Ali je Robin Hood resnično živel?

Globoko v srcu Sherwoodskega gozda se je v začetku 14. stoletja klatil izobčenec, ki je zaradi svojih dejanj postal največji ljudski junak svojega časa. Njegovo ime pozna danes ves svet. Obstaja nešteto zgodb o njegovih junaških dejanjih. Toda ali so tudi resnične? Ali je Robin Hood sploh živel?

Kaj pravijo zapisi?
Zgodovinska dejstva, zapisana v virih, pravijo, da je v 13. in 14. stoletju v kraju Wakefield v angleškem Yorkshiru živel mož po imenu Robin Hood. Prav on bi utegnil biti odpadnik, o katerem govorijo romantične legende. In filmi, seveda. Rodil se je okrog leta 1290, njegov oče Adam Hood je bil gozdar v službi grofa Warenna, graščaka v Wakefieldu. Priimek je v starih sodnih spisih zapisan različno – kot Hod, Hode in Hood.

Leta 1322 je Robinov gospodar – v tistem času je bil to grof Lancasterski – poklical svoje podložnike k orožju proti kralju Edvardu II. Takrat ni bilo nobene izbire. Če so te poklicali, si moral iti. Tako je šel Robin v boj na strani svojega gospodarja kot lokostrelec.  Ko je bil upor zadušen, so grofa ujeli in kot izdajalca obglavili. Njegovi privrženci so bili izobčeni.

Robin je pobegnil v Barnsdalski gozd, ki je takrat pokrival del pokrajine Yorkshire, in  nato v Sherwoodski gozd. Skozi gozdova je vodila starorimska severna cesta, ki je izobčencem zagotavljala bogat plen. Če kje, potem se je tukaj in takrat rodila legenda o Robinu Hoodu.

Leta 1959 je izšla knjiga z naslovom Kratke zgodbe Robina Hooda. Domnevamo lahko, da zgodbe, ki so opisane v njej, niso povsem izmišljene. Kralj Edvard je resnično živel v Nottinghamu in prikaz njegovih dejanj se ujema s tem, kar vemo o njegovi osebnosti. Robinovo ime se leta 1324 pojavi na seznamu izplačil Edvardovim služabnikom. Njegovemu življenju lahko sledimo do leta 1346, ko je umrl v samostanu Kirklees.

Resnice ali legende?
Seveda pa obstaja vrsta zgodb, za katere ne bomo nikoli našli odgovora, ali so resnične ali le plod domišljije. Kot ustni vir so se pripovedovale iz roda v rod in se tako ohranile do danes.

Eno Robinovih junaških dejanj zadeva oholega škofa Herefordskega, ki je na svoji poti v York naletel na Robina in njegove izobčence, ki so ravno takrat na ražnju pekli srnino. Škof je zahteval pojasnilo za krivolov, vendar mu je Robin mirno razložil, da je pač čas njihovega obeda. Ko je škof ukazal njegovo aretacijo, je Robin zatrobil v svoj rog in presenečeni škof se je znašel sredi lokostrelcev, oblečenih v zeleno. Zajeli so ga in zanj zahtevali visoko odkupnino.

V času ujetništva je moral škof plesati okoli velikega starega hrasta. Danes tega drevesa ni več, vendar pa se kraj, kjer je drevo nekoč stalo, imenuje Korenina škofovega drevesa. Tudi mnogo drugih hrastov v obeh gozdovih je poveznih z dejanji izobčencev. Hrast sredi poti med Thoresbyjem in Wolbeckom naj bi bil kažipot, od katerega so na vse strani vodile tajne poti Robina Hooda, ki jih sedaj odkrivajo zvedavi turisti.

Najpomembnejši pa je velikanski hrast v Birklandu. Tukaj naj bi stal že tisoč let – torej iz časa, ko so Normani osvojili Anglijo. Njegov obseg meri dobrih deset metrov. Pesnik Tennyson ga omenja v svoji pesmi Gozdarji, v kateri Robinov najboljši prijatelj Mali John govori o njem kot o hrastu, v katerega notranjosti lahko stoji dvanajst mož, ne da bi se dotikali drug drugega.

Med obiskom opatije Whitby sta Robin in John na željo opata tekmovala v streljanju z loki. Povzpela sta se na streho in njuni puščici sta padli skoraj dva kilometra daleč na dve različni polji, ki se še danes imenujeta Trata Robina Hooda in Trata Malega Johna.

Mali John, Robinov namestnik, je dobil ironično ime po svoji ogromni postavi. Leta 1784 so odprli njegov domnevni grob in v njem našli skelet izredno visokega moškega, kar je bila velika redkost za tisti čas.

Jemal je bogatim in dajal revnim
Tisto, zaradi česar pa je Robin postal ljudski junak, je njegovo zavzemanje za revne in izkoriščane. Jemal je bogatim in dajal revnim. Njegovo posmehovanje plemiškim gospodom je navduševalo podložno ljudstvo.

Najbolj pa se je njegov čut za pravičnost in čast uveljavil v morda najbolj znani zgodbi iz Sherwoodskega gozda. Kralj Edvard je želel pregnati odpadnike, vendar je globoko v gozdu naletel na njihovo past. Odpadniki so zahtevali denar. Kralj jim je dal štirideset funtov in rekel, da je to vse, kar ima. Robin Hood je vzel dvajset funtov, ostanek pa vrnil kralju, češ da je dovolj za revne v okolici. Kralj ga je nato povabil v Nottingham, Robin pa je pokleknil pred njim in mu prisegel zvestobo. Edvard naj bi izobčence oprostil odpadništva, če pridejo k njemu in mu zvesto služijo.

To se ni zgodilo – Robin je verjetno preveč ljubil svobodno življenje odpadnika, da bi lahko komu služil, celo kralju ne. In s tem ni pravzaprav nič narobe, kajne? Nekaj Robinove zdrave pameti bi nam prišlo prav tudi v časih, v katerih živimo. Morda vsaj to, da mislimo s svojo glavo in da ne more z našo voljo razpolagati vsak, ki se v nekem trenutku tega spomni.