Bitje, ki ga kličejo Veliko stopalo

Verjetno ste, dragi pilovci, že slišali za jetija, snežnega človeka, ki tava po zasneženih prostranstvih Himalaje. Veliki tirolski alpinist Reinhold Messner, prvi človek, ki je osvojil vse osemtisočake na Zemlji, je iskanju tega bitja posvetil precejšen del svojega življenja. In ga našel – vsaj tako pravi. Malce ironični zavistneži sicer pravijo, da je pravzaprav jeti našel Messnerja. 

Kakorkoli že, tudi Severna Amerika ima svojega jetija. O skrivnostnih gorah, ki se razprostirajo ob njeni zahodni obali, krožijo številne zgodbe. Obstajajo pa tudi dokazi, da tam domuje še bolj skrivnostno bitje, ki so mu ljudje nadeli ime bigfoot – veliko stopalo. Morda najbolj skrivnostno bitje, kar jih je kdaj hodilo po Zemljini krogli.

Bitje, podobno neznani vrsti opic
Veliko stopalo tam živi že od nekdaj. Že prvim belim naseljencem so indijanska plemena pripovedovala o divjih gozdnih bitjih, po vsem telesu poraslih z dlako. Po njihovem opisu so ta bitja visoka več kot dva metra, hodijo nekoliko sklonjena naprej, vendar po dveh nogah. Imajo široka ramena in so po vsem telesu porasla z dlako kostanjeve barve.

Dokaze o obstoju teh bitij je kot prvi Evropejec odkril v začetku 19. stoletja David Thomas, ki je v bližini kraja Jasper v Alberti naletel na odtise nog, dolge okrog 35 centimetrov. Kasneje so odkrili še več podobnih odtisov sledov in napravili mavčne odlitke, s katerimi so podkrepili indijanske legende.

Ugrabitev
Leta 1924 je drvar Albert Ostman iz Langleya v Britanski Kolumbiji trdil, da je taboril nasproti otoka Vancouver, ko ga je napadel bigfoot, ga v spalni vreči odnesel v svoje bivališče in ga tam zadržal cel teden.

Bigfootovo družino, ki je lepo skrbela zanj, so sestavljali samec, visok dva metra in pol, nekoliko manjša samica in dvoje mladičev ženskega spola. Ker se je bal, da ga je samec ugrabil, ker se mu je zdel primeren za moža ene od hčerk, je Ostman izkoristil primeren trenutek in pobegnil.

Srečanja z bigfootom
Do prvega dokazanega neposrednega srečanja je prišlo istega leta na območju, imenovanem Opičji kanjon, v bližini meje z Oregonom. Neki iskalec zlata je obstrelil eno od teh nenavadnih bitij. Drugi so napadli njegovo kočo, jo premetali in napravili veliko škodo, toda iskalca zlata niso ubili. Novinarji, ki so prišli na kraj dogodka, so našli mnogo sledov res velikih stopal.

Leta 1933 sta dva moža ob jezeru Pitt v Britanski Kolumbiji opazovala bitje s človeškim obrazom in telesom, poraslim z dolgimi dlakami, ki je na čistini nabiralo slastne jagode.

Bluff Creek v severni Kaliforniji je postal priljubljen kraj za lov na ta bitja, ker je nekdo trdil, da se je bigfoota znebil tako, da mu je ponudil nekaj bombonov. Ta kraj je bil do tedaj najlažje dostopen od vseh, kjer so videli veliko stopalo. In dejansko so tukaj zabeležili največ njegovih srečanj z ljudmi.

Odkritje skrivnosti?
Leta 1967 je bilo videti, da rešitev skrivnosti ni daleč. Roger Patterson je bil s prijateljem Bobom Gimlinom v Bluff Creeku na lovu za bigfootom, ko sta ob manjši reki na razdalji približno sto metrov opazila samico, ki je z dolgimi koraki tekla po obrežju. Bitje je pogledalo v njuno smer, nato pa izginilo v goščavi.  

Še preden jima je izginilo izpred oči, je Patterson sprožil svojo filmsko kamero in posnel desetmetrski film. To je bil prvi dokaz o obstoju bitja z velikimi stopali. Strokovnjaki so film pregledali in potrdili, da ni ponarejen. Film, ki so ga kazali po vsem svetu, je vzbudil veliko zanimanje, in lov na veliko stopalo je v Ameriki postal tako rekoč nacionalni šport.

Je lov končan ali ne?
Kljub Pattersonovemu filmu in več sto pričam še vedno nimamo konkretnih dokazov o tem, da bitje zares živi. Neka kanadska časopisna hiša je leta 1973 ponudila sto tisoč dolarjev tistemu, ki bi veliko stopalo ujel živo. Do sedaj ni še nihče našel niti njegovega trupla ali okostja, pa tudi vse do danes ni še nihče zahteval nagrade.

Zelo verjetno je, da smo leta 1884 zapravili edinstveno priložnost. Strojevodja vlaka, ki je sopihal po dolini reke Fraser v Kanadi, je ustavil vlak, ker so potniki opazili ob progi speče dlakavo bitje. Pognali so se v lov za njim, ga dohiteli in z udarcem kamna v glavo omamili.

Ujeto zver so poimenovali Jacko in jo odpeljali do Yala, najbližjega kraja nižje ob progi. Tu so jo natančno pregledali in jo v časopisu Victoria Colonist opisali kot bitje, podobno človeku, vendar po vsem telesu poraslo z gosto in nekaj centimetrov dolgo dlako. Bigfoot je bil visok meter in pol – verjetno je bil mladič. Žal je kmalu poginil v zaboju, v katerem so ga kot atrakcijo prevažali iz mesta v mesto. Podatek o tem, kje so ga pokopali, se je izgubil neznano kje.

Gotovo je še dovolj priložnosti za raziskovalce na tem svetu. Toda ali ne bi bilo najlepše, da bi veliko stopalo pustili v miru živeti v njegovem okolju? Saj si vsa živa bitja ravno to najbolj  želimo!