Juš Milčinski: Žene me radovednost

Oddaja Male sive celice že dolgo, natančno trideset let, »kravžlja« naše možgane! Dolgo jo je vodil Pavle Ravnohrib, zdaj pa so glavni Rok Škrlep, Juš Milčinski in njuna desna roka Jasna Merklin. Juš ima veliko talentov, med drugim je izvrsten improvizator. Pri vodenju Malih sivih celic se počuti odlično, zato ker je radoveden in zato ker vedno znova spoznava nove in nove bistre glavice. V jubilejni sezoni glede na predtekmovanja pričakuje še bolj zanimive dvoboje med brihtnimi glavami z vseh koncev Slovenije ...

Kako se pripraviš na oddajo?
Ko so vprašanja za oddajo pripravljena, z uredništvom pomožgančkamo, kako bi lahko vsako oddajo še malo začinili. Tako nastanejo zanimivi začetki za oddajo, ki so običajno vezani na datum, ko se oddaja predvaja, in na teme, ki se pojavijo v kvizu. Tako sem za uvod že bil v vesolju, navijači so po vsem studiu brcali nogometne žoge, gostili smo celo sliko Mone Lize. Sicer pa pred oddajo večkrat preberem besedilo, tik pred oddajo pa si malo ogrejem glas in seveda pokramljam s tekmovalci. 

In kako pripraviš/pripravite nastopajoče?
Tekmovalci se že v šoli pripravijo z mentorico oziroma mentorjem – se preizkusijo z doma narejenim labirintom, si pogledajo pretekle oddaje in se učijo drug od drugega. Tik pred oddajo pa imamo s tekmovalci v kvizu krajše možgansko ogrevanje. Naredimo kakšno igro asociacij, pogosto se pozabavamo z njihovimi imeni (to je sicer bolj vaja zame, da si lažje zapomnim), predvsem pa se nasprotniki spoznajo med sabo. To se mi zdi zelo pomembno, saj vidijo, da so si zelo podobni, in potem tudi navijajo drug za drugega, čeprav sedijo za nasprotnimi pulti.

V kakšno pomoč so ti pri vodenju tovrstne oddaje veščine improviziranja?
Improvizacija zagotovo pride prav – predvsem v pogovoru s tekmovalci in pri njihovih reakcijah. Na te se ne morem pripraviti vnaprej, ker ne vem, kakšne bodo, zato so »hitri klikerji« kar nujni.

Praviš, da so ti otroci zelo ljuba publika. Kako se poistovetiš, zbližaš z vedno novo ekipo tekmovalcev?
Pri tem me v prvi vrsti žene radovednost. Tekmovalci se ukvarjajo s tisoč različnimi stvarmi – z glasbo, športom, robotiko, živalmi, berejo knjige ... in to so vse teme, ki zanimajo tudi mene. In me pogosto o njih marsikaj naučijo, zato se ni težko zaplesti v pogovor z njimi.

Lahko občutiš njihove stiske, veselje?
Absolutno. Predvsem rad poskrbim, da ekipa, ki je izgubila, dobi od svojih navijačev še večji aplavz kot zmagovalci. To je sicer težko – cela tribuna diha s svojo ekipo in seveda je zmaga slajša kot poraz. A vedno, ko kamere ugasnejo, pridejo navijači podpret svoje tekmovalce, jih pohvalijo, se z njimi pošalijo in fotografirajo, ne glede na to, na kateri strani rezultata so bili. 

Kdo je bolj zagret: »lončkarji« ali tekmovalci v studiu?
Stopnja zagretosti je pri obeh skupinah zelo visoka, imajo pa tekmovalci v lončkih običajno malo več treme. Pogosto so mlajši od nastopajočih v kvizu, njihov nastop pa je tudi precej krajši – v približno 40 sekundah je vsega konec. Verjetno bi opazili podobno razliko v stopnji adrenalina, če bi primerjali sprinterje in maratonce. :)

Ali se z Rokom, ki prav tako vodi kviz, kdaj pogovarjata o vodenju oddaje, si izmenjata izkušnje?
Seveda, z Rokom sva dobra prijatelja in pogosto sodelavca tudi zunaj oddaje, tako da se večkrat srečava in običajno je glavna tema naš kviz. Večkrat si vtise izmenjava tudi, ko se srečava v garderobi ali pa v maski. Tisti, ki je posnel dopoldansko oddajo, pove drugemu, ki snema popoldansko, kako je bilo, kdo je zmagal, kakšni so tekmovalci. Se mi zdi, da podobni klepeti potekajo v kakšnih zbornicah. :) Je pa najbolj luštno, ko oddajo snemamo vsi trije skupaj – jaz, Rok in Jasna. Takrat se najbolj zabavamo, pa tudi od njiju se takrat z opazovanjem njunega vodenja največ naučim.

Kdo je vodil kviz, ko si ga spremljal kot osnovnošolec?
Male sive celice spremljam že od samega začetka – torej 30 let. Takrat je kviz vodil igralec Pavle Ravnohrib. Sem pa spremljal oddajo z veseljem tudi, ko jo je vodil Nik Škrlec, čeprav sem bil že zdavnaj med zaposleno populacijo. :)

Kako ti je šlo tedaj reševanje, kako se ga spominjaš?
Doma je vedno lažje reševati TV-kviz, tako da sem imel občutek, da vem vse. Kar pa seveda ni res – mislim pa, da bi mi šlo kar v redu.

Morda zdaj spremljaš druge kvize – Vem, Joker … ?
Kadar mi čas dopušča. Spremljam jih zato, da se na daljavo pomerim s tekmovalci, a tudi zato, da se kaj naučim od odličnih voditeljev, kar Mario, Anže in Aljoša definitivno so.

Sodeluješ tudi v TV-oddaji Osvežilna fronta. Televizijski medij ti je očitno blizu. Zakaj?
Ko sem bil majhen, sem precej časa preživel pred televizijo. Verjetno me je to navdušilo, da sem imel vedno željo, da bi se tudi sam preizkusil na malih ekranih.

Kdaj si se zaobljubil improvizaciji?
Improvizacijsko gledališče sem prvič videl v 7. razredu, ko sem šel na nastop svoje sestre Nane. Njeno ekipo sem potem redno spremljal na tekmah Impro lige v KUD-u France Prešeren in že takrat sem vedel, da želim tudi sam improvizirati takoj, ko bo za to priložnost. V 1. letniku Gimnazije Vič sem se tako vpisal v impro krožek. Impro druščina je res čudovita, tako da je ta navezanost na improvizacijo kar trajala in sčasoma je moj hobi postal poklic v okviru IGLU teatra, ki smo ga ustanovili z Vidom Sodnikom in Petrom Franklom (ki sta tudi sicer sodelavca pri Osvežilki).

Ali si pred impro nastopi kdaj tudi zabeležiš teme, ki se jim boš posvetil?
Ne, pred impro nastopi se običajno pogovorimo samo o strukturi predstave. Lahko igramo krajše prizore z veliko navodili, tako imenovane impro igre, ali pa naredimo recimo celovečerno improvizacijsko predstavo v stilu filma noir. Vsebina pa je stvar predlogov občinstva in seveda spontanega navdiha improvizatorjev na odru.

Kako se spominjaš svojega dedka Frana Milčinskega Ježka?
Spominjam se ga predvsem po pripovedovanjih – ko je umrl, sem bil namreč star komaj 3 leta in pol. Zdi se mi, da je bil čudovit človek, ki je imel, kljub dolgoletni bolezni, misijo osrečevati človeštvo s svojimi domislicami.

Ali imaš lepe spomine na otroštvo? Kakšna anekdota?
Na otroštvo imam odlične spomine. Veliko sem se družil s prijatelji, obiskoval sem tudi precej dejavnosti – klavir, tenis, namizni tenis, košarka, etnološki krožek ... ne vse v istem letu, seveda. :) Počitnice sem preživljal na Bledu z družino in v Zagorju pri Pivki z dedkom, babico in ostalimi zagorskimi sorodniki. Pa seveda smo hodili tudi na morje na Hrvaško. Anekdot je pa toliko, da se mogoče kdaj zmenimo za kakšno prilogo. :)

Ali si bral Pil? 
Sem. Sicer nisem bil naročen nanj, ga je pa vedno v šolo prinesel kateri izmed sošolcev. Vem, da mi je bila najbolj všeč Vesela šola, pa seveda smo vsi prebirali nasvete tete Justi.