Sabina Kogovšek : Julija, ki je skrita v raju

Sabina Kogovšek je stalna članica ansambla SNG Drama Ljubljana, v zadnjem času pa jo lahko gledamo v seriji Skrito v raju, kjer nastopa v vlogi Julije Steiner Kramarič. Njeno igro odlikujejo študijska natančnost, občutek za pravo mero in odrska prezenca. Sabina je mati treh deklet in še vedno se z vso potrebno strastjo predaja igralskemu poklicu, ljubi pa tudi naravo.

Preden si se zaposlila v ljubljanski Drami, si gostovala v številnih slovenskih gledališčih. Katero od gostovanj ti je ostalo v še posebej dobrem spominu?

Spominjam se vseh predstav iz časa, ko sem zaključevala akademijo in začenjala v profesionalnih gledališčih. Takrat sem imela neverjetno močno željo po igri in motivacijo, tako da sem bila vesela vsake predstave, v kateri sem lahko sodelovala. Vsaka predstava mi je dala veliko, vsrkavala sem številne izkušnje, ki sem jih prejela tako v manjših gledališčih kot tudi v profesionalnih in komercialnih gledališčih. Pomembno je bilo, da čim več igram, da pridobim kilometrino. Zelo lepe spomine imam na koprsko gledališče, kjer sem preživela vsaj leto dni, saj so si sledile predstave v takšnem zaporedju, da sem morala ostati. Takrat sem se navdušila nad morsko krajino in sem pomislila, da bi bilo ob morju krasno živeti in delati. Vendar me je kot svobodnjakinjo potem odneslo še v Špas teater, na Ptuj …

V ljubljanski Drami SNG si že dolgo zaposlena, od leta 2006. Kako se razumete v igralskem ansamblu?

Pravzaprav ne vem, kdaj natančno sem se zaposlila v Drami SNG, saj sem z njimi sodelovala že kot študentka in tudi kasneje, ko sem bila svobodnjakinja. Denimo pri predstavi Čakajoč Godota, ko sem imela alternacijo, potem sem igrala v predstavah Romeo in Julija, Scapinove zvijače … Vse dokler se nisem redno zaposlila. V ansamblu se počutim izvrstno, saj sem obkrožena z izjemnimi igralci, kolegi, s katerimi sestavljamo dobro, zdravo gledališko jedro. Plemenitimo drug drugega in se spoštujemo. Delovne razmere v našem ansamblu ne dopuščajo »spanca«, posameznik se ne more zazibati v svoj svet ali se prepustiti klišejem, ker si ves čas v novih in drugačnih zasedbah, sodeluješ z različnimi režiserji,  spoznavaš nove poetike ipd. Zato sem vesela, da se lahko vedno znova preizkušam v drugačnih zasedbah, različnih vlogah, žanrih in igralskih zasedbah. So igralci, s katerimi sploh še nisem stala na odru ali z njimi imela dialoga! Včasih se zgodi, da ravnatelj skupaj z režiserjem sestavi zasedbo, ki deluje v popolnem sodelovanju. To je velik privilegij in sem zelo hvaležna, da sem lahko del ansambla SNG Drama.

Ali vas skrbi nova lokacija, saj naj bi Dramo obnavljali in vas preselili v prostore Litostroja v Šiški?

Zelo nas skrbi, kako se bomo igralci prilagodili novim delovnim razmeram, novemu načinu igralskega in zasebnega življenja. Ne gre namreč samo za selitev v sosednjo ulico, ampak v povsem nove prostore daleč stran od centra. Skrbi nas tudi osip občinstva.

Povej, kdaj in zakaj si se odločila za igralski poklic.

Ta želja izvira že iz otroštva. Spominjam se, ko sem prvič stopila pred občinstvo in povedala pesem. Stara sem bila sedem let in počutila sem se tako lepo, da sem vedela, kaj si želim početi. Kadarkoli me je kdo vprašal, kaj bi rada počela v prihodnosti, sem odgovorila: »Igralka bom!« Moja pot do AGRFT-ja je potem malo zavila, študirala sem slavistiko. Ko sem bila absolventka, sem si rekla, da moram poskusiti študij igre, da si moram dati priložnost, sicer si ne bom odpustila. Pomembno je bilo, da sem poskusila, zato se takrat nisem spraševala, ali bom naredila ali ne. Na sprejemne izpite sem šla dobro pripravljena in sproščena. In jih naredila …

Kateri režiser je tvoj najljubši? Zakaj?

Dušan Jovanović je bil ne samo moj režiser, ampak tudi mentor. Že iz študijskega obdobja ga imam v lepem spominu, saj smo se vsi v letniku z njim zelo dobro razumeli, za nas je poskrbel tudi po tem, ko smo zaključili študij. Minilo je kar veliko časa, da se ne bi v mislih spraševala, kaj bi mi – če sem imela težave med izdelovanjem vloge – svetoval Dušan. Rada imam režiserje, ki imajo svojo vizijo in hkrati pogum, odprtost, širino, radovednost. Super je, če režiserji v svojo predstavo sprejmejo tudi našo, kar pomeni, da nam zaupajo in tako lahko tudi mi zaupamo njim. V takih primerih se začnejo dogajati čudeži ustvarjalnosti,  kar je najlepši del tega poklica.

V seriji Skrito v raju si Julija Steiner Kramarič. Kako doživljaš to vlogo?

Leto dni je že minilo, odkar smo zaključili snemanje omenjene serije, kar pomeni, da je to delo zame končano. Vendar zdaj dobivam številna vprašanja o tem, kako jo oz. sem jo doživljala. Gledalci se name obračajo s komentarji, vprašanji, navdušenjem nad celotno serijo, kar mi je dragoceno. Zanimivo, da zdaj več razmišljam o Juliji kot neki celostni osebnosti, kot sem takrat, ko sem lik vzpostavljala. Gre za zelo kompleksen lik. Zdaj, ko jo gledam od zunaj, ne glede na to, da sem jo delala od znotraj, jo vidim kot nepopustljivo, neustrašno, izjemno vztrajno osebo, za katero sploh ne vem, če kdaj klone, ne vem, če kdaj spi. Kaj vse se njej ne dogaja! Sama ne bi preživela enega dneva Julije Steiner! Ona pa nikoli ne podvomi o sebi, niti za sekundo, a kljub temu ni brezčutna. Verjame, da vse, kar dela, dela v imenu ljubezni do svojega sina. Vse lepo in prav, ampak gre čez mejo. Verjamem, da bi imela v resničnem življenju zagotovo kakšen kriminalni dosje. Vlogo sem igrala z velikim užitkom, tudi zato, ker sem se zavedala, da gre za žanr, ki od vloge zahteva, da so vsa čustva, stanja radikalna. Ljubezen, strast, maščevanje, sovraštvo, ljubezen, sočutje … vsa ta stanja so prignana do skrajnosti. Vsak igralec, ki dobi tako polnokrvno vlogo, jo absolutno izkoristi in ožame do konca. Bilo mi je zelo fino, igralsko sem nepopisno uživala. Moja naloga je bila, da sem si že vnaprej jasno določila, kakšno vlogo igram, kdo ta oseba je, in da sem si naredila miselno mrežo vsakega prizora – od kod prihajam, kam grem, kakšni so odnosi, ker sicer … Nismo snemali kronološko, torej se je snemala peta scena iz trinajstega dela, prva scena iz šestnajstega dela … Prav zato sem si morala izdelati celostno mrežo. Pri tem sta ključna obrtno znanje, disciplina. Če se pri tako obširnem materialu ne bi poglobila vanj, ne bi zmogla. Način in tempo snemanja sta bila neusmiljena, tekst si moral obvladati in imeti jasno sliko tega, kaj se dogaja liku, ki ga upodabljaš. To je pač mozaik. Julija je počasi, kljub vsemu stresu, postajala človeška.

Ali si tudi v svojem zasebnem življenju kdaj »Julija«?

Mislim, da so deli Julijinega sveta v vseh nas. Vsi smo posejani z vso paleto čustev, vsi smo krvavi pod kožo, velika razlika pa je v dejanjih. Najbolj me je skrbelo, kako bosta mojo vlogo komentirali moji dve starejši dekleti, ker najmlajša serije ni gledala. Ko sem ju vprašala, če sem tudi doma kdaj takšna kot Julija Steiner, sta mi odgovorili, da ne. Njun odgovor mi je bil v veliko veselje.

Kako usklajuješ igranje na odrskih deskah z igranjem v seriji? Si raje na odrskih deskah ali pred kamero? Kaj so bistvene razlike?

Že med študijem so nas navajali na to, da delamo različne stvari. Naši dnevi so v tem smislu precej pestri: zjutraj vaje v gledališču, potem snemanje, na radiu ali snemanje nadaljevanke, zvečer spet na predstavo ... Ti ritmi za igralce/igralke niso nenavadni, takšen je naš vsakdan. Seveda moraš biti precej organiziran in potrebuješ absolutno podporo najbližjih. Otroci že od majhnega živijo v našem ritmu, kar pomeni, da se največ vidimo v popoldanskem času in med počitnicami.

Kaj pa razlika med igranjem pred kamero ali na odrskih deskah?

Gre za dva različna načina pristopa: v gledališču imamo čas, da se na predstavo pripravljamo dva meseca, kar pomeni, da res veliko delamo na predstavi, se precej pogovarjamo o vseh likih, odnosih in počasi vstopamo v proces. Način dela pri snemanju serije pa je zelo intenziven, teksta je veliko, napake niso dopustne. Tvoja vloga mora biti vedno, ko se začne snemanje, pripravljena, ker časa, da bi svojo vlogo takrat raziskoval in študiral, ni.

Ali so bila snemanja zabavna, prijetna? Še posebej, ker ste snemali ob morju …

Vzdušje je bilo krasno, med snemanjem je vladala dobra energija, čutilo se je, da si vsi želimo narediti dobro serijo. Pomembno je bilo tudi delo organizatorjev, torej producentov in režiserja, saj so zbrali čudovito ekipo. Zelo smo se razumeli, čeprav je bil tempo snemanja neusmiljen. Ves čas smo bili po eni strani popolnoma skoncentrirani, po drugi strani pa smo morali biti sproščeni. Snemanje serije ni ponujalo razkošja časa, a vseeno smo se imeli lepo!

Prosim, če z nami deliš kakšno anekdoto s snemanja …

Če bi se z igralci dobili skupaj, bi se lahko spomnili neštetih anekdot … Sama se spominjam, kako je Julija tudi v kamp prišla v visokih petah, saj je dama. Na vso moč sem se trudila hoditi visokim petam primerno, s čimer sicer nimam težav, a so se mi pete nenadoma zagozdile v blatno zemljo, tako da sem skoraj padla pred kamero … Smeha ni manjkalo!

Pogosto tudi sinhroniziraš risanke na RTV SLO. Kakšno je to delo?

Delaš v studiu, pred tabo sta ekran, besedilo. Z likom, ki ga upodabljaš, se pogosto srečaš šele takrat, ko prideš v studio. Kadar moram tudi peti, mi dajo material vnaprej, da se lahko pevsko pripravim. Potem se pa skupaj z režiserjem vržeš v vodo in začneš. Snemanje se odvija hitro. Za nas igralce so tovrstna snemanja kakor nekakšne češnjice na torti v primerjavi z drugim delom. Pri sinhronizacijah je bistvena domišljija. Več je domišljije, bolj zabaven, živ in resničen postane lik, ki ga animiraš.

Katera risanka ti je zdaj najljubša in katera, če se spominjaš, ti je bila najljubša, ko si bila še deklica?

Moja najljubša risanka je še vedno Pujsa Pepa, ki je duhovita, dobro sinhronizirana, lepa, zgodbe so zabavne in poučne. Ko sem bila še majhna, so bile moje risanke Tom in Jerry, Pink Panter, Modri Dirkač, Barbapapa, Baltazar, Smrkci, Čebelica Maja …

Zanima te tudi glasbeno ustvarjanje. Ali igraš kakšen inštrument?

Žal ne, znam pa dobro igrati, da ga igram. Včasih sedem za klavir, saj srednja hči igra klavir. Rada pa poslušam, pojem …

In ljubo ti je pripovedovanje pravljic. Ali nastopaš tudi kot pripovedovalka?

Pravljice ljubim. Pripovedovanje pa se je začelo v času, ko sem bila »špikerica« na Radiu Študent in sem postala del ekipe Za 2 groša fantazije. Pravljice včasih berem tudi v živo ali na radiu, sicer pa vsak večer še vedno berem pravljice doma.

Kakšni so pa še tvoji hobiji?

Rada imam vse, kar se dogaja ali počne v naravi – od hribolazenja do hoje, kolesarjenja, plavanja. Kadar ne igram ali ne snemam, sem v naravi. Kadar sem doma, rada brkljam po hiši ali po vrtu …

In za konec: ali si kot najstnica brala Pil?

Vsi smo ga brali, bili smo naročeni, bilo je obvezno čtivo. Vem, da smo vedno čakali tisti dan, ko bo izšel novi Pil. To je zame čista nostalgija! Še vedno je Pil kvalitetna revija, ponuja zanimivo branje, različne teme. Super je, da še vedno spodbuja branje, saj je tega vse manj.