Intervju
Skupina Joker Out je v središču slovenske glasbene scene, potujejo s koncerta na koncert, vse več imajo tudi oboževalk in oboževalcev. Trenutno so še vedno na veliki evropski turneji z naslovom See You Soon, na kateri bodo oz. so imeli vsaj 22 koncertov v 13 državah. Za jesen napovedujejo izid novega albuma. Ujeli smo jih v vročih julijskih dneh in se pogovarjali z Juretom Mačkom, Krisom Guštinom, Janom Petehom in Nacetom Jordanom, Bojan Cvjetićanin pa se pogovora ni utegnil udeležiti.
Verjetno že stotič postavljeno vprašanje: kako in kdaj ste se zbrali in ustanovili bend?
Bend smo naredili iz dveh že prej obstoječih, iz benda Buržoazija in Apokalipsa. Spoznali smo se na nekem koncertu in se odločili, da bi naredili skupen bend. To je bilo leta 2016, ko smo se prvič zbrali na vajah in novonastalo skupino poimenovali Joker Out.
Lansko jesen ste razprodali Stožice, zdaj pripravljate nov album in ste že več mesecev na evropski turneji. Ali ste si predstavljali, da bo šla vaša pot tako strmo navzgor?
Mogoče ne, da se bo tako strmo vzpenjala, bili pa smo že od nekdaj precej ambiciozni, saj smo sanjali in upali. Res pa je, da nismo natančno vedeli, kaj je to, kar si želimo.
Kaj bi predlagali začetnikom, ki imajo podobne ambicije, kot ste jih imeli vi? Kako naj se lotijo dela?
Veliko morajo vaditi in vztrajati, najti morajo ljudi okoli sebe, ki jih dopolnjujejo. Na začetku so nam veliko pomagali prijatelji in člani naših družin. Janov oče, na primer, nas je prvi dve leti ves čas vozil naokrog. Brez njega ne bi prišli nikamor. Lahko svetujemo, da je treba izkoristiti (v dobrem pomenu besede!) vsakogar, ki lahko ponudi pomoč. Seveda pa je treba v prvi vrsti čim več igrati, tudi z različnimi glasbeniki, ki se pojavijo na tvoji poti.
Verjetno je poleg trdega dela pomemben tudi producent, nekdo, ki vas usmerja, skrbi za vašo zvočno podobo, vam svetuje?
Naš producent je Žare Pak, ki je sicer »poseben stric«, ampak brez njega Joker Out verjetno ne bi zvenel isto. On je šesto uho benda, ki kritično posluša in oceni, ali je zadeva dovolj dobra, da bi naredili posnetek. Na koncu vse, kar mi posnamemo, spravi v skupen paket in to potem poslušamo.
Kdo pa so še drugi, ki vam profesionalno stojijo ob strani?
Imamo Nikota, voznika, varnostnika, očeta benda. Imamo Mašo in Sanjina, ki vedno poskrbita, da smo dobro videti in da naredimo dober vtis na intervjujih. Zelo pomemben je tudi Mark Pirc, ki je začel kot videoproducent, ampak se je naše sodelovanje razširilo v splošno vizualno artistično soustvarjanje in koordinacijo. Mark je naš glavni vizualni producent. Del naše ekipe so še vsi, ki pomagajo, skrbijo za izvedbo koncerta, in teh ni malo. V tem trenutku brez pomoči sami ne bi znali več pripraviti koncerta. Izpostaviti moramo še Andraža Drobniča, ki skrbi za naše obleke, odrske kostume.
Bivate trenutno v Ljubljani?
V Ljubljani, Logatcu, na Vrhniki.
Na turneji ste nastopali v različnih koncertnih dvoranah – od Helsinkov do Istanbula, kamor se še odpravljate. Vam je katero od gostovanj ostalo še posebej v spominu?
Kadarkoli gremo na Finsko, smo navdušeni. Tam je vedno vrhunsko. Lani smo igrali v Turkuju, kjer nam je prisluhnilo 2800 ljudi, kar je bilo za nas nekaj posebnega. Dvorana je bila razprodana.
Kako se razlikuje nastop na festivalu od tistega v koncertni dvorani ali klubu? Ali pripravite drugačne programe za enega in drugega?
Na festival pride tudi precej ljudi, ki nas ne poznajo, in temu prilagodimo tudi play listo. Prednost gostovanja na festivalu je, da se lahko družimo tudi z drugimi glasbeniki, ki igrajo na festivalu, ker smo na samostojnih koncertih samo v zaodrju. Vsekakor je na festivalu najbolj pomembno, da dobiš tudi pozornost ljudi, ki te ne poznajo, medtem ko moraš na svojih koncertih zadovoljiti predvsem želje svojih poslušalcev.
In občinstvo? Kako se razlikuje od države do države?
Nikjer ne govorijo slovensko, tako da je vseeno. (smeh) Razlikujejo se po energiji, saj ima vsaka država svojo posebno energijo. Na enih koncertih je občinstvo bolj intenzivno in zelo poskočno, na drugih poslušalci zelo glasno pojejo ali sami sodelujejo pri ploskanju, petju … V vsaki državi je malo drugače. Še najbolj so nam podobni Finci, Litvanci pa od vseh najbolje mahajo. Imamo pa precej oboževalcev, ki nas spremljajo na večini koncertov. Se vozijo za nami …
Morda načrtujete tudi turnejo v ZDA?
Ne. Seveda bi šli, ampak za turnejo še ni pravi čas.
Kaj še radi počnete, kadar niste za inštrumenti ali mikrofonom?
Jaz sem včeraj ves dan popravljal svoj moped. (Jure)
Rad kuham, zadnjič sem naredil dobro lazanjo! Večkrat doma gledam, kaj se dogaja na glasbeni sceni: inovacije, novi izidi. (Jan)
Jaz imam pa majhnega kužka in večino prostega časa namenim temu, da bi ga vzgojil v prijetnega psa. (Nace)
Jaz se hodim hladit na Rožnik. (Kris)
Radi skratka izkoristimo prosti čas zase.
Ali se družite tudi v zasebnem življenju?
Ja. Verjetno bi se več, če ne bi bili toliko skupaj tudi poslovno. Skupaj gremo tudi na pijačo ali pa se dobimo tam, kjer vadimo in se pogovarjamo, družimo.
Kako se odzovete, kadar katerega od vas prepoznajo na cesti? Ste prijazni do oboževalk in oboževalcev?
Smo prijazni in ustrežemo željam po fotki, če do tega pride. Problem je lahko po koncertih, ko je res veliko ljudi in ne moreš vsem ustreči. Sicer pa se ni problem podpisati, še najbolje pa se je malo pogovoriti.
Odprli ste platformo Openstage, ki vašim fenom lajša dostop do vašega delovanja. Kakšen je odziv? Se je »prijela«?
Se je prijela, res pa je, da jo je treba nenehno promovirati. Na Open Stageu smo že pri številki 10 tisoč fenov, kar pomeni, da ima več kot 10 tisoč ljudi dostop do ekskluzivnih stvari, kot je bilo na primer predpremierno poslušanje delčka komada našega novega singla Šta bih ja, ki je izšel julija. Poleg tega imajo vedno prvi dostop do nakupa novih artiklov, cedejev, vinilk in dostikrat bodo imeli tudi možnost nakupa vstopnic za koncerte v predprodaji in pa mogoče še kake popuste. Iz tega tudi mi dobimo veliko informacij, ki nam koristijo za naprej. Feni nam povejo, kje so in kje nas želijo poslušati, tako da lahko tudi na podlagi tega načrtujemo turnejo.
V zelo intimni pesmi Everybody's Waiting poglobljeno izpostavljate tesnobo, uspeh, individualizem … Kako je uspeh vplival na vaše življenje?
Tako, da se dostikrat, od Evrovizije naprej, počutimo tako, kot da svojega življenja nič več ne nadzorujemo. Bolj ali manj smo odvisni od nekega večjega cilja in vsaj še od štirih drugih ljudi. Zdi se, da je zdaj naša prihodnost, usoda neizpodbitno povezana in dostikrat imamo občutek, da se znotraj tega posameznik izgubi.
Verjamem, da ostajate pri rock'n'rollu. Ali vas vseeno mikajo še kakšne druge glasbene zvrsti?
V osnovi ostajamo pri rock'n'rollu, ampak znamo svojim skladbam vedno dodati ritme drugih glasbenih zvrsti – od pridihov etna do jazz akordov, elektronike, ritmov sambe …
Kaj menite o Pilu?
Brali smo Pil in se vedno navduševali nad posterji. Upam, da bomo dobili še eno izdajo posterja. (smeh) Veseli nas, da Pil še vedno obstaja, da je tak, kakršnega poznamo iz otroštva. To, da smo se enkrat že pojavili na posterju v Pilu, nam veliko pomeni.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
AKTUALNO
Veliko navdiha in praktičnih napotkov - Pilovi podcasti in webinarji
Z vami lahko delimo veliiiiko navdiha! V okviru festivala Najst, ki je potekal jeseni 2024, je Urška ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Znaš šteti do 5?
Janezek pride domov pa reče mami: "Mami, mami! Danes sem bil vprašan štetje do 5! Glej, ti pokažem: 2,3,4 in 5!''
Nato mama vpraša "Ja, kje je pa 1?"
Janezek pove "Ja v redovalnici!"