Tina Vrbnjak

Svoje delo imam blazno rada

Igralko Tino Vrbnjak smo ponovno povabili pred Pilov mikrofon, saj sta seriji Gospod profesor in tudi Ja, Chef, v katerih nastopa, še vedno vroči, kot se reče. Za vlogo profesorice Klavdije je letos dobila še nagrado! Odlična je tudi v vlogah v ljubljanski Drami SNG, kjer je zaposlena že od leta 2009. Prepustimo ji besedo …

Še vedno si profesorica v seriji Gospod profesor in natakarica v seriji Ja, Chef. Ali si se morda že naveličala ali pa dogajanje in razpoloženje v ekipi ostajata prijetna in zabavna?

S snemanjem serije Ja, Chef smo nehali maja letos, ko smo posneli vse sezone, ki prihajajo. Temu sledi montaža, ki še vedno traja. Sama sem s snemanjem te serije končala že pred letom in pol, tako da če se v seriji še vedno pojavljam, to ne pomeni, da tudi snemam. Sicer pa sem med snemanjem uživala, nikoli ni bilo dolgčas, ker je vse teklo zelo dinamično. Vedno je bilo kaj novega, ker so tako različni scenariji.

Pri Gospodu profesorju pa je tako, da snemamo samo poleti in smo sezono, ki jo predvajajo zdaj, snemali lansko poletje. Letos pa ne snemamo, ker smo si vzeli malo odmora. Sicer pa se najverjetneje pripravlja še ena sezona … Snemanje je bilo super, a prijeten je tudi občutek, da imaš dopust in lahko greš na morje. Ko snemamo, si namreč 12 ur na dan zaposlen. Kakšne dneve seveda manj. Serijo sem z veseljem snemala, nisem se naveličala. Vsi soigralci so bili odlično pripravljeni, kar je dobro, saj je čas za snemanje omejen. Poleg tega je bilo vedno zelo sproščeno vzdušje, da smo se lahko hecali in je pogosto povsem spontano nastalo še kaj novega.

Za vlogo Klavdije si dobila tudi nagrado. Navdušili sta jih tvoja izjemna mehkoba in prikupnost. Kaj ti pomenijo nagrade?

Nagrade si vedno vesel in so potrditev. Pri snemanju je bilo kar veliko dela, saj smo imeli precej stare scenarije, ki smo jih prilagajali današnjemu času in prostoru. Na primer, kako so prezentirani fantje, dekleta. Nisem pa pričakovala, da bomo za to serijo dobili nagrado, ker običajno so nagrade za filmske vloge. In ja, nagrada mi veliko pomeni, ker smo v delo vložili ogromno truda.

»Aktivna, močna in samosvoja« so še opisali tvojo interpretacijo Klavdije. Ali si takšna tudi v zasebnem življenju?

Stremim k temu, vendar sem seveda tudi ranljiva in obremenjena z družbenimi normami, ki jim želim ustrezati. Čeprav sem do njih kritična in jih skušam ves čas postavljati pod vprašaj. Včasih mi to uspeva bolj, drugič manj, vendar se mi zdi pomembno, da sem na preži, da ne zaspim. S Klavdijo in njenimi odzivi se lahko v določenih situacijah popolnoma poistovetim, je pa tudi veliko takih, ko se z njo nikakor ne bi mogla strinjati.

Kako pa te vidijo drugi?

Pojma nimam. Nekdo me verjetno res vidi kot aktivno, močno in  samostojno. Komu se morda zdim domišljava. Spet tretjemu, ne vem, meglena. Jaz sem seveda vse to in še več ali pa manj. Težko rečem. Spoznavam se že 37 let in še se presenečam.

Ali si raje profesorica ali natakarica? Katera vloga ti je ljubša?

Težko je reči, katera mi je ljubša, ker se zelo razlikujeta. Morda mi je bilo pri Gospodu profesorju bolj všeč to, da smo imeli več časa za priprave in za snemanje, tako da smo se lahko pripravili bolj temeljito. Po drugi strani pa je Ja, Chef zaradi svojevrstne dinamike snemanja zelo hitra in učinkovita serija, pri kateri med snemanjem pride do situacij, ko hitro in spontano reagiraš. Seveda pa mislim, da nam je vsem ljubše, da imamo med snemanjem dovolj časa za priprave.

Ali si kdaj služila denar kot natakarica, morda v dijaških ali študentskih letih?

Kot dijakinja sem delala v kafiču, a ne kot natakarica, ampak sem za pultom pomivala kozarce. Spominjam se, da sem jih kar nekaj razbila. (smeh) Delala sem pa kot čistilka avtomobilskih oken na bencinski črpalki in to je bil kar dober zaslužek. Enkrat je prišel Đorđe Balašević in mi je dal res visoko napitnino.

Kdaj študiraš vloge? Ponavljaš pred ogledalom?

Ko je hči v vrtcu in nimam vaje, ponavljam doma, sicer pa zelo rada delam v gledališki garderobi. Včasih se zgodi, da na vaji nismo vsi potrebni, tako da tisti čas včasih izkoristim za delo na vlogi. Delam tudi ponoči, ko otrok zaspi. Takrat še največkrat, ker tudi sicer rada delam ponoči.

Ja, vadim tudi pred ogledalom, v garderobi je ogledalo čez celo steno. Mimogrede se začnem gledati, ampak to je dvorezen meč, ker se vidiš od znotraj in od zunaj ter reagiraš na to, kar vidiš v odsevu. Na odru nimaš nikoli teh okoliščin. In potem se na nekaj navežeš, česar pa na odru zmanjka. Tako da sem se zelo hitro in zavestno odločila, da tega ne bom delala. Me pa kdaj zamika, ko se pripravljam na snemanje, da se posnamem in vidim, kako in kaj.

Ali si raje pred kamero ali na gledališkem odru?

Na odru oz. v gledališču so priprave v primerjavi s snemanji daljše in bolj intenzivne. Veliko je manevrskega prostora za raziskovanje, razmislek, poskuse. In ta proces se počasi stopnjuje proti vrhuncu. Do premiere. Tudi same nadaljnje predstave se razlikujejo, niso vse enake. Med snemanjem pa so priprave krajše, medtem ko je snemanje dolgotrajno. Ko s snemanjem zaključimo, je končano. Poleg tega snemamo po lokacijah in ne kronološko, včasih delamo zadnji prizor prvi snemalni dan, spet drugič začetne ali vmesne, kar je odvisno tudi od časa igralcev in lokacij snemanja. Nato posnetke zmontirajo in šele v montaži sestavijo celo zgodbo, tudi dramaturški lok lika, serije. Vadimo pa kronološko, tako da imamo občutek kontinuitete, vendar na snemanju nimam takšnega občutka celote, kot ga imam vsak večer v gledališču. Pri seriji se celota sestavi šele na koncu, ko jo gledaš. Kaj mi je ljubše? Ne vem, spominjam se, da mi je bilo v času, ko sem bila samo na odru, v veliko veselje in sprostitev, da sem stopila pred kamere, ker sem zamenjala okolje, ekipo, ampak potem sem se pa spet z velikim veseljem vrnila. V Drami imam super sodelavce, smo krasen kolektiv, res je lepo, prijetno delovno okolje.

V enem od pogovorov si dejala, da si mislila, kako te bo sram, ko boš gledala serije, v katerih nastopaš. Te je bilo?

Premočno besedo sem uporabila, mislila sem samo, da se bom neprijetno počutila. Gledati in slišati sebe je na neki način smešno, dokler se ne navadiš. Zdaj sem z veseljem gledala Gospoda profesorja od začetka do konca. Malo sem se identificirala s Klavdijo, malo mi je bilo čudno, da sem to jaz … Ni pa mi bilo neprijetno.

Kaj storiš, če na odru nenadoma pozabiš besedilo?

Najprej priskoči na pomoč šepetalka in velikokrat reši situacijo. Ampak pri meni je tako, da če pozabim besedilo, mi tako močno naraste adrenalin, da sploh ne slišim, kaj govori šepetalka. In v bistvu so te stvari zelo zabavne, včasih si pa tudi igralci med sabo priskočimo na pomoč.

Ali se to pogosto zgodi?

Ne, se pa zgodi.

Nastopaš kdaj pred hčerkico? Ali morda v krogu prijateljev na kakšni zabavi?

Niti ne, saj sestavljajo intimen krog mojih prijateljev igralci. Imam seveda tudi prijateljski krog, ki ni iz gledaliških vod, a se pogovarjamo druge stvari, ne o delu. S hčerko se pa tako ali tako igram, si menjava vloge ipd. Zadnjič je bila na eni vaji, ker res nisva imela varstva, in je bila najbolj navdušena nad tem, da sem na tisti vaji igrala čapljo. Pri branju pravljic se še najbolj vidi moje igralsko znanje, namreč kako interpretiram. Ampak včasih je lahko otroku še bolj zanimivo, če mu bere nekdo, ki ni igralsko podkovan, ker se morda bolje vživi. Moram pa povedati, da mi pomeni igra z njo ali pogled nanjo, ko se igra, zelo dragoceno izkušnjo in mi ponuja neprecenljivo inspiracijo.

Rada poješ? Plešeš?

Zelo rada pojem, ampak me ne poslušajo zelo radi, ker nisem najboljša pevka. (smeh) S tem me narava ni obdarila. Se pa spominjam časov študija, ko sem se bolj intenzivno pripravljala na predmet gledališkega petja in se mi je posluh precej izboljšal. Plešem pa tudi zelo rada, a mislim, da nisem med najbolj spretnimi. Se pa zelo potrudim in tega ne jemljem kot oviro. Konec koncev smo igralci pripovedovalci zgodbe, in če pride do napak, lahko iz njih nastane kaj zanimivega.

Ali rada hodiš na morje ali so ti ljubše gore?

Na morje hodim skoraj raje kot v gledališče. In veliko raje sedim v gledališču kot hribolazim. (smeh) Rada imam Dalmacijo, Lastovo me je popolnoma očaralo. Moja prababica je Dalmatinka, in ko sem bila majhna, smo hodili na Krapanj, otoček pri Šibeniku, na katerega imam zelo lepe spomine.

Rojstni dan praznuješ konec julija. Ali verjameš v horoskop?

Malo ja. Nikoli se nisem pretirano ukvarjala s tem, rada pa ga preberem. Po horoskopu sem levinja in tako se tudi počutim. V dobrih odnosih sem z ovni in strelci. Zdaj pa ne vem, ali je to naključje ali je kaj na tem. Če bolje pomislim, sem v zelo dobrih odnosih tudi z raki, tehtnicami, kozorogi, vodnarji …

Če bi se lahko še enkrat odločila za poklic … Kaj bi izbrala?

O tem velikokrat razmišljam. Včasih, ko so težki trenutki, si zaželim, da bi delala kaj drugega. Sicer imam pa res blazno rada svoje delo. Zanima me tudi zoologija. Po gimnaziji pa sem vpisala umetnostno zgodovino in francoščino. Ne vem …

Pil si brala?

Ja, seveda! Zdaj pa gledamo, beremo Cicido in kmalu bomo preskočili na Cicibana.