Ali je bila Mata Hari res tako pomembna vohunka?

Dragi pilovci, zbiranje informacij je v vsaki vojni izredno pomembna zadeva. To nalogo običajno opravljajo ljudje, ki poskušajo odkriti skrivnosti v taboru nasprotnikove vojske in s tem svoji strani omogočiti, da te informacije uporabi v boju ali pri političnih odločitvah. Tem ljudem rečemo vohuni. Gre za zelo nevarno početje, ki se kaznuje s smrtno obsodbo. Seveda obstajajo tudi dvojni vohuni, torej ljudje, ki delajo za obe strani, kar je še posebej nevarno in se skoraj vedno konča z odkritjem vohuna.

 Najbolj znamenit vohun 2. svetovne vojne je bil Richard Sorge, ki je deloval v Tokiu in Stalina obveščal o vseh pomembnih odločitvah japonske vlade. V času bitke za Moskvo je sporočil, da Japonska ne bo napadla Rusije. S tem je Stalinu omogočil, da je lahko spočite sibirske vojake, vajene bojev v mrazu, premestil pred Moskvo in odločil bitko.

Za najznamenitejšega vohuna 1. svetovne vojne pa velja ženska – Nizozemka z vzdevkom Mata Hari, ki naj bi vohunila za Nemce in Francoze. Vendar ostaja vprašanje, ali je bila res tako pomembna vohunka, za kakršno jo je razglasila zgodovina.

Kdo je bila Mata Hari?
Rodila se je v Leeuwardnu v nizozemski pokrajini Friziji kot Margaretha Gertruida Zelle.  Šolala se je za vzgojiteljico, vendar je kmalu pobegnila od doma in si moža – kolonialnega kapetana – poiskala tako, da je odgovorila na njegov oglas v časopisu. Z njim je živela v Indoneziji na otoku Java, kjer je preučevala tamkajšnji ples in kulturo.

Dve desetletji starejši mož se je izkazal za alkoholika, imel je tudi ljubico, ki je sploh ni skrival. Zato se je Margaretha leta 1903 vrnila v Pariz. Sprva je nastopala v cirkusu in si nadela vzdevek Mata Hari. Postala je plesalka, pri svojem obrednem vzhodnjaškem plesu je na koncu na sebi obdržala le malo kosov garderobe. Bila je ena prvih, ki je v Parizu začela eksotični ples, ki bi mu danes rekli striptiz.

Prva svetovna vojna
Kot državljanka nevtralne Nizozemske, oboževana plesalka in striptizeta je tudi med prvo svetovno vojno lažje prehajala evropske meje in se družila s številnimi moškimi najrazličnejših narodnosti. Med njimi je bilo veliko častnikov, od katerih je pridobivala številne tajne informacije.

Redki vohuni so tako uspešni, da jih nikoli ne odkrijejo. Tudi Sorgeja so na koncu odkrili in obesili Japonci, pa tudi Mati Hari ni uspelo. Nemški major Arnold Kalle, njen ljubimec, je sumil, da je dvojna vohunka. Dejansko je tudi bila, saj ga je osvojila po navodilih Francozov. Nadrejenim v Berlin je poslal sporočilo, napisano v skrivnem jeziku, za katerega je vedel, da so ga Francozi že dešifrirali. V njem je bilo Mato Hari zlahka mogoče prepoznati kot nemško vohunko.

Proces in obsodba
Francozi so jo aretirali in postavili pred sodišče. Na procesu je priznala, da je od Nemcev prejela denar za vohunjenje. Trdila je, da dela tudi za drugo stran in da ima rada Francijo. Nekateri raziskovalci njenega življenja menijo, da je zgolj vzela nemški denar, svojih nalog pa ni opravila.

Vojaški strelski vod jo je 15. oktobra 1917 ustrelil zelo zgodaj, pred jutranjo zoro, ki jo je imela že v imenu. To vsej zgodbi dodaja še dodatno romantiko. Ime Mata Hari je namreč razlagala kot malajski izraz za zoro oziroma sončni vzhod. V času največje slave pred vojno se je rada razglašala tudi za javansko princeso.

Skrivnost ostaja skrivnost
Več kot stoletje po svoji smrti Mata Hari ostaja mit. Je bila res vohunka ali pa je bila le žrtev moških, ki so jo izkoristili za izpolnitev svojih ciljev? Je bila res usodna ženska svojega časa in izdajalka, kriva smrti vsaj 50.000 francoskih vojakov? Ta vprašanja ljudi razdvajajo še danes. Ko je britanska tajna služba MI5 objavila nekaj tajnih arhivskih dokumentov v zvezi z njo, je nizozemska Fundacija Mate Hari Francijo pozvala k njeni posmrtni oprostitvi.

Britanski dokumenti naj bi dokazovali, da dejanj, katerih jo je bremenila obtožnica, ni storila. Bila je vohunka nizkega položaja, ki nobeni strani ni izdajala pomembnih skrivnosti, so zapisali v Fundaciji. Morda ni bila povsem nedolžna, a se zdi jasno, da ni bila mojstrska vohunka, zaradi katere bi tisoči vojakov odhajali v smrt.

Francozi so ob stoletnici njene usmrtitve napovedali, da bodo omogočili zgodovinarjem dostop do arhiva dokumentov o njenem procesu in do drugih listin, povezanih z njo. Kdaj se bo to zgodilo, ne vemo.

Spomin na Mato Hari
Nizozemska ji ob procesu ni pristopila na pomoč. V njenem rojstnem kraju pa so postavili bronast spomenik, v katerem je ujet njen ples. V tamkajšnjem muzeju je mogoče obiskati tudi razstavo o njej, njen grob pa ne obstaja. Ker njenega trupla ni prevzel nihče, so posmrtne ostanke namenili medicinskim raziskavam. Preparirana glava, ki je bila dolgo pozabljena v muzeju, je izginila neznano kam, kar so odkrili šele leta 2000. Je pa Mati Hari omogočila nesmrtno slavo v istoimenskem filmu leta 1931 velika švedska igralka Greta Garbo.