Samo trije res pomembni nacisti so se izognili sodišču za vojne zločine

Nacistična politična stranka, ki jo je vodil Adolf Hitler, je leta 1933 zmagala na volitvah v Nemčiji in prevzela oblast. Naprej zgodbo poznamo. Njihova norost in želja po ozemeljskem osvajanju je svet potegnila v drugo svetovno vojno. Po porazu so preživele naciste postavili pred sodišče in jih kaznovali. Mnogi od manj pomembnih so normalno živeli naprej in se vključili v novo Nemčijo. Med najpomembnejšimi nacističnimi voditelji pa so se samo trije izognili roki pravice. Njihova zgodba je polna skrivnosti.

Je Martin Bormann res umrl v Berlinu?

Kdo je bil Martin Bormann? Vodja nacistične stranke in Hitlerjev osebni tajnik je bil človek, ki se je zelo redko pojavljal v javnosti. Zato je na voljo malo njegovih fotografij. Povsem mogoče je, da bi z nekaj plastičnimi operacijami obraza lahko živel naprej neprepoznan, če bi mu uspelo pobegniti. Ključno vprašanje torej je – ali mu je uspelo?

Po Hitlerjevi smrti je v noči na drugi maj 1945 Bormann odšel iz Hitlerjevega bunkerja in bežal med ruševinami uničenega mesta. Od tega trenutka dalje je izginil in njegova usoda je postala uganka. Nekateri člani skupine, s katero je bežal, so povedali, da so videli, kako je umrl, drugi pričajo, da je pobegnil. Ker njegova smrt ni bila dokazana, so ga na sojenju vodilnim nacistom v Nürnbergu obsodili zaradi zločinov proti človeštvu na smrt v odsotnosti.

Po vojni so se pojavile številne teorije, od tega, da živi v Argentini, da so ga videli v Čilu, da se je pojavil v Paragvaju, pa do tega, da naj bi postal ruski obveščevalec in mirno živi v Sovjetski zvezi. Leta 1972 pa so uradno razglasili, da je umrl na begu v Berlinu. Med gradbenimi deli so namreč našli okostje, za katero so na podlagi zobne proteze in genetike potrdili, da je njegovo.

Kaj se je zgodilo s Heinrichom Müllerjem?

Nemška tajna državna policija, s kratico imenovana Gestapo, je bila verjetno najbolj strašljiva organizacija v Hitlerjevi Nemčiji. Njena naloga je bila, da uničuje vse, ki so bili resnični ali izmišljeni nasprotniki nacizma. To je počela neverjetno učinkovito. Njen vodja je bil Heinrich Müller.

O njegovi usodi je na voljo veliko dokumentov, pričevanj in teorij. Po eni od njih naj bi tik pred koncem vojne odletel iz Berlina in se uspešno skril v nevtralni Švici. Po drugi naj bi svoj mercedes naložil s tajnimi dokumenti, se mirno odpeljal čez rusko črto fronte in nato tudi on živel v Sovjetski zvezi. Prav tako je bila zelo aktualna tudi teorija, po kateri so ga videli v Južni Ameriki, kamor so uspešno bežali številni nacisti.

Leta 2013 je nemški profesor Johannes Tuchel povedal, da je našel dokaz, da je Müller umrl v Berlinu v zadnjih dneh vojne in da so ga najprej pokopali v začasnem grobu, nato pa njegovo truplo poslali v množično grobnico na judovskem pokopališču v mestu. Ta novica je vzbudila veliko ogorčenje med Judi. To bi pomenilo, da je eden največjih krivcev za genocid nad njimi  pokopan na njihovem pokopališču. Profesor je preučil pričevanja grobarja, ki govorijo o tem, da je pokopal človeka v generalski uniformi. Nato je raziskovalec dokumente in vojaška odlikovanja, najdena na truplu, primerjal s podatki različnih obveščevalnih služb. Če k temu pristavimo skromno osebno mnenje, težko verjamemo, da bi vodja Gestapa bežal v generalski uniformi, mnogo bolj verjetno je, da bi poskušal prikriti svojo identiteto. Ker judovski verski zakon prepoveduje ekshumacijo (izkop ostankov umrle osebe), Müllerjeva zgodba še naprej vsaj do neke mere ostaja skrivnost. 

Usoda angela smrti

Edini med vsemi tremi, ki se je dokazano izognil roki pravice, je bil Josef Mengele, zloglasni angel smrti, kot so klicali tega zdravnika, ker je izvajal smrtonosne medicinske poskuse na ljudeh. Poleg tega je v nacističnem uničevalnem taborišču Auschwitz odločal o usodi na novo prispelih zapornikov. Samo dve možnosti sta obstajali – takojšnja smrt v plinski celici ali suženjsko delo. O tem, kaj pomeni suženjsko delo, najbolje priča izjava komandanta taborišča: »Po treh mesecih suženjskega dela si boste želeli, da vas pošljemo v plinsko celico.«

Mengele je poskuse na ljudeh opravljal z užitkom. Nekaj primerov: človeka so v vojaški uniformi potopili do vratu v ledeno vodo in merili, kako dolgo lahko preživi, ljudem so v oči vbrizgavali kemikalije, da bi jim spremenili barvo, pogoste so bile amputacije zdravih udov, prav tako namerne okužbe z boleznimi in transfuzije krvi enega dvojčka v drugega. Dvojčki so Mengeleja še posebej zanimali. 

Po vojni je pobegnil v Argentino. Preden so organizacije, ki so iskale pobegle naciste, dosegle njegovo izročitev, se je z lažnimi dokumenti uspešno umaknil v Paragvaj. Zahodna Nemčija je razpisala nagrado za njegovo prijetje, vendar se je Mengele še enkrat izognil kazni. Pravočasno je odšel v Brazilijo, kjer se je ukvarjal s kmetovanjem. Leta 1979 je med plavanjem doživel možgansko kap in umrl. Pokopali so ga na skrivaj pod drugim imenom. Šele leta 1985 so odkrili lokacijo njegovega groba in s testiranjem DNK potrdili njegovo identiteto. Tako je bila njegova naravna smrt dokončno dokazana.