Titanik ni bil največja pomorska katastrofa vseh časov

Režiser James Cameron je s svojim slavnim filmom poskrbel, da je nesreča angleške ladje Titanik, ki je lovila modri trak – nagrado za najhitrejšo plovbo čez Atlantik – postala najbolj znana pomorska katastrofa v zgodovini. Mimogrede, dragi pilovci, Cameron je bil šele tretji človek v zgodovini, ki mu je uspelo s posebno podmornico (batiskaf) doseči najglobljo točko na Zemlji – v skoraj 11 kilometrov globokem Marianskem jarku v Tihem oceanu. Zanimivo je, da je po Luni hodilo 12 ljudi, na omenjeno globino, poimenovano Challenger, pa so prišli le trije oziroma po novem štirje. Ta podatek je dovolj zgovoren. Pritisk tako globoko pod morsko gladino je neverjetnih 1,4 tone na kvadratni centimeter. Na triindvajset (23!) centimetrov debelem okencu podmornice so se pri potopu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta bila kot prva tam spodaj francoski oceanograf Jacques Piccard in ameriški poročnik Don Walsh, pojavile razpoke, vendar je steklo zdržalo. Njun batiskaf Trieste si lahko ogledate v tehničnem muzeju v Münchnu in še nekaj – razbitina Titanika leži precej bolj plitvo – samo na 3800 metrih globine.

Ladja Wilhelm Gustloff
Potop Titanika s približno 1500 žrtvami je torej najbolj slavna pomorska katastrofa v zgodovini, še zdaleč pa ne tudi največja. Na lestvici desetih največjih bi pristala šele nekje v drugem delu razpredelnice. Seveda na to lestvico ne uvrščamo umrlih v pomorskih bitkah. Za največjo nesrečo, v kateri je naenkrat umrlo največ ljudi na morju, pa velja potop nemške potniške ladje Wilhelm Gustloff.

V noči na 30. januar 1945 – torej v času druge svetovne vojne – je omenjena potniška ladja plula po Baltiškem morju, ko so jo zadela tri torpeda iz ruske podmornice in jo poslala na dno morja. Res je, da je bila vojna in da je ladja postala žrtev vojaške akcije, toda šlo je za potniško ladjo in njen potop ni bil posledica pomorske bitke. Torej jo lahko uvrstimo na našo lestvico.

Dogajanje v Gotenhafnu
Pozimi in spomladi leta 1945 je vojska Sovjetske zveze, imenovana Rdeča armada (RA), osvobajala ozemlje, ki so ga imeli prej zasedenega Nemci. Posledica hitrega prodora RA so bile številne evakuacije, v katerih so nemški vojaki in civilisti bežali pred maščevanjem. Kot eno od evakuacijskih poti so izbrali tudi Baltiško morje. Ladja Wilhelm Gustloff ni bila najbolj primerna, ker je bila zgrajena za prevoz največ 1900 potnikov in posadke. Ko pa se je po pristanišču Gotenhafen (danes Gdynia na Poljskem) razširila novica, da nalaga potnike, so številni begunci neorganizirano in v paniki vdrli nanjo, v upanju, da si bodo rešili življenje. S tem so bili kršeni vsi varnostni standardi in pravila plovbe po morju. Vendar je stvar razumljiva. Ladja je ostala edina pot za beg. Pristanišče je bilo obkoljeno. Zaradi nereda pri vkrcanju je bilo po nesreči nemogoče ugotoviti točno število umrlih in so vse številke le približne. Večina ljudi je bila civilistov, kar je po vojni sprožilo vprašanje, ali je šlo za vojni zločin. Končni odgovor je bil, da ne, ker so bili na ladji tudi vojaki.

Usodno potovanje
Ladja je skupaj z nekaj manjšimi spremljevalnimi ladjami izplula okoli poldneva in plula proti mestu Kiel skozi morje, polno min. Kapitan je plul s polno hitrostjo okoli 12 vozlov, ohranil je prižgane navigacijske luči, da bi se izognil morebitnim trkom z drugimi plovili. Prav tako ni uporabil običajne cikcak smeri, ki je normalna v sovražnih vodah. Upal je, da bo tako hitrejši in da bosta megla in stalno padajoči sneg prikrila beg njegove ladje.

Sreča je Wilhelma Gustloffa zapustila okoli 21. ure zvečer. Opazila ga je sovjetska podmornica S-13, ki ji je poveljeval Aleksander Marinesko, ki ni bil fanatičen komunist, bil pa je zelo sposoben poveljnik. Marinesko je že dalj časa iskal primerno tarčo in begunska ladja je prišla kot naročena. Z razdalje skoraj kilometra je izstrelil štiri torpeda. Eno se je zataknilo v cevi, preostala tri pa so zadela ladjo v bok.

Eksplozija je onemogočila motorje, ladja je obstala v temi. Posadka je obupno poskušala uporabiti zamrznjene vitle, s katerimi bi lahko spustili rešilne čolne. Del mornarjev je neuspešno zapiral neprepustna vrata, ki bi ločila preostalo ladjo od poškodovanega dela. Po pričevanju preživelih je vladala popolna zmeda. Veliko članov posadke se je s potniki borilo za prostor v redkih rešilnih čolnih. Seveda pa ne vsi. Obstajajo tudi pričevanja o junaštvih posameznikov. Šele ob katastrofi se dejansko pokaže, kakšen je človek. Takšni dogodki lahko vzbudijo v nas najboljše in najslabše. Nekateri ladijski častniki, vključno s kapitanom, so bili med prvimi v rešilnih čolnih. Mnogi pa so pomagali drugim. Številni hudo ranjeni vojaki so raje, kot da bi se utopili, izbrali smrt od lastne roke. Voda je imela le 4 °C, kar je primerljivo s temperaturo morja, v katerem se je potopil Titanik. Ljudje, ki so ostali v morju, so zaradi podhladitve izgubili zavest v približno desetih minutah in umrli.

Vprašanji brez odgovora
Spremljevalne ladje so iz morja pobrale okoli 900 preživelih. Kot že vemo, je točno število žrtev zaradi zmede pri vkrcavanju nemogoče natančno ugotoviti. Številke se gibljejo med 6500 in 9300 mrtvimi, vendar se uradne ocene bistveno bolj nagibajo k zgornji številki in s tem potop ladje zaseda prvo mesto med vsemi ladijskimi katastrofami v zgodovini. 

Skoraj vsak pomemben dogodek, ki se je kadarkoli zgodil, ima svojo skrivnost. Zato je zgodovina polna skrivnosti in potop Wilhelma Gustloffa ni nobena izjema. Ob odhodu iz pristanišča naj bi nacisti na ladjo natovorili tudi zaboje z znamenito jantarno sobo iz carske palače v Leningradu, ki je bila neprecenljive vrednosti. Od takrat je ni nihče več videl. Je res potovala z ladjo ali je bila vse skupaj le ukana? Dokazov ni. Res pa je, da grob nesrečne ladje ni tako zelo nedosegljivo globoko …