Izginuli

Dokler nisem začel pisati naše rubrike, nisem vedel, da človeška zgodovina vsebuje toliko nepojasnjenih skrivnosti. Danes na primer pišemo o najbolj nerazumljivih izginotjih. Kadar nekdo izgine, bi morala obstajati preprosta razlaga – storjen je bil zločin ali pa je prišlo do nesreče. Toda prav današnja zgodba nam bo dokazala, da ni vedno tako. Včasih ljudje izginejo v nenavadnih okoliščinah in za njimi ne najdemo nobenih sledi. Ali pa sledi najdemo, pa bi bilo morda bolje, da jih ne bi. Najdene sledi namreč samo še dodatno zapletejo zgodbo in povečajo skrivnost. Poglejmo, kako je s tem.

Ladja USS Cyclops
17-tonska ladja ameriške mornarice je prevažala tovor rude iz Ria de Janeira v Baltimore na vzhodni obali ZDA. Po 4. marcu 1918 je ladja z vsemi, ki so bili na krovu (306 duš), skrivnostno izginila in nikoli niso našli nikakršne sledi za njo. Seveda obstajajo številne teorije in razlage. Ker je bila takrat 1. svetovna vojna, naj bi ladjo ugrabil njen kapitan, ki je bil po rodu Nemec, in jo predal Nemčiji. Med iskanjem ladje so Američani dobili telegram z Barbadosa, odposlan nekaj dni pred izginotjem. Kapitan je ladjo oskrbel z dodatnim premogom in hrano, kot da se pripravlja na res dolgo pot. Veliko potnikov na ladji je imelo nemške priimke in imena. Po eni od teorij naj bi ladjo zajeli nemški potniki, pobili posadko in odpluli proti Nemčiji.

Amelia Earhart
Leta 1937 je ameriška pilotka poskušala postati prva ženska, ki bi opravila polet okoli sveta, toda s tega potovanja se ni nikoli vrnila. Oba z navigatorjem Fredom Noonanom sta bila zelo izkušena letalca in za sabo sta imela veliko dolgih poletov. Iz mesta Lae na Novi Gvineji sta poletela proti Howlandovemu otoku sredi Tihega oceana, kjer naj bi ju čakala Itasca, ladja ameriške obalne straže, in ju vodila zadnji del poti. V zadnjem sporočilu, ki ga je Amelia poslala, je razlagala, da ne najde otoka. Potem so radijski signali z njenega letala Electra počasi ponehali. Njena usoda ostaja ena največjih skrivnosti 20. stoletja. Teorij je ogromno. Od najdenega čevlja, okostja in kosa aluminija na Gardnerjevem otoku, 500 km južno od Howlanda, kar so odkrili mnogo let po izginotju, do trditve, da sta pristala na otoku Saipan, kjer so ju Japonci usmrtili kot ameriška vohuna.

Kambizova vojska
Ko so leta 2000 znanstveniki v egiptovski puščavi iskali nafto, so pod peskom našli orožje, nakit in človeške kosti. Ker je šlo za velike količine, se je takoj postavilo nerešeno vprašanje: Ali vse to pripada izgubljeni Kambizovi vojski? V 6. stoletju pr. n. št. je perzijski vladar Kambiz II. osvojil Egipt. Nato je v oazo Siwa, ki leži v puščavi zahodno od Nila, poslal 50.000 vojakov. Vojska naj bi napadla Amonov tempelj, ker so se svečeniki upirali Kambizu. Kambizovih vojakov ni videl nihče več. Vladar je poslal iskalce, da bi našli vojsko, vendar so na poti proti Siwi sled izgubili. Predmeti perzijskega izvora, najdeni globoko pod peskom, bi lahko dokazovali, da je vojake zasul peščeni vihar. Toda dejstvo, da je ogromna vojska izginila brez sledu, ostaja.

Svetilničarji z Eilean Mohra
Eilean Mohr je največji od sedmih skalnih otokov v otočju Flannan ob zahodni škotski obali. Dviga se 87 metrov nad Atlantski ocean. Obstaja stara legenda, po kateri na njem strašijo duhovi. Leta 1900 se je svetilničar Joseph Moore po tedenskem dopustu vračal na otok in presenečen ugotovil, da ga na pomolu nihče ne čaka. Bivalni prostori v svetilniku so bili zapuščeni, na kuhinjski mizi je stalo na pol pojedeno kosilo, stol je bil prevrnjen. Trije svetilničarji so izginili. Moore je poklical pomoč in odkrili so, da sta dva od svetilničarjev zapustila objekt, oblečena v nepremočljivo obleko. Obleka tretjega je še vedno visela na kljuki. Na zahodnem pomolu je nekdo odtrgal rešilni obroč. To pa je bilo tudi vse, kar so ugotovili do danes. Nekateri nedokazano trdijo, da sta med viharjem dva svetilničarja očitno hotela preveriti, ali je žerjav na zahodnem pomolu dovolj dobro pritrjen. Medtem je tretji svetilničar opazil velikanski val in stekel ven, da bi ju posvaril. Vse tri je odneslo morje.

George Mallory in Andrew Irvine
Na Mount Everest v Himalaji, z 8848 metri najvišjo goro na svetu, se je od prvega vzpona do danes povzpelo 5790 ljudi. Ni veliko v primerjavi s številom ljudi na Zemlji. Za primerjavo povejmo, da je na Luni stalo 12 ljudi, najglobljo točko na svetu – globino Challanger v Marianskem jarku v Tihem oceanu,10.980 metrov globine – pa so doslej s pomočjo batiskafa obiskali samo štirje ljudje.

Vrnimo se k Everestu. Zgodovina je prvi vzpon na vrh priznala Novozelandcu Edmundu Hillaryju in domačinu iz Nepala Tenzingu Norgayu, ki sta vrh dosegla 29. maja leta 1953. Toda angleška alpinista George Mallory in Andrew Irvine sta se na vrh podala že 8. junija 1924. Tistega dne so goro zagrnili gosti oblaki. Okoli kosila so se oblaki dvignili in prijatelji so ju videli v steni nedaleč od vrha. Takrat so ju videli zadnjič. Leta 1933 so na 8500 metrih našli Irvinov cepin, leta 1999 pa so 300 metrov nižje odkrili Malloryjevo zmrznjeno truplo. V njegovem žepu ni bilo ženine fotografije, ki jo je nameraval pustiti na vrhu Everesta. Za mnoge je bil to dokaz, da sta dosegla vrh in se ponesrečila med sestopom. Pravih dokazov niso našli nikoli in za vedno bo ostala skrivnost, ali sta bila prva na vrhu ali ne.

Maji  
Bolj ko se je bližalo leto 2012, za katero je slavni astrolog Nostradamus napovedal konec sveta, bolj se je omenjalo Maje, starodavno ljudstvo s polotoka Yucatan v Mehiki. Bili so odlični stavbeniki in matematiki. V observatorijih so sledili gibanju planetov in na podlagi njihovega koledarja smo dolgo napačno sklepali, da ima Nostradamus prav. Takrat nas je bilo kar malo strah.

Mnogo bolj resno pa je vprašanje, zakaj je njihova civilizacija, uspešna in pomembna, nenadoma izginila. Njihova mesta in kamnite stavbe so postale del pragozda. Kaj se je zgodilo? V 9. stoletju so bila njihova mesta prazna, kot da so ljudje odšli in se niso nikoli vrnili. Tudi ko smo v 20. stoletju razvozlali njihovo pisavo, nismo dobili odgovora na vprašanje, kaj se je zgodilo z njimi. Izkopavanje njihovih mest ni dalo odgovorov. Za glavnega krivca za izginotje je dolgo veljala teorija o neki strašni bolezni, ki je iztrebila ljudstvo. V našem času prevladuje razlaga, da jih je pokopala izjemna suša. S preučevanjem plasti prsti so znanstveniki namreč ugotovili, da je bilo ozemlje Majev v času izginotja izpostavljeno najhujši suši v zadnjih 7000 letih. Dokončnega odgovora pa še vedno ne poznamo.