Gospa Sherlock Holmes in grob svetega Petra

Dragi pilovci, da bomo lahko razumeli našo napeto detektivsko zgodbo, moramo najprej vedeti, da je bil Jezusov učenec apostol Peter prvi papež Katoliške cerkve, ki je v času starega Rima umrl kot mučenik. To seveda ne pomeni nič dobrega. Ker so Rimljani dolgo preganjali krščanstvo, so Petra ubili tako, da so ga križali (podobno kot Jezusa Kristusa). Za tiste čase ta način usmrtitve ni bil nič posebnega. Še več. Bil je povsem običajen. Prav zato so bili vsi prvi papeži Katoliške cerkve razglašeni za svetnike.

Cerkev sv. Petra
Rimski cesar Konstantin, ki je v 4. stoletju dovolil krščanstvo, je na domnevnem Petrovem grobu postavil veličastno cerkev sv. Petra, ki stoji v današnjem Vatikanu – najmanjši državi na svetu. To je tam, kjer vam skozi okno maha papež in kjer ozemlje države, ki obsega cerkev, velikanski trg pred njo, nekaj palač, vatikanske vrtove in najmočnejši radijski oddajnik na svetu, lahko obhodite v dobri uri. Petrova cerkev je bila dolgo največja na svetu, potem pa so v Afriki postavili še eno, ki je daljša za nekaj centimetrov. Vseeno, cerkev v Vatikanu je – z eno besedo – veličastna. Toda ali je res postavljena na Petrovem grobu? To je zdaj naše vprašanje.

Na sceno stopijo arheologi
Stoletja ugibanj so minila od prvih domnev in raziskovanj o tem, kam so po uboju, ki ga je ukazal nori cesar Neron, prenesli Petrovo truplo. Ključno vprašanje je bilo, ali so njegove kosti že počivale na vatikanskem griču, ko je cesar Konstantin začel graditi cerkev. Sredi druge svetovne vojne so končno sprejeli sklep, da začnejo izkopavati pod cerkvijo sv. Petra. To je bila drzna odločitev, kajti kopati so morali med votlimi prostori antičnih grobov in srednjeveških in renesančnih grobnic, pri čemer so naleteli na ostanke različnih stoletij in z izkopavanji ogrožali tudi stabilnost cerkvene zgradbe.

Razočaranje v Vatikanu
Iskani Petrov grob ne bi smel biti več daleč, in ko so grebli še globlje, so lopate zadele ob grob, ki je kazal posledice ropanja in skrunjenja. Kosti niso ležale tako, kot so mrtveca pokopali, vendar je bilo videti, da je to okostje pripadalo krepko grajenemu starejšemu moškemu. Manjkala je sicer lobanja, a tudi to bi se skladalo s starim izročilom, po katerem  so leta 846, ko so v Rim vdrli Saraceni, lobanjo odnesli na varno v Lateransko cerkev, kjer je še danes. Toda veselje ob najdbi je bilo prehitro. Arheologi so napisali zloglasen stavek, ki ga napišejo vedno, kadar niso prepričani v dokazljivost svoje najdbe: In čeprav nič ne dokazuje, da je v tem grobu pokopan sveti Peter, tudi nobena arheološka najdba ne govori proti tej domnevi. Prav imate – to je vse in nič obenem. V Vatikanu je zavladalo hudo razočaranje.

Gospa Sherlock Holmes
Morda bi po vsem tem vse skupaj pustili pri miru, toda našla se je gospa, ki za nič na svetu ni hotela odnehati. To je bila Margherita Guarducci, profesorica na rimski univerzi in strokovnjakinja za stare pisave. Začela je študirati številne skoraj zabrisane napise, ki so jih kristjani napisali na obe steni nad grobom. Z neizmerno potrpežljivostjo jih je preučevala šest let, dokler ni nekega dne odkrila na starejši od obeh sten sporočilo, ki jo je prešinilo kot električni sunek: Tu notri je Peter. Na nasprotni steni je bila z marmorjem obložena vdolbina, niša, očitno prostor za posmrtne ostanke. Jih je že našel kdo pred njo? Kdo jih je odnesel od tam? In zakaj?

Skrivnostni zaboj in neki duhovnik
Profesorica je napela vse sile in naposled našla delavca, ki se je megleno spominjal, da so na omenjenem prostoru pred leti nekaj našli. Zdelo se mu je, da so našli del stenskih slikarij. Arheologinja je nato odšla v skladišča in od vrha do tal premetala vse po vrsti, dokler ni našla zaboja, ki bi bil pravšnji za shranjevanje stenskih slikarij. Odprla ga je in v njem našla okostje. Zdaj jo je čakalo nadaljevanje detektivskega dela v slogu Sherlocka Holmesa. Iskala je in odkrila duhovnika, ki je pred desetimi leti v ta zaboj shranil kosti. Kosti moža, starega od šestdeset do sedemdeset let, kar so strokovnjaki takoj potrdili.

Kakšna je torej resnica?
Tako se je po zaslugi profesorice Guarducci polagoma razjasnil zapleteni položaj. Med gradnjo cerkve je cesar Konstantin ukazal vzeti posmrtne ostanke svetnika iz groba na vse preveč znanem mestu ter jih prenesti nekaj korakov naprej na skrivno mesto. Ukazal je tudi, da kosti zavijejo v škrlatno-zlato tkanino, katere ostanki, ki so bili zraven, so se po starosti povsem ujemali s časom Petrovega križanja. Prav tako so poleg našli tudi prgišče zemlje, kar bi se lahko ujemalo z izročilom, da so Petra najprej pokopali v golo zemljo. 26. junija 1968 je tako papež Pavel VI. oznanil katoličanom, da so našli kosti sv. Petra. In ne boste verjeli – vsa ta kolobocija bi bila nepotrebna, če bi bolj pozorno prebrali neko staro knjigo – Liber Pontificalis imenovano, v kateri jasno piše, da je cesar ukazal vzeti kosti apostola Petra iz starega groba in jih položiti na novo, bolj varno mesto.