Intervju
Jano sem spoznal leta 2011, ko sem kot 17-letni mulc poskusil srečo in se ponudil za avtorja člankov v reviji Plus, ki je včasih izhajala kot starejša sestra ali brat Pila. Takrat si v najdrznejših sanjah nisem upal pomisliti, da bom spoznal najbolj prijetno šefico na svetu. Še več – z leti sva postala prava prijatelja. Intervju sem opravil pri njej doma, kjer me je čakala špargljeva pita, za sladico pa pregrešno dobra skutina torta.
Pil urejaš že častitljivih 20 let. Kako se je spremenil svet, odkar si prevzela Pilovo krmilo in kako te spremembe vplivajo na tvoje delo?
V uredništvu sem že toliko časa, ja. Sem pa vmes urejala samo Plus, Pil pa bolj zadnjih 10 let. Sicer pa smo danes vsi povezani z računalniki in pametnimi telefoni, ko sem prišla na Pil, tega ni bilo. Ker je svet zdaj skoraj v vsakem domu, je tudi slavnih ljudi precej več in so tudi bolj dostopni. Včasih so bili slavni predvsem razni pevci in igralci, zdaj pa se jim je pridružila cela poplava spletnih zvezd. Youtuberji in razni blogerji včasih niso obstajali. Temu je treba slediti, saj je bistvo revije, da sledi zanimanju svojih bralcev. To ne velja zgolj za poročanje o zvezdah – aktualne morajo biti tudi zgodbe. Npr. Urška Kaloper, ki piše Odraščanje, je v zadnji epizodi svoje zgodbe pisala o doživljanju ob epidemiji novega koronavirusa, pisatelj Vinko Möderndorfer, ki je tri leta pisal zgodbe, letos pa pesmi, pa se zna zelo dobro vživeti v današnje najstnike, saj v sebi še vedno nosi veliko otroka.
Si 59-letna gospa. Ni ravno vsakdanje, da oseba tvojih let tako intenzivno ohranja in neguje svojo najstniško dušo. Kako ti to uspeva?
Očitno sem kljub letom ravno prav otročja. Zasebno mi to včasih zakomplicira življenje, za Pil pa je gotovo fajn. Treba je čutiti in se spominjati, kako je, če si star toliko kot naši bralci. Spomini so pri tem zelo uporabni. Najstniki se v bistvu niso tako zelo spremenili, če jih primerjamo s časom, v katerem sem odraščala. Enake težave, ki jih pilovci v pismih pišejo Justi, so obstajale tudi takrat, pa četudi morda v malo drugačni preobleki spreminjajočega se sveta.
Kako pa slediš spremembam v svetu in vedno novim interesom najstnikov?
Najstniki so me vedno zanimali. V prejšnjem poklicu šolske psihologinje sem z najstniki veliko delala, se družila, jim svetovala. In jim sledila v njihovih potrebah, željah, načinu razmišljanja, interesih. Zdaj mi Pilova pošta in Pilova spletna stran pri tem izjemno pomagata. Odkar najstniki na široko uporabljajo pametne telefone, je pošte s pohvalami, grajami in predlogi res izjemno veliko. Ko to prebiram, imam občutek, da se vsak dan pogovarjam s stotimi najstniki. Prednost današnjega časa je hitrost informacij. Tako lahko že isti dan po izidu Pila izvem, kje smo ga polomili! Ali kje smo zadeli žebljico na glavico. Ključno je torej, da poslušam in upoštevam pilovce. Na koncu leta na spletni strani naredimo tudi anketo, ki dobro pokaže, ali smo pri tem uspešni ali ne.
Sledenje najstniškim interesom se sliši kot sanjska služba. Kaj vse je še del tvojega poklica, kakšen je tvoj delovni dan?
Moj delovni dan je precej različen glede na obdobje v mesecu. Najprej je treba narediti načrt naslednje številke, ki mu uredniki revij rečemo lojtra. To je grafični prikaz revije po straneh.. Nato se z avtorji pogovorim o vsebini prihodnjih člankov, včasih po e-pošti ali telefonu, še raje pa na kakšni kavi. Članke nato uredniško pregledam, dodam poudarke, podnaslove in poiščem oziroma naročim ilustracije in fotografije, ki spadajo zraven. Članke pregleda tudi lektorica, vsa besedila in slikovno gradivo potem pošljem oblikovalki, s katero sem tudi ves čas v stiku, da skupaj načrtujeva, kakšen bo članek v reviji. Kar nekaj je tudi organizacijskih sestankov pa skrb za stroške revije,včasih pa je treba napisati tudi kaj za kakšen časopis ali nastopiti na televiziji, organizirati prireditev, natečaj … Sama tudi kakšno reč napišem, recimo uvodnik pa intervju, pošto, še kakšno novičko ...
Uvodnike s Šnofijem imamo vsi zelo radi. Kako je nastal Šnofi?
Rada imam pse. Zelo, zelo, zelo, zelo rada. Tudi Barbara Jarc, ki je bila pred časom urednica Pila (ja, Pil je imel včasih več urednikov, ne le enega), ima prav tako rada kužke. K ustvarjanju Pilovega stripa je nekoč povabila Mateja de Cecca, ki je Šnofija narisal, Pižama pa mu je dal ime in zarisal nekaj njegovih lastnosti. Z Barbaro sva mu potem kreirali značaj v uvodnikih, kjer nastopa. No, zdaj se kar nekaj časa v uvodnikih druži le z mano, no, pa s Pepco in sosedovo mačko, seveda.
Dotakniva se tvojega dela z avtorji. Kako jih najdeš in kaj ti pomeni delo z njimi?
Delo z avtorji je bistvo mojega poklica, saj so avtorji »krivi«, da je Pil takšen, kot je. Jaz pa sem »kriva«, da imamo tako dobre avtorje. Moj uredniški nos je vselej aktiven, voha okoli in išče tiste, ki so najboljši za pilovce. Zvohal je recimo Vinka (Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser), ki prej nikoli ni delal za revije. A ko sem prebrala nekatera njegova mladinska dela, sem začutila, da je popoln za našo ekipo. Aleša, ki piše o zgodovini, pa sem našla tako, da je učil mojega sina in znal svojim učencem zgodovino približati z zanimivimi in napetimi zgodbami.
Čigav nos pa je kot urednico odkril tebe?
Honorarno sem sodelovala s Pilom že od študentskih let. Po izobrazbi sem psihologinja, in tudi ko sem delala kot svetovalna delavka na šoli, sem občasno za Pil napisala kakšen članek. V tistem času se je takratni Pil razdelil na dve reviji, Pil in Plus, in ker sem imela kar nekaj idej za preoblikovanje revije, me je takratna direktorica vseh revij povabila k sodelovanju.
Nam lahko poveš kaj o teti Justi? Jo poznaš? Sploh obstaja?
Teta Justi seveda obstaja. Je resnična oseba, vendar se ne želi izpostavljati. Lahko vam povem, da ima izjemen smisel za humor. Izjemno jo cenim kot zabavno sogovornico in krasnega človeka. Ob pogovoru z njo se tako smejim, da mi tečejo solze in se mi razmaže mejkap. In ravno smisel za humor in človečnost obenem delata Justi tako posebno in zaželeno.
Se hecaš?
Ne, sploh ne! To je čista resnica. Nekoč sem ji rekla, da če bo šlo tako naprej, mi mora kupiti novo maskaro! To so drage zadeve.
Kakšna najstnica si bila?
Nisem marala matematike in kemije, rada sem imela pa slovenščino. Bila sem razmeroma pridna, včasih klepetava in precej uporniška. Kot predsednica mladinske organizacije sem na šoli organizirala mali štrajk, saj se mi je šolski sistem zdel krivičen do slabših učencev. In bila zato kaznovana s štirico iz vedenja (Takrat se je vedenje namreč ocenjevalo in 4 so imeli samo še pretepači.).
Si si že takrat želela, da bi postala urednica?
V bistvu niti ne. Hecno. Sicer sem ves čas imela žilico za urednikovanje. Že na osnovni šoli sem bila urednica šolskega časopisa Cikcak in to sem zelo rada počela. Z uredniškim delom sem nadaljevala tudi na gimnaziji, kjer sem bila članica urednišega odbora šolskega časopisa Koraki. Me je pa vseeno bolj zanimala psihologija, želela sem postati terapevtka, študij novinarstva pa je bil na drugem mestu. Kasneje, v bolj zrelih letih, pa sem ugotovila, da je delo z ljudmi izjemno težko. Delo na Pilu pa vsebuje vse, kar me zanima: estetiko, oblikovanje, literaturo in komunikacijo s krasnimi ljudmi.
Načrtuješ v naslednji sezoni pri Pilu kakšne spremembe?
Vrnili bomo kuharski kotiček, Vinka Möderndorferja sem prepričala, da bo napisal novo zgodbo. Pesniški kotiček pa bomo prepustili Pilovim pesnikom. Seveda pa aktivno prenavljamo tudi spletno stran, da bo še lepša in bogatejša.
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Ronaldo in gol
Zakaj je Ronaldo po tekmi prodajal zemljevide?
Ker je med tekmo ves čas iskal pot do slovenskih vrat.