Hrošč in bulli – dve legendi iz zgodovine

Nemška avtomobilska tovarna Volkswagen je bila prva na svetu, ki je poleg ameriškega Forda in italijanskega Fiata začela izdelovati avtomobile, katerih nakup si je lahko privoščil povsem običajen človek. Ime avtomobila ford je priimek ustanovitelja tovarne (Henry Ford je bil najbolj znan po svojem znamenitem izreku: Vseeno mi je, kakšne barve je ford, samo da je črn. Žal pa se je gospod Ford zapisal v zgodovino tudi kot rasist in podpornik nekega drugega pospeševalca avtomobilske industrije – Adolfa Hitlerja). Kratica Fiat pomeni Fabrika Italiana avtomobili Torino, torej Italijanska tovarna avtomobilov iz Torina. Brez dvoma najbolj zgovorno poimenovanje avtomobila pa je volkswagen – ljudski avto. In prav o njem – oziroma o dveh njegovih najbolj popularnih znamkah – bo, dragi pilovci, danes tekla naša zgodba.

Rojstvo hrošča – Adolf Hitler

Zgodba slavnega hrošča se začenja z največjim množičnim morilcem v svetovni zgodovini. Adolf Hitler, ta mračna figura, je najbolj zaslužen, da so naredili hrošča. Verjetno si ni mogel misliti, da bo njegov predlog pomenil rojstvo najbolj popularne in prodajane avtomobilske znamke v vsej avtomobilski zgodovini.

K sebi je poklical konstruktorja avtomobilov Ferdinanda Porscheja in mu dejal, da želi avto, ki bo cenovno dostopen povprečnemu Nemcu, imel naj bi pet sedežev in majhno porabo bencina. In – po avtocestah, ki jih je diktator prav takrat (leta 1933) začel graditi, naj bi vozil s hitrostjo vsaj sto kilometrov na uro.

Mimogrede, Hitlerja je kljub njegovi ideji, prijazni do ljudi (resnična redkost za tega človeka), še naprej vozil šofer v mercedes benzu.

Ime

Porsche je predlagal avto zaobljene karoserije z vrati spredaj, motorjem s štirimi cilindri in z zračnim hlajenjem, ki je nameščeno zadaj, in z ročnim menjalnikom s štirimi prestavami. Hitlerju je bila ideja všeč, zapletlo se je le pri imenu. Diktator je predlagal dolgo ime, ki ljudem ni šlo v uho –  Kraftdurchefreudewagen (po svoji organizaciji, namenjeni za dopust delavcev –  avto moči in veselja bi bil morda lahko približen prevod). Prijelo se je veliko bolj enostavno ime, ki je bilo enako imenu tovarne – volkswagen ali ljudski avto. Kakorkoli – pogovorno ime hrošč se odlično prilega obliki karoserije.

Tovarno so odprli leta 1938 in Nemci so bili povabljeni, da avto kupijo na mesečne obroke. Ker se je začela druga svetovna vojna, je njegova proizvodnja ostala minimalna. Večino avtomobilov je za svoje potrebe vzela vojska, angleška in ameriška letala pa so tako ali tako dve tretjini tovarne spremenila v prah in pepel.

Po vojni

Nemci so po končani vojni poskušali nagovoriti Američane, naj prevzamejo tovarno, vendar jim to ni uspelo. Američani in Angleži so odklonili ponudbo, vendar je leta 1948 Ivanu Hirstu in šefu tovarne Heinrichu Nordhoffu uspelo povečati proizvodnjo, kljub vsem težavam zaradi medvojnega uničenja. Do leta 1953 so naredili več kot pol milijona hroščev. Leta 1972 je Volkswagnov avto Fordovemu modelu T prevzel naslov najbolj množično izdelanega avtomobila in leta 2003, ko so v Mehiki izdelali zadnjega hrošča, se je zgodba ustavila pri 22 milijonih prodanih avtomobilov.

Rojstvo bullija

Na svetu je verjetno le nekaj avtomobilov, ki so s svojo podobo in karizmo tako zaznamovali celotne generacije ter s tem pisali zgodovino. Hrošču je to nedvomno uspelo. Iz tovarne v Wolfsburgu je najprej motoriziral Nemčijo in nato šel v svet.

Življenje sestavljajo naključja in nizozemski prodajalec avtomobilov Ben Pon, ki si je prišel ogledat tovarno volkswagnov, je ob pogledu na hrošča, prilagojenega za transport znotraj tovarne, prišel na novo idejo. Zakaj ne bi izdelovali tudi vozilo za več kot štiri potnike? Idejo je predstavil vodilnim v tovarni in samo dve leti pozneje se je rodil kombi T1, popularno imenovan bulli.

Povpraševanje presega zmožnosti

Inženirji so osnovno obliko hrošča opazno predelali. Vgradili so osem sedežev, zadnji dve klopi sta bili odstranljivi, da so lahko naredili prostor za prtljago. Za pogon so uporabili hroščev motor s prostornino 1131 kubičnih centimetrov. Kombijev motor je tako zmogel 25 konj pri 3300 vrtljajih v minuti.

V času obnove Nemčije se je kombi izkazal kot odlično dostavno vozilo. Do konca leta 1950 so jih izdelali že osem tisoč, povpraševanje je krepko preseglo zmožnosti proizvodnje, zato so odprli novo tovarno v Hannovru. Bullijeva cena je bila 5650 nemških mark.

Hipiji in deskarji na vodi

Izvoz obeh modelov v ZDA je pomenil nov zagon. Večina Američanov je vojno doživela le prek radijskih postaj in življenje na tej celini je teklo povsem drugače kot v Evropi. Hrošč in bulli sta vstopala v svoje najbolj romantično obdobje. Petdeseta in šestdeseta leta je zaznamovalo hipijevsko gibanje otrok cvetja s svobodno ljubeznijo, uživanjem marihuane in politiko nenasilja. Predvsem pa s potovanji.

Kot rezultat politike flower power je s cvetjem poslikan hrošč postal simbol hipijevskega gibanja, bulli pa sredstvo svobodnega življenjskega sloga. Hrošči in bulliji so vozili hipije in mirovnike, ki so protestirali proti vojni v Vietnamu, sem in tja po ameriških cestah. Bullija so za svojega vzeli še deskarji na vodi, oba modela sta postala nesmrtni legendi od ZDA do Indije. Večni ikoni, ki ju ne bo mogoče nikoli ponoviti. Še danes ju lahko na različnih koncih sveta kupite na majicah, skodelicah za kavo in v številnih drugih oblikah, katerih meja je natanko tam, kjer je meja človeške domišljije. Da ne govorimo o mnogih old timerjih, ki se še vedno uspešno prevažajo po svetu.