Intervju
Že tri leta vodiš Veselo šolo. Kakšni so vtisi danes? Kaj vse si doživljala v teh letih?
Saj kar težko verjamem, da so tri leta tako odbrzela. Za mano je cel seznam izzivov, v tem času sem pridobila veliko izkušenj in postala trdnejša. V prvi sezoni smo organizacijo tekmovanja selili na spletni sistem DMFA, nato je bila stavka šolnikov in smo morali skoraj čez noč preložiti šolsko tekmovanje. Prenovili smo tudi spletno stran in dodali rubriko Vesela šola BERE. Druga sezona je tekla dokaj mirno, še posebej, če jo primerjam z letošnjo, ko nam je veliko preglavic povzročila pandemija COVID-19. Najlepši spomini, ki so se zdaj že precej nabrali, so risbe, plakati, pisma, pesmi, ki jih pošiljate veselošolci. Da o veličastnih veselošolskih prireditvah, kjer se ponosno priklonimo prvakom in se veselimo njihovih rezultatov, sploh ne govorim. Veliko čustev je vpletenih, a najverjetneje je vedno tako, če delaš, kar imaš rad.
Kakšni so bili začetki tvojega urednikovanja?
Ko sem se vselila v veselošolsko pisarno, je bilo zame čisto vse popolnoma novo. Vse je šlo lepo od začetka. Veliko sem spraševala, si pridno zapisovala, brala in se učila od drugih. Sodelavci so me lepo sprejeli, rada se spominjam tega obdobja. Jana, ti si bila potrpežljiva mentorica in takoj sem vedela, da bova dober tim. Seveda se še vedno ves čas učim, vsak dan dobim kakšno novo izkušnjo in se ves čas ukvarjam z novimi izzivi. Delati za skoraj 11.000-glavo občinstvo ni mačji kašelj in zares ti zaigra srce, ko dobiš kakšno lepo pisemce, veselošolsko risbico ali pohvalo od mentorja, mentorice. Potem veš, da si na pravi poti, in greš lažje naprej.
Si imela kaj treme pred nastopom tako odgovorne službe?
Uff, ja. Pa še kako. Pravijo, da je trema strah, in ko ta potrka na vrata, naj mu odpre pogum. Tremo danes sprejemam kot pozitivno čustvo; motivirala me je, da sem vedno ocenila svoje sposobnosti in se zelo dobro pripravila na izzive.
Kako vidiš Veselo šolo v prihodnosti?
Veselo šolo vidim, kot je bila nekoč, ko skoraj ni bilo osnovnošolca, ki ne bi tekmoval. Trudim se, da bo imela še več pestrih vsebin, ki so predstavljene na sodoben način.
Če bi imela na razpolago neomejeno denarja, kaj vse bi si želela za Veselo šolo in kaj bi spremenila?
Spremenila ne bi nič. Bi pa kaj dodala. Na primer – želim si, da bi lahko pri Veseli šoli ustvarjali več digitalnih vsebin in veselošolcem približali znanje tudi na tak način. Če pa bi imeli na razpolago res veliko denarja, bi organizirala poletne kampe, kjer bi skupaj z veselošolci raziskovali naravo, bili športno aktivni in počitnice izkoristili za osvajanje novih znanj.
Katero je tvoje najljubše delo pri VŠ in kaj bi najraje preložila na koga drugega?
Najraje urejam besedilo Vesele šole, ki izhaja kot priloga revije Pil, in pripravljam vprašanja za spletne učne poti. Pri tem ogromno novega izvem in se naučim. Najtežji del je organizacija tekmovanja. Hitro gre lahko vse po zlu, če kakšno malenkost izpustiš ali spregledaš. V času obeh tekmovanj je vsaka pomoč zelo dobrodošla.
Kako načrtuješ vsakoletne veselošolske teme?
Najprej preverim, ali prihajajoče leto prinaša kakšne pomembne obletnice. To je aktualno in pomembno znanje. Tako ste v pretekli sezoni brali o osvajanju lune in Beethovnu. Nato si vzamem veliko časa in premlevam teme, ki morajo pokrivati različna področja, biti zanimive za veselošolce in primerne za tekmovanje.
Si imela kakšne prigode v zvezi s tekmovanjem? Je veliko pritožb ali veselošolskih solz po koncu tekmovanja?
Zdaj že dobro vem, da če narediš vse, kot je treba, potem ni veliko prigod in je slika jasna. Pritožb ni veliko, tiste, ki pa so, so navadno povsem upravičene. Največji zaplet v zvezi s tekmovanjem je bila nedvomno izvedba neuradnega tekmovanja »Dokaži znanje« po koroni. Tega ni nihče pričakoval, a se je tudi to izkazalo kot odlično.
Kako poteka sodelovanje z mentorji in mentoricami, ki so najbolj zaslužni za veliko število tekmovalcev in priljubljenost Vesele šole?
Mentorji in mentorice so zlate osebe. So ambasadorke in ambasadorji Vesele šole na posameznih šolah in spodbujajo veselošolce k sodelovanju. Veliko nam pomeni, da jih imamo. Sodelovanje med nami, mentoricami in mentorji je vedno prijetno in vsako leto se razveselimo novih prijav za mentorstvo.
Imaš stike tudi s tekmovalci?
Seveda. Z veselošolci se najpogosteje povežemo po elektronski pošti. Radi napišejo, kaj jim je všeč, sporočajo svoje predloge za teme, pa tudi, kaj jim ni všeč in bi spremenili. Veselošolske prvake pa imam čast srečati v živo na zaključni prireditvi. To je prav posebno doživetje.
Kakšna je Rebeka, ko ni urednica Vesele šole? Kaj rada počne in česa ne mara?
Obožujem morje, ampak nisem ljubiteljica plavanja. Sem kolesarka, najraje na otokih. S kolesom raziščem čisto vsak delček otoka, uživam v pravljičnih razgledih in srečam veliko živali. Če se na kolesarjenje odpraviš ob pravi uri, vidiš veliko zanimivega. Nazadnje sem se spogledala s tropom muflonov, nato pa so veličastno oddivjali v nasprotno smer. Ne maram plastike in vsakič, ko sem v naravi, poberem vsaj eno smet. To je moj način, da naravi rečem hvala za lep dan.
Če se vrneva v najstniške čase; kako bi se opisala kot pubertetnico?
Če bi imela hčerko, bi si želela, da bi bila takšna pubertetnica, kot sem bila jaz. No, moja mama se morda s tem ne bi povsem strinjala. Rada sem hodila ven in se družila, včasih malček čez dovoljeno uro, zmeraj pa sem skrbela za svojo varnost in varnost svojih prijateljev.
Si rada hodila v šolo? Kaj si v šoli imela najraje in česa nisi marala?
Zelo rada sem hodila v šolo. Najraje sem imela angleščino in tehnični pouk, pa tudi druženje s sošolkami in sošolci, šolo v naravi in skupinsko učenje. Tudi nagajivost mi ni bila tuja. Nisem marala nastopati pred tablo, čeprav sem se vedno potrudila in naredila zelo lep plakat.
Če bi bila učenka, kako bi se učila za veselošolsko tekmovanje?
Dobro vprašanje. Imela bi zvezek Vesela šola, to bi bil lep zvezek s prikupnim kužkom na naslovnici. Izpisovala bi si vsa pomembna dejstva iz tiskane izdaje Vesele šole in učnih poti. Zanimivosti, ki bi me najbolj pritegnile, bi še bolj raziskala na svetovnem spletu. Potem bi testirala starše, koliko teh dejstev poznajo, in s kakšno sošolko ali sošolcem razglabljala o posameznih temah – mislim, da lahko tako najbolje osvojiš nove vsebine.
Kaj bi svetovala tistim pilovcem, ki še niso tekmovali v Veseli šoli? Za kaj je VŠ koristna?
Dragi bodoči veselošolec, ko vstopiš v svet zunaj zavetja šole, se lahko v različnih situacijah in med ljudmi najbolje odrežeš z znanjem. Nič drugega ni tako pomembno pri uresničevanju lastnih ciljev. Splošno znanje je tisto, s katerim boste naredili prvi vtis. Morda na dekle, fanta, bodočega delodajalca, investitorja vaše inovativne ideje … Ulovi znanje, ko se ti ponuja, in si odpri širok razpon možnosti!
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Tokio
Janezek si želi z vlakom v Tokio. Živi v Spodnjem Dupleku, zato gre tam na postajo in na blagajni vpraša: „Ali imate karto za vlak za v Tokio?” Odgovorijo mu, da je nimajo in da naj gre vprašat v Ljubljano. Janezek gre na postajo v Ljubljano, vpraša če imajo karto za vlak v Tokio in ga zavrnejo, ter mu rečejo naj gre v Maribor. Janezku v Mariboru rečejo, da je nimajo in da naj gre na Dunaj. Na Dunaju Janezek končno dobi karto in se odpelje v Tokio. Tam je en teden nato pa želi iti domov. Gre na postajo in reče: „Rad bi karto za vlak za v Duplek.” Na blagajni pa mu Japonec odgovori: „Spodnji ali Zgornji?”
Obstajata dva kraja: Zgornji in Spodnji Duplek. In fora je da Japonci že vse vejo…