David Velikonja: Na srečo mene ne pretepajo

Nova slovenska serija Takšno je življenje je že osvojila številne gledalce. Med najmlajšimi igralci je David Velikonja, dijak prvega letnika BIC, živilske in naravovarstvene šole, ki uživa v vlogi Roka. Pravi, da se je med snemanjem počutil odlično! V življenju ga najbolj zanimajo igralstvo, glasba, pisateljstvo, pisanje scenarijev, režija, ustvarjanje filmov.

V novi slovenski seriji Takšno je življenje nastopaš v vlogi Roka. To je velik skok od takrat, ko si s sedmimi leti nastopil v šoli kot voditelj proslave za materinski dan. Kako se počutiš?

Počutim se odlično, ker mi je ta izkušnja odprla nove poti in mi pokazala, da sem zmožen sodelovati pri velikem projektu.

Kdaj ste začeli snemati in kako si uskladil pouk z vajami za serijo?

Snemali smo od konca maja do konca septembra, ampak mi ni bilo nič hudo, ker nisem zamudil veliko pouka. Aprila in maja sem samo kdaj šel prej iz šole na vaje, drugače pa sem imel pouk le do 13. junija, ker sem bil v 9. razredu. Septembra sem začel pouk v novi šoli, kjer so mi pa naredili ustrezen urnik, tako da nisem veliko zamudil.

Nastopaš ob boku z vrhunskimi igralci. Ali si koga, katero poznal že od prej? Hodiš v gledališče?

Soigralce sem osebno spoznal na snemanju. V gledališče sem hodil le na otroške predstave, kjer so nastopali drugi igralci. Sem pa marsikoga izmed njih poznal od prej, saj uživam v gledanju filmov in serij.

Ali živiš v mestu ali na deželi?

Živim v mestu.

Roka vrstniki ne sprejemajo dobro. Kako se ti osebno spopadaš z vrstniškim nasiljem?

Na srečo mene ne pretepajo, sicer sem pa precej »trpežen« in bi se znal postaviti zase. Imam pa tudi vedno na voljo odraslo osebo za pogovor.

Ali tovrstno nasilje doživljate tudi na srednji šoli BIC, ki jo obiskuješ?

Ne. Pravzaprav je nemogoče, da bi te pretepli na šoli, ker vsak kotiček nadzorujejo in je vedno vsaj ena odrasla oseba, ki gleda v tvojo smer.

Kako se je temu mogoče postaviti po robu? Kakšna je pri tem vloga staršev in kakšna vloga učiteljev?

Mislim, da so vedno na voljo starši in učitelji, ki ti lahko pomagajo. Vseeno bi se reševanja problema najprej lotil sam, ker se mi to zdi bolj samostojno.

Saj ni mogoče, da je edina rešitev vstop v digitalni svet …

Ne, ni. Obstajajo sicer še druge zasvojenosti, ampak zasvojenost nikoli ni primerna rešitev, tako da se je boljše posvetovati z odraslo osebo in si poiskati drugo pomoč.

Si tudi ti odvisen od mobitela in igranja igric?

Rekel bi, da nisem. Na telefonu sem samo, če je nujno ali ko mi je dolgčas. Ko me prijatelji povabijo ven, grem z njimi, ko se moram učiti, se grem učit, itd.

Katere igrice pa so ti najljubše?

Najljubše so mi GTA 5, RDR 2, Pavlov Shack in Helldivers 2.

So mobiteli v šoli med poukom sploh dovoljeni?

Ne, niti približno. Ravnateljica se vsakič, ko pride v šolo, spremeni v fantoma in »snajpa« oziroma vidi in zavoha telefon na 200 km pa še malo. Mene je dvakrat že zalotila in sem se moral zapisati na neki list, na katerem so že bila imena drugih žrtev. Pač, ona je »Predator«.

Če se vrneva na serijo … Ti je blizu scenarij?

Ja, scenarije imam na tleh zraven svoje postelje, ker se mi jih ne ljubi pospraviti. So mi pa tudi vsebinsko všeč.

V čem sta si David in Rok podobna in v čem se popolnoma razlikujeta?

Podobna sva si v tem, da nama grejo kdaj ljudje res na živce, in to tudi izraziva, rada sva na telefonu in oba hočeva zasebnost. Razlikujeva pa se pri zasvojenosti, odzivu na nasilje in odnosih v družini.

Ali imaš težave z učenjem vloge? Kdaj se najraje lotiš besedila?

Vlogo sem se delno naučil že na vajah, delno pa sproti. Nikoli nisem prebral celotnega scenarija. Z Rokom sva si precej podobna in bi v marsikateri situaciji enako odreagirala, zato si mi besedila ni bilo težko zapomniti. Najraje sem se ga lotil na setu oziroma 10 minut pred začetkom snemanja določene scene.

Ti je med snemanjem kdaj dolgčas?

Ja, ker je moj urnik zahteval veliko čakanja, saj je mojim prizorom sledila vrsta takšnih, v katerih nisem sodeloval. Tako sem bil na telefonu, se pogovarjal s kom iz ekipe ali pa sem gledal, kako snemajo.

Kako doživljaš igralke in igralce, ob katerih nastopaš?

Vsi igralci in igralke so bili fantastični. Pogovarjali smo se in smejali, včasih pa spali, npr. po kosilu.

Kaj si se od njih že naučil?

Naučil sem se, kako se lotiti igranja. Od drugih, predvsem ameriških igralcev pa sem se naučil, kako se spopasti s čustvi na sceni.

Kako je med snemanjem prizorov, kjer te grdo udarijo? Ali se pretepači pretvarjajo, da te udarijo z vso silo, in se tudi ti pretvarjaš, da te je hudo zabolelo?

Meni je bilo zelo všeč snemati takšne prizore, ker so posebni in ne vsakodnevni. Sicer se trudimo, da je vse odigrano in nič ni zares, ampak jaz rajši razmišljam: »Če hočeš, da izgleda realno, naredi realno.« Tako da sem soigralcem rekel, da me ne moti, če bo zabolelo.

Kako te zdaj sprejemajo sošolci? Ali te prosijo tudi za avtogram?

Dal sem štiri avtograme, ampak samo trem zobozdravnicam in eni družinski članici. Večina sošolcev me sprejema kot normalnega človeka. Imam pa par sošolcev, ki gledajo serijo in mi pravijo, da je zelo smešno, ko na sceni zagledajo mene.

Ali te za rokav vlečejo dekleta, ki si želijo skupnega posnetka?

Ne, kar mi je tudi zelo všeč. Če bi hotel, da se to zgodi, bi moral igrati v seriji POP TV.

Kaj te v življenju najbolj zanima?

Igralstvo, glasba, pisateljstvo, pisanje scenarijev, režija, ustvarjanje filmov.

Katere so tvoje najljubše knjige, filmi, glasbeni bendi?

Knjige: Peščeni planet (Dune), 1984, Krvavi poldnevnik (Blood Meridian) ...

Filmi: Mož z imenom Ove (En man som heter Ove), Življenje je lepo (La Vitta E Bella), Dune: Peščeni planet, 2. del (Dune: Part Two) ...

Glasbeni bendi: AC/DC, Queen, Metallica ...

In za konec še – ali si kot osnovnošolec bral Pil? Zakaj?

Nisem, ker takrat nisem maral brati. Moji mami pa je bil v mladosti Pil zelo všeč in ga je redno brala.