Jure Henigman: Vedno sem rad za hece

Jure Henigman je že od leta 2008 zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem, vendar ga ljubi tudi filmska kamera. V zadnjem času nas še posebej navdušuje v vlogi profesorja v seriji Gospod profesor. Prav to je bil tudi prvi razlog za najino srečanje …

Neizogibno prvo vprašanje: tvoji spomini na osnovno šolo, profesorje, sošolce …
Prihajam iz Ribnice, kjer sem tudi obiskoval osnovno šolo dr. Franceta Prešerna, na katero imam res lepe spomine. Bil sem kar vzoren učenec, sicer zelo navihan, sem pa tja sem kaj ušpičil, ampak sem se vedno znal tudi opravičiti. Kot vsak normalen otrok tistega časa sem imel raje telovadbo kot matematiko. Treniral sem rokomet, sicer bolj zaradi družbe, vedno me je bolj vleklo h košarki, vendar košarkarskega kluba žal nismo imeli. Kljub temu smo bili zelo uspešni rokometaši in večkrat zmagali na državnem prvenstvu. Z učitelji sem se dobro razumel in se trudil, da se čim manjkrat opravičim.

Si med snemanjem večkrat pomislili na svoje šolsko obdobje?
Oh, med snemanjem nimam časa razmišljati o ničemer drugem kot o prizoru, ki ga snemam, in morda tistem, ki mu sledi. (hahah)

V enem od intervjujev si rekel, da navijaš za punce. Kakšen je tvoj spomin na sošolke?
S sošolkami sem se vedno dobro razumel. V prvem razredu sem se na smrt zaljubil v sošolko, s katero sva ostala prijatelja vse do danes in vem, da je najina vez neuničljiva, pa nikoli nisva bila več kot le prijatelja. Vedno mi je bilo fino mešanje moške in ženske energije v razredu. Sploh kasneje, na predmetni stopnji, pa so se mi punce zdele veliko bolj zanimive. (haha)

Nam lahko postrežeš s kakšno zabavno anekdoto iz tistih časov?
Enkrat sem na tribunah šolskega igrišča z dletom in kladivom izklesal ogromen napis, ki je bil sicer šifriran, ampak je izkazoval mojo ljubezen do nekega dekleta … jah, sem bil kar zelo zaljubljen osnovnošolec!

Zakaj igralec? Si že kot najstnik rad nastopal?
Ta poklic me je nekako poiskal, ker sem se v pomembnem trenutku svojega življenja znal poslušati. Nikoli si nisem mislil, da bom igralec, danes pa si ne predstavljam biti kar koli drugega. Sicer pa nisem pretirano rad nastopal… spomnim se, da sem v OŠ kdaj prebral kakšno svojo pesem, pa vedno sem bil za hece!

Te je bilo kdaj strah, da si ne boš zmogel zapomniti besedila?
Enkrat pa prav zares! Ko sem se pripravljal na monoperformans Esej o slepoti, sem imel 40 strani dolg monolog. Takrat me je bilo res strah, če bom zmogel. Ampak je šlo!

Ali obstajajo kakšne metode za trening (igralskega) spomina?
Najbrž. O tem vam bi znal več povedati Nik Škrlec! Sam nimam posebne metode, vedno si pa lažje zapomnim besedilo, ki ga tudi čustveno razumem. Iz tega štartam, potem pa uči, uči, uči.

Kako sodeluješ s Tino Vrbnjak? Sta prijatelja tudi v prostem času? Ali pogosto klepetata o seriji Gospod profesor?
Sodelovanje s Tino je krasno. Je zelo dobra soigralka, zabavna, zgovorna ... Res imam srečo! Sva prijatelja in pogovarjava se o vsem mogočem, tudi o seriji, sploh ko sva v delovnem procesu.

Ali se dobro znajdeš v vlogi profesorja? Bi bil morda raje dijak?
Uf, dijak? Pri sedemintridesetih? Mislim, da je ta vlak že odpeljal. Hvala bogu. (haha) Super se počutim v vlogi profesorja, ki je en velik otrok. (haha)

Praviš, da si med serijo obnovil svoje znanje kemije in fizike. Kaj so bili sicer tvoji najljubši predmeti?
Ne bi šel tako daleč, da bi si upal trditi, da sem resno obnovil svoje znanje kemije in fizike. Na srečo je to igrana serija! Sem pa vedno imel raje slovenščino in družboslovje, kemija nikoli ni bila moj »top« predmet.

Ali raje stojiš na odru ali pred kamero?
Oboje imam rad in težko bi delal samo eno stvar, tako da sem zelo hvaležen, da imam to možnost prepletanja! Krasno je igrati na odru, v živo, ko se energije ustvarjalcev in gledalcev zmešajo in oplajajo … res je čarobno. Pri snemanju ni tega občutka, je vse bolj razsekano, ni publike. Je pa super to, da ti nečesa, kar posnameš, ni treba nikoli več ponavljati, vedno greš samo naprej.

Kaj se zgodi, če se na odru spotakneš ali narediš kakšen drug, nenačrtovan premik? Kako s soigralci zadržite smeh?
Sam imam zelo rad nepredvidljive situacije na odru, delajo te živega in vedno se nekako najde neka rešitev. Včasih smeha enostavno ne moreš zadržati in se pač smejiš! Je pa res, da je stopnja koncentracije na odru zelo visoka in se mi to zgodi zelo redko. 

Med snemanjem je verjetno tudi veliko »prostega teka«. Kaj počneš takrat?
Med snemanjem profesorja nimam skoraj nič prostega teka, delam praktično ves dan. Od petih zjutraj, ko se zbudim, do desetih, enajstih zvečer, ko se učim tekste za naslednji dan. Na kakšnem drugem snemanju, ko je časa več, pa poskušam tempirati energijo tako, da jo imam največ takrat, ko sem na vrsti. Nič posebnega ne počnem. Včasih kaj preberem, poskušam ne motiti drugih pri delu … (haha)

Praviš, da si rad »profesor« svojima otrokoma. Kako preživljaš prosti čas z njima?
Oh, najbrž smo čisto običajna družina. Trenutno se najbolj veselimo bližine morja in novega člana – psa! Predvsem mi je všeč, ker se veliko hecamo in smejimo.

Ali komentirata tvojo igro?
Seveda, sploh Julija zna včasih zelo dobro povedati, kaj je ok in kaj ne (smeh). Čeprav do profesorja nista videla prav dosti moje igre, ker sem nastopal le v produkcijah, ki pretežno niso namenjene otrokom. 

Kateri, kakšni filmi so ti ljubi? Gledaš kakšno serijo?
Uf … dobri! Kar je zelo širok pojem! Najraje imam dobro dramo. Serije gledam bolj malo, ker enostavno nimam časa. Si ga pa vzamem za Luko in gledam vse njegove tekme!

Ali si kdaj pomislil, da bi snemal v Hollywoodu?
Joj, kaj človek v življenju vse pomisli! Seveda sem pomislil tudi na to, ampak starejši ko sem, bolj uživam v poti kot v cilju. Če me pot zapelje tja prav, vsekakor pa to ni moj cilj.

In sicer, rad potuješ?
Vprašajte moje domače … Sem kar zapečkar, bi rekli, rad sem doma!

Kaj so še tvoje prostočasne dejavnosti?
Čim več časa preživeti z družino, rad preberem kakšno dobro knjigo, rad imam šport, naravo, gozd … Sicer pa vozim motor … Ni mi dolgčas, samo časa je vedno premalo!