Noč v hotelu Drakula

Strašljivo? Da, ta zgodba o vampirjih je strašljiva. Če jo boste brali, na koncu ne boste več prepričani, da veste, kaj je res in kaj ni. Berite to zgodbo hitro ali počasi, tako ali tako vas bo na koncu zavila v črn obup, tako črn, da boste zaman iskali nočni spanec in potem v šoli ne boste mogli slediti uram vašega priljubljenega pouka. No, naj vas potolažim, še vedno si lahko pomagate s sredstvi, ki jih vampirji dokazano sovražijo in se jih bojijo. Ta so: česen (ponoči si ga obesiš okoli vratu, da preprečiš ugriz), posušen šipek, križ, lesen ošiljen kol (z njim vampirju prebodeš srce), dva iztegnjena prsta, ogledalo (v njem ne vidijo svojega odseva), blagoslovljena voda (z njo jih poliješ), ogenj (jih sežge) in seveda dnevna svetloba, pred katero se zatekajo v neblagoslovljeno prst grobov in v težke krste. Glede na vampirsko moč, ki smo jo spoznali v seriji Somrak, priporočam uporabo vseh sredstev istočasno.

Je res ali ni?

Priljubljena spletna stran Wikipedija omenja vampirje kot mitološka bitja, ki se prehranjujejo z življenjsko silo živih bitij, navadno tako, da pijejo njihovo kri. Imajo izrazito ostra podočnika, s katerima ugriznejo žrtev in jo tako spremenijo v vampirja. Omenja jih že Biblija. Lahko so nesmrtni, mrtvi ali živi. Današnja podoba vampirja izvira iz začetka 19. stoletja, ko so starodavne legende iz Vzhodne Evrope in Balkana postale znane tudi preostali Evropi. Po legendah imajo vampirji bledo, mrzlo kožo, rdeče ali črne oči in nadnaravne moči, kot so hitrost, branje misli, sposobnost spreminjanja v živali, jasnovidnost in izrazito izostreni čuti.

Lovci na vampirje bodo imeli za vas dva predloga – mitologijo in legendo iz zgornjega opisa zamenjajte z besedama človeškost in resničnost in ob tem pomislite, da so osebe, osumljene vampirstva, iz strahu zaradi ugriza pokopavali z opeko med zobmi, kar dokazuje, da so verjeli v njih.  

Hrvaški in srbski vampir

Preden se podamo v rojstno deželo vampirjev Romunijo, povejmo še, da imajo tudi druge balkanske države svoje vampirje. V Istri stoji majhna vasica – Kringa po imenu. Tu je živel najbolj znani hrvaški vampir. Je bil resničen ali je vse le legenda? Kakorkoli – oboje vznemirja, vabi v obsedenost, v sprejemanje dejstva, da nesmrtnost obstaja. V vasi je hiša s steno, pobarvano v barvi krvi (ali je res barva?) – zdaj je tam majhen muzej. Vampirski muzej v vampirskem kraju. Zraven v lokalu Vampire strežejo vampirski koktajl. Za sestavine nismo vprašali. Včasih je bolje ne vedeti nekaterih stvari. Pred štiristo leti je v Kringi umrl domačin – Jure Grando. Slavni Valvazor je pisal o njem. Vsak večer je Jure odhajal iz groba, strašil vaščane in obiskoval svojo vdovo. Vsak večer, šestnajst let zapored. Sem in tja je kdo od domačinov tudi izginil. Nato pa so odprli Juretov grob in povsem ohranjeno telo poskušali prebosti z glogovim kolom, ki pa se je odbijal od srca. Šele ko so prvemu hrvaškemu vampirju odsekali glavo, je baje umrl. Ali pa tudi ne, kdo ve?

Srbi v ničemer nočejo zaostajati za svojimi sosedi. Njihov vampir Sava Savanović še vedno domuje v vasici Zarožje blizu reke Drine. Povampiril naj bi se zaradi nesrečne ljubezenske zgodbe. Ljubezen in vampirji – saj smo omenili film Somrak? Domačini v Zarožju turistom zelo resno svetujejo, naj ne hodijo v grapo, kjer se v razrušenem mlinu odvija Savina zgodba. Grapa je vedno temna in gosto zarasla – drobna pot vodi ob potoku do mlina. Pojejo sove, les ječi in škripa v nekem čudnem vetru, sence dobivajo nenavadno globino. Ogromne pajkove mreže prepletajo pot. Prisežem, nekaj nezemeljskega se podi tam. Greste pogledat? Si upate?

Grof Drakula

Rojstna dežela vampirjev je skrivnostna pokrajina Transilvanija v vzhodni Romuniji. V ta svet temnih gozdov in volčjih krdel je irski pisatelj Bram Stoker konec 19. stoletja postavil dogajanje svojega romana, ki je vampirske teme popeljal do svetovne slave. Saj ste že slišali za grofa Drakulo, mar ne? Seveda – sem smo prišli, v mrzle in zlovešče romunske gore, kjer si ponoči ne želiš ostati zunaj – v družbi z vampirji.

Kaj pravi zgodba? Glavni junak knjige Anglež Jonathan Harker prejme nenavadno povabilo transilvanskega grofa Drakule, naj ga obišče v njegovem gradu. Iz mesta Bistrica pripotuje na prelaz Borgo v Karpatih, kjer ga čaka grofova kočija: V luči svetilk sem videl, da so konji krasni in črni kakor oglje. V hipu, ko je voznik kočije nagovoril našega voznika, sem vendarle razločil njegove oči: tako so žarele, da so se mi v luči svetilk zazdele rdeče … Zgodba se v nadaljevanju preseli v London, kamor odpotuje Drakula z ladjo, natovorjeno s petdesetimi krstami, polnimi prsti. Tam se zaljubi v Harkerjevo ženo Mino in ji izreče morda najlepšo ljubezensko izjavo vseh časov: Preplul sem oceane časa, da bi te našel. Saj veste, govorimo o nesmrtnosti, kajne? Dogajanje dobi dramatičen pospešek, ko se Drakula zaplete v spopad z Van Helsingom, nizozemskim lovcem na vampirje. Zmaga dobro ali zlo? Za odgovor boste morali prebrati knjigo.

Naj vam povem, da Drakulov grad, ki ga Romuni prodajajo turistom, ni pravi. Tisti pravi – vsaj njegova ruševina – stoji nad prelazom Borgo, kamor danes pelje moderna cesta. Toda zgoraj so še vedno temni gozdovi. Grad je težko najti. Ponoči tulijo volkovi. Na vrhu prelaza stoji lesen hotel Drakula, prav tam, kjer je Harkerja čakala grofova kočija. Prenočimo, čeprav si tega nismo najbolj želeli. Mesec spleza na nebo. Smo edini gostje v hotelu. Receptor ponuja vence česna, ki si jih pred spanjem obesimo okoli vratu. Pove, da zunaj kroži množica temnih in hudobnih bitij, ki strežejo človeku po življenju, od volkov in netopirjev do lepih žensk, ki so se po vampirskem ugrizu spremenile v nemrtva bitja, blodeča v mesečnih nočeh. Divjina zunaj je brezupna. Kaj smo doživeli ponoči? Hja, ne moremo izdati prav vseh skrivnosti … Morda pa, če bi si kdo od vas zaželel, da bi ta zgodba imela svoje nadaljevanje …