Skrivnosti zgodovine
Dragi pilovci, verjamem, da ste med obravnavo francoske revolucije pri zgodovini v 8. razredu omenili simpatično in zelo učinkovito napravo, ki se je imenovala giljotina. Vsi tisti, ki še niste osmošolci in boste tole prebrali – pomislite, kaj vse boste lahko povedali učitelju pri učni uri. In morda boste presenečeni, ko boste opazili, da marsičesa sploh ne bo vedel. Nekatera dejstva o giljotini so tako malo znana, da jih tudi zgodovinarji ne poznajo. Dober učitelj bo seveda vesel, da se lahko nauči kaj novega od svojih učencev.
Joseph Guillotin
To nedvomno veste – naprava je bila zgrajena iz dveh pokončnih stebrov in prečne gredi, na kateri je viselo močno obteženo poševno rezilo. Doktor Joseph-Ignace Guillotin je leta 1789 – v prvem letu francoske revolucije – francoski vladi predlagal nežnejši način usmrtitve, kot je bilo sekanje glav z meči in sekirami. Se pravi – človek je bil humanist, želel si je, da bi bila smrt hitrejša in manj boleča. Pravzaprav je nasprotoval smrtni kazni – če pa je že treba …
Tako je z veseljem sodeloval pri izvedbi tega impozantnega stroja, ki ga je zasnoval francoski zdravnik Antoine Louis, sestavil pa Nemec Tobias Schmidt, ki je bil po poklicu – saj ne boste verjeli – izdelovalec čembal. Prvo usmrtitev so opravili leta 1792, od takrat pa je naprava na grozo predlagatelja – ne pozabimo, bil je človekoljub – postala znana pod imenom giljotina. V obdobju krvoločnega mesarjenja, ko je giljotiniranje postalo vsakdanja zabava za histerične množice, je nesrečni Guillotin sprevidel, kaj je povzročil s svojim predlogom. Njegova družina je kasneje celo vložila prošnjo za spremembo imena naprave, vendar neuspešno – ime se je že zapisalo v zgodovino.
Guillotin ni izumil giljotine
Čeprav giljotino vsi povezujemo s francosko revolucijo, so bile podobne naprave v uporabi že prej. Eno od njih so imenovali planke in so jo že v srednjem veku uporabljali v Nemčiji. Angleži so usmrtitve izvajali z drsno sekiro, imenovano Halifax Gibbet. Guillotinova naprava je pravzaprav le izboljšana različica renesančnih pripomočkov – v Italiji so izumili mannaia in na škotskem maiden, ki sta bila med 16. in 18. stoletjem verjetno najbolj zaposleni napravi na svetu. Preproste različice giljotine so se uporabljale tudi v Franciji že precej pred francosko revolucijo.
Nedeljski družinski piknik
Ne boste verjeli – ljudstvo ni bilo zadovoljno z giljotino. Ker je bila usmrtitev preveč kruta? Niti približno. Zdelo se jim je, da vse poteka prehitro. Zato so organizatorji usmrtitev poskrbeli, da se je izvršitev smrtnih obsodb spremenila v družabni dogodek – nekakšen nedeljski piknik za vso družino. Množična prireditev je gledalcem omogočala, da so najprej prebrali seznam obsojenih na smrt, nato kupili spominke in si privoščili kosilo v bližnji restavraciji, ki je nosila res primerno ime – Cabaret de la Guillotine. K absurdnosti situacije so pripomogle tudi žrtve, saj so sodelovale s sarkastičnimi pripombami in potegavščinami, plesom do usmrtitvenega odra in imele – kaj pa drugega – dolge poslovilne govore.
Seveda so se zabav udeleževali tudi otroci. Vemo, da je bila okoli leta 1790 miniaturna replika giljotine zelo priljubljena igrača. Otroci so doma posnemali vse, kar so videli na usmrtitvah. Rezali so glave – najprej svojim lutkam ali punčkam iz cunj, ko pa je stvar postala preveč dolgočasna, so to počeli – miškam, morskim prašičkom, polhom in drugim majhnim glodavcem. Kar precej časa so Francozi potrebovali za ugotovitev, da opisano ni najboljša vzgojna metoda, in takrat so zadevo prepovedali. Toda s tem zgodbe še ni konec. Tako imenovane gospodinjske različice giljotin so se pojavljale na jedilnih mizah še dolgo. Uporabljali so jih kot rezalnike kruha ali zelenjave.
Višek norosti in modne histerije v zvezi z giljotino pa je dosegla prodaja spominkov v sodobnem času. Potekala je, dokler kupci niso ugotovili, da zadeva pravzaprav – deluje. Šele ko je spominek nekaterim ljudem skrajšal prste na rokah, so ga umaknili iz prodaje. Pa so ga res? Tole bi bilo ob naslednjem obisku Pariza vredno preveriti.
Rabljeva slava
Poklic rablja je prav z uvedbo giljotine postal zelo ugleden in slaven. Ti prijazni možje so med seboj prav tekmovali v tem, kako hitro in natančno lahko opravijo obglavljenje. Šlo je za poklic, ki se je v družini prenašal iz roda v rod. Najbolj slovita rabljeva družina so postali Sansoni, ki so delovali na vrhuncu francoske revolucije in obglavili tudi kralja Ludvika XVI.
V 20. stoletju (prav ste prebrali, zadnji obsojenec – morilec Hamid Djandoubi – je umrl na giljotini šele leta 1977) pa sta bila posebej slavna rablja oče in sin Louis in Anatol Deibler. Ljudje so na ulicah skandirali njuni imeni, s svojim stilom oblačenja sta narekovala tedanje modne trende. Med kriminalci je krožil pregovor: Moja glava gre k Deiblerju.
Ali mora biti pri vseh norostih zraven tudi Adolf Hitler?
Žal – mora. Hitler je v Nemčiji giljotino določil za državni način usmrtitve. Postavili so jo v dvajsetih mestih. Pod njenim rezilom je umrlo okoli 16.000 ljudi in mnogi od njih samo zato, ker so Hitlerju politično nasprotovali.
Ključno vprašanje, ki je morilo ljudi in so ga preučevali tudi znanstveniki, je bilo: Koliko časa po obglavljenju ostane človek pri zavesti? Vprašanje niti ni tako nesmiselno, ker so študije na podganah dokazale, da se možganska aktivnost po ločitvi glave od trupa nadaljuje še nekaj več kot štiri sekunde. Nekoč je rabelj udaril odsekano glavo in občinstvo je trdilo, da je obraz od jeze zardel. Zdravniki so šli tako daleč, da so žrtve prosili, naj po usmrtitvi poskušajo mežikati ali pustiti eno oko odprto, da bi dokazali zavest. Eden od njih je celo prečrpal kri iz telesa v odsekano glavo, da bi preveril, ali bo morda spregovorila. Norosti se kar niso in niso hotele končati.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
AKTUALNO
Veliko navdiha in praktičnih napotkov - Pilovi podcasti in webinarji
Z vami lahko delimo veliiiiko navdiha! V okviru festivala Najst, ki je potekal jeseni 2024, je Urška ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Hitra vožnja
Policaj ustavi avto, ki pridrvi 200 km/h, omejitev pa je 40 km/h: “Gospod, ali niste videli table z omejitvijo hitrosti?” Voznik: “Kako neki! Pri tej hitrosti!"