Iz ordinacije

Oj!

Depresija oz. motnje razpoloženja so danes velik problem tudi že pri mladih in  ne zgolj odraslih, saj je teh težav pri mladostnikih čedalje več, lahko pa se pojavljajo celo pri manjših otrocih (v tem primeru je klinična slika malce drugačna in se večinoma kaže v obliki številnih telesnih težav, kot so glavoboli, bolečine v trebuhu, neješčnost …).

Na razvoj motenj razpoloženja (v ta sklop spadajo depresija, anksiozno-depresivna motnja, ankisoznost, bipolarna motnja in še nekatere druge) vplivajo tako genetika (prirojena predispozicija za bolezen, ki se deduje znotraj družine) kot okolje (domače razmere, težave v šoli/službi, odnosi  z bližnjimi, morebitna socialno-ekonomska prikrajšanost, travmatične izkušnje itd.) in morda še druge pridružene telesne bolezni.

Motnje razpoloženja so lahko kratkotrajne, bolj blage (večinoma same minejo in posebna terapija ni potrebna) ali hujše, dlje trajajoče oz. celo kronične (ponavljajoče se). Te zahtevajo ustrezno zdravljenje (tako zdravila kot psihoterapijo). 

Najpogostejši simptomi depresije so pretirana potrtost oz. žalost, pesimizem, občutki krivde, slaba samopodoba, umikanje v samoto, pomanjkanje interesa za stvari, ki so posameznika sicer prej veselile, samomorilne misli (če so zgolj nejasne, gre za neki opozorilni znak, če pa ima oseba že konkretne misli in natančen načrt izpeljave samomora, je potrebno urgentno ukrepanje in hospitalizacija, saj je taka oseba akutno življenjsko ogrožena), težave s koncentracijo in motnje spomina, razdražljivost, utrujenost oz. pomanjkanje energije, motnje spanja (čezmerno spanje ali pogosto zbujanje oz. težave z uspavanjem), slab ali pretiran apetit (in zaradi tega pridobivanje teže ali hujšanje) in še nekateri drugi.

Pri anksiozni motnji gre bolj za panične napade, pretirano zaskrbljenost oz. nervoznost, občutke tesnobe, ki jih ne moremo obvladati, nemir, številne telesne težave (razbijanje srca, prebavne težave, hujšanje, bolečine itd.), slab spanec ipd. Pri anksiozno-depresivni motnji se simptomi depresije in anksioznosti prekrivajo, pri bipolarni motnji pa se depresivna obdobja  izmenjujejo z obdobji manije (obdobja čezmerne energije, čustvene »privzdignjenosti« oz. pretiranega dobrega počutja, zmanjšane potrebe po spanju, impulzivnosti).

Vsekakor se simptomov  depresije (ali druge razpoloženjske motnje) ne sme  prezreti, saj nezdravljena depresija lahko vodi v številne zaplete (od najhujših, kot je samomor, do samopoškodovanja, hudih težav v vsakdanjem funkcioniranju, telesnih težav, socialne izolacije itd.).

Ali gre pri tebi za neko kratkotrajno, prehodno obdobje žalosti, ki bo minilo (in je v puberteti kar pogosto, zlasti ob hormonskih nihanjih ali slabi samopodobi ), ali že za bolezensko depresijo, težko ocenim, vsekakor pa menim, da bi se o svojih težavah morala pogovoriti še z ustreznim strokovnjakom, torej psihologom ali zdravnikom.

Super je, da ti je sestra pripravljena pomagati, vprašanje pa je, ali ti zgolj ona lahko ustrezno pomaga.

Vem, da o svojih čustvih ni lahko govoriti, je pa res, da je mnogim celo lažje govoriti z neznancem kot z domačimi , saj se s tem izogneš strahu, kaj si bo sogovornik mislil, ali predsodkom, pretiravanju, banaliziranju posameznikovih težav.  Če se ne želiš pogovoriti s svojim zdravnikom, se lahko za začetek obrneš tudi na šolskega psihologa, ta pa te bo že znal ustrezno usmeriti naprej.