Intervju
Z Jurijem Zrnecem sva se spoznala na snemanju filma Gremo mi po svoje davnega leta 2009. Izid filma Gajin svet 2, v katerem ima Jurij pomembno vlogo, nama je dal priložnost, da sva po dolgem času v prijetnem počitniškem vzdušju ponovno poklepetala.
Začniva pri tvojih najstniških letih. Kakšen osnovnošolec si bil?
Bil sem aktiven, samostojno sem se učil kitaro, vse me je zanimalo, užival sem v naravi, na morju, rad sem se potapljal, lovil, užival sem v družbi starejših. Mislim, da sem bil lepo vzgojen, prijazen, drugi so bili bolj lumpi od mene.
Si bil od nekdaj tako zabaven?
Ja, ljudje so se mi smejali od majhnega. Sem se tudi sam spraševal, zakaj je to tako. Vse je nekako povezano. Vedno me je zanimal svet detajlov, ljudi, tudi politike. Ampak ni me zanimalo toliko, zakaj se nekaj dogaja, temveč kako se nekaj dogaja. Morda imam prirojeno uho, da slišim, opazim zanimive podrobnosti. Navdihovali so me politiki, kot sta bila Reagan in Gorbačov, ter zvezdniki, kot sta Elvis Presley in Michael Jackson.
Torej si rojen zabavljač?
Enkrat mi je slovenski režiser Mile Korun rekel, da sem tako fajn, ker sem samega sebe tako vesel. To bi še najbolj približalo tisto, kar mi je položeno v zibelko. Zna biti pa tudi malo moteče, so priložnosti, kjer smeh ni na prvem mestu, npr. pogrebi ali bolnišnice. In tudi v takšnih situacijah čutim poglede, kaj bom pa zdaj naredil, včasih se kar pričakuje, da nekaj bo, pa čeprav ni nič.
Imaš mogoče kakšen trik za zaljubljence, kako osvojiti svojo simpatijo?
Pišuka, ne vem, v mojem času, to so svetlobna leta nazaj, še nismo imeli vseh teh telefonov in aplikacij. Se mi zdi, da je danes svet mladih zelo drugačen. Mogoče pridejo prav kakšne posebne superge, igranje inštrumenta, kak performans, vsekakor pa je najbolj pomembno, da znaš prisluhniti, se pogovarjati in da imaš srce na pravem mestu. Priporočam tudi pristop v živo, na štiri oči, mimo Snapchata.
Veliko naših bralcev se boji govornih nastopov, spraševanj, imajo tremo. Kako jo premagati?
Trema je ena zelo zanimiva stvar, to je tako kot šok pri nesreči, lahko deluje rešilno, lahko pa te sesuje. Z leti, proti odraslosti, se baje povečuje, odvisno, nekateri ljudje imajo zmeraj večjo tremo, vidijo vedno več ovir … Vsekakor pa lahko rečem: vaja dela mojstra. Bolj ko si suveren v katerikoli stvari, manjša je možnost, da boš zafrknil. Če si nepripravljen, je to gambling. Včasih rata, včasih ne. Medtem ko se dobra priprava, vaja, dolgoročen premislek o nastopu splača in obrestuje.
Poznaš kakšne metode za premagovanje treme?
Najbolj pomembno je, da se spraviš v stanje, da si samemu sebi kul. Metode pa so lahko pri vsakem posamezniku različne. Eni potrebujemo veliko ljudi in se hecati, drugi se umaknejo v osamo, vsak s časom najde svojo metodo. Včasih je tudi treba narediti napako, da smo lahko naslednjič boljši in se kaj naučimo.
Torej tudi tvoje odraščanje ni šlo vselej kot po maslu?
Ah, seveda ni bilo vedno lahko. V šoli so bile kdaj tudi enke, minusi, rdeči testi, težko bi bil ekonomist. Za matematiko sem bil na primer precej len in sem se naučil samo, če je bilo res treba. Veliko bolj sem povezan z umetniško stranjo možganov, hodil sem na oblikovno srednjo šolo, rad sem risal, pel v vseh možnih zborih, športno plesal … Tudi na AGRFT nisem bil sprejet takoj, temveč v drugem poskusu, kar se mi zdi nenazadnje dobro, saj sem prvič prišel na sprejemne izpite preveč suvereno, fino je, da sem malo prespal in se stabiliziral.
Si od nekdaj želel biti igralec?
Težko bi počel kaj drugega, glava mi ves čas dela, sem preveč nemiren duh.
Čestitam za vztrajnost.
To je vsekakor tudi sporočilo za današnje osnovnošolce: slediti je treba tistemu, kar je tvoja goreča želja, nikakor ni treba takoj obupati, veliko vrhunskih slovenskih igralcev je tudi po štirikrat delalo sprejemne izpite. Življenje ni šprint, je tek na dolge proge.
Danes si zelo prepoznaven. Kako je to videti iz tvoje perspektive?
Joj, zadnjič je ena punčka padla v nezavest, ko me je zagledala. Sicer pa slišim veliko vzklikov, zadnje čase je pogost »Ja, Chef!«, opažam, da me imajo zadnje čase gostinci še posebej radi. Ko sem igral v Naši mali kliniki, so me imeli posebej radi zdravniki. Počasi bom obdelal vse sfere družbe.
Septembra te bomo videli v filmu Gajin svet 2. Česa se lahko v filmu najbolj veselimo?
Zelo je lep, duhovit, smešen, resen, predvsem estetsko je res zelo lep. Zelo se veselim, da ga bodo mladi videli.
Je bilo bolje snemati Gremo mi po svoje v hribih ali Gajin svet 2 na obali?
Na obeh snemanjih sem bil nadnavdušen nad krajino, mogoče je bila hribovska bolj naporna, okoli mene je bilo ogromno otrok, snemanja so bila dolga in pogosto vroča. Gremo mi po svoje je bil zame prvi malo večji film, sijajna izkušnja in spomini, sem čutil pa tudi nekoliko več pritiska. Na obali je bilo nekoliko lažje, otroci so bili večji, razmere za delo so bile boljše, snemanja so se spremenila tudi v tehničnem smislu. Prvi del Gremo mi po svoje je bil sneman še na filmski trak, medtem ko so danes skoraj vsa snemanja digitalna.
Kakšen je tvoj lik v filmu Gajin svet 2?
Tokrat sem negativec, izterjevalec, mafijaš, lokalni šerif. Ampak ni to zdaj vloga Pabla Escobarja v Narcosih, moj negativec je tudi nekoliko smešen.
Torej je bilo snemanje super?
Ja, režiser Peter Bratuša je res »na izi guy«, vedno rad delam z njim in za vse je bilo dobro poskrbljeno. Moral sem tudi voziti gliser, kar sploh ni enostavno. Manevrirati gliser tako, da so bile zadovoljne vse kamere in droni … preden je to uspelo, smo bili na soncu že pošteno osmojeni.
Verjamem, da je bilo vredno. Hvala ti za lep pogovor.
Hvala tebi. Imaš še isto frizuro?
Ja, nisem nič spreminjal. Ti?
Tudi jaz sem še kar isti. Vsem želim prijeten ogled filma!
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Kamela
Kamelji mladič vpraša očeta:»Očka zakaj imamo na hrbtu dve grbi?« »Zato, da imamo dovolj vode, ko gremo skozi puščavo.« »Očka, zakaj imamo tako velike trepalnice?« »Zato, da nam ne nese peska v oči ko, hodimo po puščavi.« »Očka, zakaj imamo kopita na nogah?« »Zato, da se ne ugreznemo v pesek, ko hodimo po puščavi.« »Očka, kaj pa potem delamo v živalskem vrtu?«