Matej Zemljič: Sem povsod, a hkrati nikjer

Mark, pardon, Matej je zadnje čase še posebej popularen zaradi vloge v slovenski seriji Skrito v raju. Všeč je gledalcem in gledalkam, v vlogi pa tudi sam neizmerno uživa. Že snemanje serije je bilo nepozabno, pravi. Rad je pred kamero, a ljubi tudi odrske deske. Že razmišlja o novih, predvsem gledaliških projektih, ki pa so za zdaj še zaviti v kopreno skrivnosti. Zelo si je želel igrati že kot majhen otročiček! Z voljo in vztrajnostjo mu je tudi uspelo.

Z vlogo Marka Steinerja v slovenski seriji Skrito v raju si dosegel sam vrh popularnosti, še posebej pri najstnicah in najstnikih. Zato skoraj morava začeti z vprašanji/odgovori na to temo … Kako si prišel do vloge?

Producenti serije Idealisti in Pop TV so me povabili na avdicijo, ki sem jo uspešno opravil. Avdicije so pripravili za vse vloge, nihče ni bil sprejet brez nje. Pripraviti sem moral tri prizore iz serije, ki so jih določili, tako da sem se nekaj strani teksta naučil na pamet in prizore potem odigral skupaj z režiserjem. 

Je bila huda konkurenca?

Ne vem. Med pogovori sem sicer izvedel, da so za vsako od vlog producenti poklicali kar precej kandidatov. Na avdicije so povabili ljudi, ki so se jim zdeli tako karakterno kot vizualno primerni za določene vloge, kar je že samo po sebi pomenilo določeno selekcijo pri izboru igralcev.

Ali je tudi pri nas že precej popularno nastopanje v seriji? Vlada veliko zanimanje?

Pri igralcih niti ne. Veliko jih je, ki jih snemanje dnevnih serij ne zanima, ker gre za zelo hiter način dela. Prizor se posname v manj kot pol ure, nekatere igralce tudi moti, da se ne posveti več časa končnemu izdelku. Meni je način dela ustrezal, s projektom imam same lepe izkušnje – imeli smo se odlično, snemali smo na morju (ki ga tako ali tako obožujem) … Zelo sem hvaležen, da sem dobil to vlogo, ker sem res užival.

Ali so bila snemanja zabavna ali si se kdaj tudi dolgočasil?

Dolgočasili se nismo niti slučajno! Trdo smo delali. Snemalni dan traja 12 ur, od jutra do večera. Vstajal sem ob 4. uri ali ob pol petih zjutraj, da sem bil ob 5. uri že v maski, in nekaj pred šesto smo že začeli s snemanjem. V enem dnevu sem posnel tudi do 20 prizorov, ki sem se jih moral že prej naučiti na pamet. Kakor vidiš, ni bilo niti malo dolgočasno, prej naporno, če naj uporabim enega od pridevnikov. Bilo je tudi zelo zabavno, vendar ne tako, kakor morda mislijo gledalci, da smo se imeli »samo ful fajn«. Snemanje je pomenilo trdo delo, ki je zahtevalo tudi veliko discipline, saj smo morali v zelo kratkem času posneti veliko prizorov. 

Kaj te je pri tej seriji najbolj vznemirjalo, privlačilo?  Morda zgodba, odnosi med posamezniki, delo z ekipo …?

Najbolj me je prepričala vloga sama, ker je zelo dobro napisana. Je  večplastna. Moj lik skriva  travmo, ki jo bodo gledalci razkrivali skozi epizode, kar je za igralca zelo zanimivo, da ne sme takoj podati, predstaviti preveč informacij. Občutja sem moral nizati postopoma, da sem stopnjeval napetost in počasi razkrival preteklost. Še enkrat poudarjam, kako mi je bilo ljubo, da smo snemali na morju. Dve poletji smo živeli na morju, vsak igralec je dobil svoj apartma ob morju, kjer je živel sam, tako da se je bilo res lepo zbujati in zaplavati v morju še pred začetkom snemanja.

Nastopal si na skorajda vseh slovenskih odrih – od Šentjakobskega gledališča do improvizatorske Šile, MGL-ja, Lutkovnega gledališča Ljubljana. Kako se med seboj razlikujejo slovenska gledališča? Si se v katerem od naštetih počutil še posebej dobro?

Gledališča se v prvi vrsti med seboj razlikujejo glede na repertoar, torej na predstave, ki jih pripravljajo. V Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) sem zelo užival. Otroci in mladi so hvaležna publika, ker so najbolj iskreni, tako da hitro začutiš, če jim je predstava všeč ali ne. Če jim ni, zelo hitro vidiš, da nimaš njihove pozornosti, ko pa jim je všeč, te znajo zelo, zelo nagraditi z aplavzom ob koncu predstave. V LGL še vedno sodelujem pri treh predstavah, ki so izvrstne: Peter Pan, Čarovnik iz Oza in Skrivno društvo KRVZ. Gre za tri uspešnice, ki jih igramo že nekaj sezon. Vse omenjene predstave me zelo napolnijo. Mnogokrat igramo v jutranjih, dopoldanskih urah, in ker nisem »jutranji tip«, se včasih le stežka odpravim v gledališče, a je vedno vredno. Kljub temu da z muko zgodaj vstanem, sem po vsaki predstavi tako zelo izpolnjen in hvaležen, da sem bil del nje. Poseben občutek je, da lahko daš otrokom nekaj dobrega in da vidiš, kako odhajajo iz dvorane drugačni, kot so bili, ko so prišli. Tudi Šentjakobsko gledališče mi je bilo zelo ljubo. Ljubiteljsko gledališče je bilo v mojem predakademijskem obdobju prostor, kjer sem lahko uresničeval svojo strast do igre. Tam so se mi razširila obzorja, dobil sem veliko izkušenj, z njimi sem preživljal veliko prostega časa.

Torej nisi redno zaposlen, čeprav bi lahko bil. Zakaj ne? 

Najprej sem bil zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem, potem so me za leto dni zaposlili v LGL, nato pa sem se hitro odločil, da bom raje na svobodi. Rad rečem, da sem zdaj povsod in hkrati nikjer. Delam v zelo različnih gledališčih, soustvarjam različne projekte, veliko tudi snemam in v bistvu mi ta raznolikost in svoboda zelo ustrezata, ker si lahko sam narekujem svoj urnik in izbiram projekte, ki jih želim delati.  

Ali ti je v zadnjem času ljubše snemanje in igranje pred kamero?

Tako eno kot drugo me izpolnjuje. Ne bi mogel brez enega ali drugega. Vse je nekako vzajemno. Ko sem snemal serijo Skrito v raju, nisem nastopal v gledališču in sem celo namenoma zavračal gledališke projekte, ker tega časovno ne bi zmogel uskladiti. Vendar se spominjam, da sem med snemanjem serije zelo pogrešal gledališče, saj je gledališče zelo živa zadeva, ker vključuje stik z občinstvom. Navdušuje in razveseljuje me živost trenutka, ki ga zagotavlja nastop na odrskih deskah. Snemanje pa ponuja druge čare in strasti, saj si lahko – zaradi bližine kamere – še bližje gledalcu in lahko pokažeš še vso detajlno obrazno mimiko, ki se je v gledališču pogosto ne vidi. Všeč mi je tudi način dela pri snemanju, saj je vse zelo skoncentrirano. Ustreza mi tudi, da lahko prizor ponovimo. V gledališču gre namreč za enkratno podajanje in ni popravnega izpita.

Med snemanjem filma Brazgotine si ostal brez ušesa. Kako se spominjaš snemanja in izdelave maske?

Na snemanje tega filma imam zelo lepe spomine, kljub temu da sem vsako jutro preživel v maski več kot dve uri. Moj lik ima na obrazu brazgotino, ki se kaže skozi iznakaženo uho. Mislim, da sta maskerki odlično opravili svoje delo.

Se ti kdaj zgodi, da te na sprehodu za rokav zagrabi oboževalka ali oboževalec in želi tvoj podpis ali samo pogovor in selfi? Kako se odzoveš?

Pogosto me ljudje ustavljajo, še posebej zdaj, ko se predvaja serija Skrito v raju. Vsakodnevno me ogovarjajo, kličejo za mano »Mark«, kakor je ime liku v omenjeni seriji, ki ga upodabljam. To me ne moti, takšni trenutki mi največkrat polepšajo dan. Še posebej sem vesel, kadar mi kdo pove par lepih besed ali mi čestita za dobro odigrano vlogo, ker tudi tako dobim potrditev, da smo naredili dobro delo, in je poplačan ves trud, ki smo ga vanj vložili. 

Torej se ne obnašaš tako kot nedavno Ronaldo, ki se je pred slovenskimi občudovalci dobesedno skrival?

Seveda pridejo kdaj tudi dnevi, ko mi ogovarjanje ne ustreza, imam slab dan in bi mi ustrezala samota, tako da so tudi trenutki, ko me prepoznavnost malo moti, ampak vseeno le živimo v Sloveniji, kjer ni pretiranega zvezdništva, da bi se moral tako skrivati kot Ronaldo.

V enem od pogovorov si dejal, da ti zaradi obilice dela primanjkuje časa za hobije. Kaj pa so tvoji hobiji?

Rad imam šport, pozimi tečem na smučeh, poleti veliko plavam v bazenu ali v morju. Zdaj sem začel hoditi še v fitnes, kjer imam osebnega trenerja Ožbeja Kuharja, s katerim bom treniral trikrat na teden, da bom pridobil mišično maso. Veliko berem, gledam filme, serije in zelo rad sem obdan z naravo. Uživam na sprehodih po gozdu. 

Ali nabiraš gobe?

Ne, to pa ne, na gobe se sploh ne spoznam, jih pa rad jem.

Že v vrtcu si nastopil v vlogi duhca. In že kot osnovnošolec si nastopil v filmu Gremo mi po svoje. Ljubezen do igre, nastopanja ti je bila torej, kot se reče, že položena v zibko?

Sam sem si jo položil. Ne izhajam iz igralske družine, nihče od mojih bližnjih sorodnikov ni igralec. Tudi v umetniških krogih se niso gibali. Želja po igranju je že od rane mladosti tlela v meni. V vrtcu sem veliko hodil na predstave v LGL (vsaj tako mi pripovedujejo starši, ker se sam ne spominjam) in še en teden razlagal o tem, kako me je predstava prevzela. Na začetku osnovne šole sem izvedel, da za igranje obstaja poklic in da lahko študiram igro na AGRFT. Od takrat dalje je bila edina moja želja postati igralec in sem delal vse za to, da se uresniči. 

Kako so se odzvali starši, ko si se odločil za študij igre?

Niso mi odsvetovali, zelo so me podpirali, a me vseskozi nežno opozarjali, da na sprejemnih izpitih sprejmejo le peščico kandidatov in da naj razmišljam o planu B. In tega sem iskal dolgo, a nisem našel ničesar, kar bi bilo poleg igralstva še sprejemljivo. Šel sem na vse ali nič! V tem poklicu zelo uživam, me osrečuje in lahko bi rekel, da je to tudi moj način življenja. Odlično je, da lahko opravljaš poklic, ki je tudi sicer tvoj način življenja, hkrati pa še dostojno zaslužiš. 

V intervjujih omenjaš, da ti je bilo v veliko veselje igrati s starejšimi, uveljavljenimi igralci. Ali je med njimi kdo, ki ti je še posebej pri srcu?

Pri seriji Skrito v raju mi je bilo zelo ljubo igrati z Gajo Filač, s katero imava največ prizorov. Vesel sem bil, da so jo izbrali za vlogo Lare. Poznava se že od prej, tudi  na odru imava zelo dobro kemijo, kot se reče, in to nama je, mislim da, uspelo tudi v seriji. Odlično sva se ujela, tako med snemanji kot tudi v prostem času. Super sem se imel tudi z vsemi drugimi igralci in igralkami. Prepričan sem, da je producentom uspelo zbrati res dobro ekipo nastopajočih. Z Alešem Valičem, ki v seriji igra mojega dedka, sva imela še posebej dobro izkušnjo, ker je bil Aleš moj mentor pri magistrski nalogi. Zelo dobro sva se ujela pred kamero in veliko me je naučil, saj gre za zelo izkušenega igralca. Rad se učim od starejših, uveljavljenih igralcev.

Verjetno spremljaš tudi tujo filmsko produkcijo. Ali si kdaj razmišljal o igralski karieri v tujini?

Sem. Vendar do zdaj v tej smeri še nisem naredil ničesar, saj imam redne dogovore za domače projekte. Redkokdaj sem se ustavil brez dela. Zdaj ustvarjam v Sloveniji in se imam super. Seveda pa si želim sodelovati tudi pri projektih v tujini. Vse ob svojem času.

Najljubši film?
Zelo rad gledam filmske drame, filme z resnejšo vsebino, zadnje čase pa pogosteje spremljam srbsko filmsko produkcijo in njihove serije, ker sem se začel intenzivno učiti srbski jezik. Med srbskimi serijami bi izpostavil dve: Južni veter in Besa; obe zelo priporočam.

Hlepiš po vlogah, ki so drugačne od tebe in zahtevajo veliko študija, poglobljen pristop. Te v bližnji prihodnosti čaka kaj takega?

Čaka me kar nekaj novih projektov, ki bodo tudi zelo poglobljeni. Ta hip o njih težko povem kaj več, ampak se jih veselim. Predvsem v gledališču me čaka kar nekaj novih predstav, vendar je še prezgodaj, da bi o tem kaj več povedal.

Ali si kot najstnik bral Pil? Če ja, zakaj?

Seveda, nekaj časa sem bil tudi njegov naročnik. Pil je poučna in zabavna revija (verjamem, da je še danes), ker ima veliko nasvetov, ki so za otroke zelo dobrodošli. Spominjam se, da so se v reviji lotevali tem, ki so za mlade tabu in se o njih nisem mogel ali upal pogovarjati s starši ali prijatelji. Prav zato je bilo dobro, da sem v Pilu dobil informacije, do katerih sicer ne bi mogel. Lepe spomine imam na branje Pila …