Nogometna tekma, ki je prekinila vojno

Prvi svetovni vojni so rekli tudi »velika vojna«. Šlo je za največji dotedanji spopad v zgodovini človeštva. Na frontnih črtah so umirali milijoni. Za majhne ozemeljske osvojitve se je plačevalo res visoko – najvišjo ceno. Človeška življenja niso pomenila nič. Generali so ljudi žrtvovali kakor figure na šahovnici. Kljub vsem grozotam pa je tudi med tem štiriletnim vojskovanjem nastopil pozitiven trenutek, ki so ga zrežirali vojaki sami. Nenavaden je bil in nepričakovan in zgodovinarji se še danes ne morejo povsem zediniti, ali se je res zgodil. Namesto spopada z orožjem so se vojaki spopadli v najpomembnejši postranski stvari na svetu, kot danes radi rečemo nogometu. Prav ste prebrali – zgodila se je nogometna tekma.

Božično premirje

Na božič leta 1914 je bilo na zahodni fronti, kjer so se krvavo borili Nemci proti Francozom in Angležem, sklenjeno božično premirje. Kot je razvidno iz pisem, se je potem, ko so odpeli Sveto noč, iz jarka dvignil nemški vojak z božičnim drevescem v roki in v polomljeni angleščini zaželel vesel božič. Drug za drugim so vojaki začeli izstopati iz jarkov in prihajati na nikogaršnjo zemljo. Britanski kapetan je pokadil cigaro v družbi mladega nemškega vojaka, za katerega so vsi vedeli, da je najboljši strelec. Vojaki so se družili in neki britanski brivec je celo ponudil svoje usluge nemškim vojakom.

Pravzaprav je šlo za več neuradnih premirij v božičnem času. V tednu pred novim letom so nemški, britanski in francoski vojaki prečkali strelske jarke, se srečevali ter si celo izmenjavali darila. Na obeh straneh so peli božične pesmi in po nekaterih virih celo krasili svoje rove. Ker so bili sovražniki ponekod oddaljeni le sto metrov, je med njimi prišlo do zanimivih pogovorov. Z nemške strani je, na primer, prišlo vprašanje: »Hej! Od kod ste?« Britanski odgovor je bil sicer provokativen: »Pridite in poglejte,« toda na vsesplošno presenečenje se je to tudi zares zgodilo.

Izvedenih je bilo več skupnih pogrebnih slovesnosti in mnoge izmenjave ujetnikov. V to neuradno prekinitev ognja je bilo na obeh straneh vključenih več kot sto tisoč vojakov. Tako Nemci kot na drugi strani Francozi in Angleži so ob strelskih jarkih postavljali božične jelke. Po novem letu so se spopadi žal nadaljevali in vsi podobni poskusi znova doseči božično premirje so bili v prihodnjih letih neuspešni.

Nogometna tekma med Nemci in Angleži

V času prve svetovne vojne je bil nogomet že zelo popularen šport. Množice ljudi so se zgrinjale na stadione, kot to počno še danes, ko svoje dodajo še navijaški klubi, ki včasih pretiravajo v gorečem oboževanju svojih ljubljencev. Brez dvoma gre za najslavnejši šport na svetu. Za marsikoga je svetovno prvenstvo v nogometu pomembnejše od olimpijskih iger.

Države so pred prvo svetovno vojno že imele svoja prvenstva in svoje prvake. Slovenci, ki smo bili del Avstro-Ogrske, smo imeli dva kluba – Ilirijo in Slovan – a drugi klubi iz cesarstva so redko igrali z njima. Prvi klub na slovenskih tleh je bil sicer leta 1903 ustanovljen v Lendavi, ustanovili so ga Madžari in iz njega je kasneje nastala današnja Nafta Lendava.

Ni enotnega mnenja, ali se je nogometna tekma med Nemci in Angleži na zahodni fronti v Belgiji res zgodila. Uradni zapisi ne obstajajo. Ker oblasti tekme niso odobrile, novica ni prišla v medije. Šele ko so z bojišč začela prihajati pisma vojakov, so se začele širiti novice o tem dogodku, ki pa pravzaprav ni bil tako zelo presenetljiv. Angleži ne bi bili Angleži, če ne bi v času božičnega premirja pomislili tudi na nogomet.

Vse se je nenadoma zgodilo na božično jutro. Britanci so kasneje pripovedovali: »Prišli smo iz rovov na nikogaršnje ozemlje in videli nemškega vojaka, ki je nabijal žogo. Nismo imeli časa za razmišljanje, kar naenkrat smo vsi igrali nogomet. Nogomet na nikogaršnjem ozemlju, to je bilo domala neverjetno. Nismo igrali najbolje, toda za silo je šlo. Imeli smo žogo in dve moštvi in to je bilo vse, kar smo potrebovali. Težko bi verjeli, da smo bili sredi vojne. Pogovarjali smo se s svojimi sovražniki. Tudi oni so imeli matere, žene in dekleta, ki so jih čakale doma. Igrali smo isto igro, všeč nam je bilo isto pivo in hodili smo po isti zemlji. Pod uniformami smo bili vsi enaki.«

V obeh ekipah sta igrala tudi dva profesionalna nogometaša, njuni imeni sta se ohranili za potomce. Narednik James Coyle je igral za škotski Albion, Albert Schmidt pa je bil član nemškega tretjeligaša. Prvi je preživel vojno, drugi je padel dve leti kasneje.

Poveljnikom nogometna tekma seveda ni bila všeč. Eden od udeležencev, kapetan Robert Hamilton, je bil kmalu razrešen dolžnosti in premeščen v enoto, ki je bila štiri mesece kasneje popolnoma uničena v nemškem napadu z bojnimi strupi. Premirje se je sicer končalo takoj po polnoči.

Ponovitev čez sto let

Leta 2014, ob stoletnici tekme, so dogodek ponovili. V mestecu Mesen v Belgiji je bila odigrana slovesna tekma, v Liverpoolu v Angliji pa so odkrili spomenik, poimenovan All Togheter Now (Zdaj smo vsi skupaj). Prikazuje rokovanje dveh vojakov nad nogometno žogo. Najbolj zanimiv dogodek pa se je ob obletnici zgodil v Afganistanu. Britanski in nemški vojaki, zdaj zavezniki v vojaški zvezi NATO, so znotraj vojaške baze odigrali spominsko tekmo.

Naj za konec povemo še rezultat iz leta 1914. Angleži pravijo, da so zmagali oni in ne govorijo o izidu, Nemci pa trdijo, da je šla zmaga v njihove roke z rezultatom 3 : 2. Toda, ali je sploh pomembno? Ali ni pomembneje, da so skupaj našli nekaj, s čimer so prekinili vojno – pa čeprav le za trenutek – in bili v tistem trenutku to, kar bi morali biti vedno – ljudje, ki ne povzročajo zla drug drugemu.