Vojska maršira z želodcem

Vojska maršira z želodcem – ta slogan je izrekel človek, ki velja za predzadnjega velikega osvajalca v svetovni zgodovini, polni velikih osvajalcev – seveda govorimo o Napoleonu Bonapartu, francoskemu cesarju. Začetek 19. stoletja, ko je Napoleon osvajal Evropo, je bil namreč čas, ko je vojska vse svoje premike, imenovane marši – dolge in kratke – izvajala peš. Če ne štejemo konjenice, ki pa je bila svoja zgodba. No, pomagali so si tudi z vozovi, vendar  so bili ti bolj namenjeni oskrbi vojakov. Sem pa je na prvem mestu spadala hrana. Napoleon znamenitega stavka, ki je vodilo naše današnje zgodbe, ni izrekel kar tako. Še predobro se je zavedal, da se bo dobro boril samo vojak, ki ni lačen. Slaba oskrba vojske s hrano je bila namreč stalna praksa preteklih zgodovinskih obdobij.

Kako doseči, da se hrana za vojsko ne bi pokvarila?
Vedeti moramo, da je Napoleon na vrhuncu svojih moči razpolagal z vojsko, ki je štela dobrih milijon in pol vojakov. To je bila ogromna armada, razporejena po skoraj celotni Evropi. Oskrba tolikšne vojske ni bila mačji kašelj in je za vojskovodjo pomenila osrednji logistični problem. Preprosto – poskrbeti je bilo treba, da nihče ni ostal lačen.

Leta 1800 – torej še pred vrhuncem svojega osvajalnega pohoda – je Napoleon razpisal nagrado v višini 12 000 frankov, kar znese približno 3000 tedanjih oziroma fantastičnih 1,4 milijona današnjih dolarjev, za izum postopka, s katerim bi preprečili, da se hrana ne bi pokvarila. V tistih časih so si pomagali z ledom in soljo, kar pa je bil zelo drag postopek, pa še problema ni rešil v celoti.

Tukaj se je v zgodovino zapisal človek, ki se je imenoval Nicolas Appert. Ni imel izobrazbe za znanstveno delo, imel pa je vsaj meni osebno zelo ljub poklic – bil je namreč slaščičar. To pomeni, da je v imel v svoji pariški tovarni sladkarij (sliši se pravljično, kajne?) dovolj priložnosti, da je eksperimentiral s pakiranjem in pripravo hrane. Zanimivo pa je, da njegovo najpomembnejše odkritje ni bilo povezano s sladkorjem, temveč z – vinom. Opazil je, da se vino, hermetično zaprto v steklenice, lahko shranjuje neomejeno dolgo.

Genialni načrt
Appert je naredil najboljšo potezo, ko je hrano začel skladiščiti v hermetično zaprte posode, ki so bile najprej pravzaprav kar vinske steklenice. Namesto da bi v njih spravljal že kuhano hrano, je hrano skuhal v steklenicah. Steklenice je zaprl tako, da je preprečil, da do vsebine pride zrak, nato pa je hrano segreval na visoki temperaturi. S tem je pobil vse prisotne bakterije in preprečil dostop tudi vsem morebitnim novim.

Leta 1809 je tako osvojil nagrado, ki jo je ponudil Napoleon. Osvajalčeva vojska je lahko od sedaj s seboj tovorila zelo pestro hrano – tudi mleko, jajca, meso in zelenjavo – vse lepo konzervirano v steklenicah s širokim grlom. Appert je postopek seveda patentiral, v bistvu je odprl prvo tovarno konzerv na svetu in postopek izdal tudi v knjigi. Da bi povečal reklamo za svoj dosežek, je ob neki priložnosti konzerviral celo ovco.

Happy hour
Izraz v današnjem gostinskem času pomeni uro, ob kateri se po najugodnejših cenah točijo različne pijače. V Napoleonovem času in že nekaj pred tem je na primer tonik s kininom veljal za eno od sredstev, s katerimi so preprečevali, da britanski vojaki v Aziji ne bi zbolevali za malarijo. Istočasno so za preprečevanje skorbuta mornarjem ponujali limone. Angleška Vzhodnoindijska družba je sklenila, da bo ubila dve muhi na mah. Iz vsega omenjenega so zmešali napitek, ki pa je bil tako ogaben, da ga ni hotel piti dobesedno nihče. A so tudi za ta problem našli rešitev – neki realist je predlagal, da napitku dodajo še džin – iz gnusobe je tako nastal happy hour. Omenjenemu gospodu, ki mu žal ne vemo imena, pa veliko dolgujejo tudi ljubitelji koktajlov, saj naj bi se s tem rodila ta v današnjem času zelo priljubljena pijača.

Fast food
Ko smo že pri Napoleonu in hrani – znano je, da je francoski cesar svoj najhujši poraz doživel v Rusiji, kjer so pri umiku pred Moskvo zaradi lakote umrli mnogi njegovi vojaki. No, tudi mraz in napadi ruske vojske so seveda prispevali svoje.

Po Napoleonovem dokončnem porazu in odstavitvi je Pariz zasedla ruska vojska. Preprosti ljudje z ruskega podeželja niso bili vajeni velemestnega razkošja, po gostilnah so se opijali, razgrajali in se pretepali. Predvsem pa so pri naročanju hrane in pijače ves čas tolkli s pestmi po mizah in točilnih pultih in pri tem vpili besedo bistro, bistro, kar pomeni hitro, hitro. S tem so zahtevali čim hitrejšo postrežbo. Beseda bistro je tako postala mednarodna in je začela ponazarjati majhne ulične gostilne, kjer so stregli preprosto, hitro pripravljeno hrano in pijačo. Uganili ste, rodil se je fast food.

Ruski kozaki v Parizu
S svojim obnašanjem so celo vplivali na videz lokalov. V osemnajstem stoletju so bile restavracije in taverne običajno ločene od ulic s pregradami, da se v notranjost ni širil vonj konjskih iztrebkov in slab zrak z ulice. S prihodom Rusov leta 1815 pa se je vse to spremenilo. Kozaki – ruski konjeniki – niti v restavracijah niso hoteli razjahati s konj. Razrušili so pregrade, prijahali v restavracije in naročili hrano kar iz sedla. Zato ima današnji značilni bistro velika francoska vrata, ki se na široko odpirajo na ulico.