Tri velike sramote modrih čelad

Dragi pilovci, za Organizacijo združenih narodov ste seveda slišali. Svet jo pozna pod mednarodno kratico UN (United Nations), Slovenci pa kot OZN. Ni naključje, da so jo ustanovili takoj po drugi svetovni vojni – največji vojni v zgodovini – z namenom, da poskuša ohranjati mir v svetu. Njene vojaške enote na mirovnih misijah so sestavljene iz vojakov, ki prihajajo iz različnih držav. Prepoznavni so, ker nosijo modre čelade in zato jih pogosto imenujemo kar s tem njihovim simbolom – modre čelade (Blue helmets).

Njihova zgodba je velikokrat tragična. Ker OZN ne deluje tako, kot bi morala, so njene mirovne misije največkrat samo orodje v rokah velesil, ki z njihovo pomočjo uveljavljajo svoje osebne interese. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja si je OZN svoj ugled še dodatno poslabšala s tremi resnično sramotnimi mirovnimi misijami. O tem govori naša današnja zgodba.

Sestreljeni Črni jastreb – Mogadiš 1993
Krvava in neusmiljena državljanska vojna med plemenskimi klani v Somaliji je povzročila lakoto biblijskih razsežnosti, stopnjevano s strahotno sušo, ki je še dodatno uničila državo. Po grobi oceni je v letih 1991 in 1992 okoli 300.000 Somalcev umrlo zaradi lakote in vojne. V državo je prihajala humanitarna pomoč, ki so jo nadzirale modre čelade, večinoma je šlo za vojake iz Pakistana. Razdeljevanje pomoči je potekalo v glavnem mestu Mogadišu, kjer pa so različne kriminalne združbe pokradle najmanj 80 odstotkov živil, namenjenih somalijskim ljudem. Nadzor nad situacijo je vojakom OZN ušel iz rok.

V Somalijo so na pomoč poslali elitne ameriške enote, da bi vzpostavile red pri razdeljevanju humanitarne pomoči in ujele voditelja največje kriminalne združbe Mohameda Faraha Aidida. V 15-urnem spopadu na ulicah Mogadiša so Američani izgubili 18 vojakov. O tem dogodku je bila napisana knjiga in posnet odličen akcijski film z naslovom Sestreljeni Črni jastreb (Black Hawk down). Od prve minute filma smo potegnjeni v šokanten adrenalinski spopad na kaotičnih ulicah glavnega mesta, kjer smrt preži izza vsakega ovinka. Na koncu se Američani nekako izvlečejo iz bitke, ironično pa je, da doživijo hud poraz prav takrat, ko dejansko želijo pomagati in jim ne gre le za osebni interes.

Dva dni po tem dogodku je predsednik Clinton umaknil svoje vojake iz Somalije, naslednje leto pa so odšle tudi modre čelade in Somalijo prepustile svoji usodi. Ta je še danes padla država, v kateri centralna oblast nadzira samo nekaj ulic glavnega mesta.

Ubijanje psov – Kigali 1994
Ruanda je podobno kot Somalija pozabljena afriška država, ki pa je leta 1994 vendarle pristala na naslovnicah svetovnih medijev. Da se manjše države pojavijo v medijih, se mora zgoditi nekaj res senzacionalno velikega. In v Ruandi se je zgodilo. Zgodil se je – genocid. In opazovalci, ki so samo opazovali? Modre čelade, seveda. Še hujše – niso samo opazovali, takrat ko so jih domačini najbolj potrebovali, so preprosto – odšli.

Genocid v Ruandi je bil posledica medplemenskih spopadov med največjima skupinama – Hutujci in Tutsiji. Večinski Hutujci so pokol Tutsijev izvedli z mačetami, da bi prihranili strelivo. Odličen film Ubijanje psov (Shooting dogs) prikazuje trenutek, ko se v glavnem mestu Kigali 2500 Tutsijev umakne v šolo, ki jo vodita Evropejca. Tam so pod zaščito modrih čelad, ki tokrat prihajajo iz Belgije. Pred vrati šole se zbirajo tolpe Hutujcev z mačetami, čakajoč na ukaz za začetek pokola.

Ključni prizor, iz katerega izvira tudi naslov filma, je pogovor duhovnika, ki vodi šolo, in poveljujočega oficirja modrih čelad. Oficir duhovniku pove, da bodo vojaki OZN začeli pobijati pse, ki na ulici pred šolo žrejo trupla Tutsijev, ki se niso pravočasno umaknili v šolo. Duhovnik ga vpraša: Ali so streljali na vas? Oficir ne razume vprašanja, zato mu duhovnik pojasni: Saj ste mi rekli, da nas lahko branite samo, če streljajo na vas. Prizor razgali vso nemoč in sramoto modrih čelad. Zato je zaključek logično tragičen. Belgijci dobijo ukaz, da se umaknejo iz šole na letališče, in takoj po njihovem odhodu se pokol začne.

Nihče vam ne bo storil nič hudega – Srebrenica 1995
Vojna v Bosni, ki je bila posledica razpada Jugoslavije in srbskih ter hrvaških teženj po ustvarjanju velike Srbije in velike Hrvaške, je potekala v letih od 1992 do 1995 v središču Evrope in na očeh vse svetovne javnosti. Ime bosanskega mesta Srebrenica je postalo sinonim za največji genocid v Evropi po drugi svetovni vojni. V mesto, ki je ležalo sredi ozemlja, od koder so Srbi že prej pregnali vse druge etnične skupine, se je umaknilo okoli 25.000 muslimanov. Varovano območje so zaščitile nizozemske modre čelade.  

Srbska vojska je začutila ugodno priložnost za zavzetje slabo branjenega območja. Poveljnik Srbov general Mladić je po osvojitvi mesta ukazal ločitev moških od žensk in otrok in modre čelade prepričal, da bo okoli 8000 moških in fantov ukazal odpeljati na območje, ki ga nadzorujejo muslimanske vojaške enote. Obkrožen s televizijskimi kamerami je hodil med ljudmi, ki so jim srbski vojaki delili vodo in sladkarije, in jim govoril: Ne bojte se, bodite mirni … Nihče vam ne bo storil nič hudega.

Vojaki OZN so rade volje sprejeli generalovo ponudbo, ker je območju grozila humanitarna katastrofa, in celo pomagali muslimanom vstopati na tovornjake in v avtobuse. Srbi so nad vsemi izvršili pomor in misija modrih čelad je še enkrat naivno in tragično propadla.

Medtem ko Mohamed Farah Aidid v Somaliji in ljudje, ki so ukazali genocid v Ruandi, kazensko niso nikoli odgovarjali, pa je bil general Ratko Mladić na mednarodnem sodišču za vojne zločine v Haagu vendarle obsojen na dosmrtni zapor. Morda je ob vsej sramoti modrih čelad to vendarle vsaj majhna tolažba.