Zgodbe iz hladne vojne

Izraz hladna vojna, dragi pilovci, pomeni obdobje po drugi svetovni vojni, v katerem sta obe glavni zmagovalki, ZDA in Sovjetska zveza (danes Rusija), poskušali osvojiti položaj prve svetovne velesile. Do odkritega spopada, ki bi pomenil uničenje sveta, med njima sicer ni prišlo, sta pa državi uprizorili neusmiljeno tekmo v oboroževanju z jedrskim orožjem, ki jo je spremljal nič manj intenziven dvoboj v osvajanju vesolja. Zgodba hladne vojne se je uradno končala z zrušitvijo berlinskega zidu, čeprav so se nasprotja zavlekla vse do propada Sovjetske zveze leta 1991. V tem obdobju se je dogajalo marsikaj in marsikdaj se je zdelo, da gledamo komedijo in tragedijo obenem. O takšnih trenutkih pišemo v današnji zgodbi.

Kozmonavtova usoda

Začnimo prav na koncu. Verjetno ves nesmisel dogajanja najbolje ponazarja usoda sovjetskega kozmonavta (Rusi uporabljajo ta izraz namesto ameriškega poimenovanja astronavt) Sergeja Krikaljova. V vesolje so ga izstrelili v maju leta 1991. Ob koncu leta je še vedno krožil okoli Zemlje, saj je medtem Sovjetska zveza razpadla in ni bilo nikogar, ki bi sprejel odločitev, da ga pripeljejo nazaj.

Sovjetsko zvezo je zapustil, ko je bila še supervelesila; ko pa se je končno vrnil, je prišel na planet, na katerem njegove države (ene od dveh najmočnejših na svetu) ni bilo več. Njegovi nadzorniki v vesoljskem izstrelišču Bajkonur, ki so ga na koncu vendarle spravili nazaj, so se znašli v samostojni državi, imenovani Kazahstan.

Mihail Gorbačov in konec komunizma

Zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov je bil človek, ki je dopustil, da je Sovjetska zveza propadla. Ker je vedel, da se bo to zgodilo, je poskrbel, da se je razpad končal brez vojne. Zato mu pripada častno mesto v zgodovini.

Skupaj s Sovjetsko zvezo je odšel tudi komunizem, zanimiva ideja o enakopravni družbi. Celotna Vzhodna Evropa je bila med hladno vojno pod kontrolo Sovjetske zveze, torej je živela v komunizmu. Žal pa se je ideja o pravični družbi izkazala za neuresničljivo. Res je, da so bili uradno vsi ljudje enakopravni, toda nekateri so hoteli biti bolj enakopravni kot drugi. Branje knjige Georga Orwella Živalska farma vam bo olajšalo razumevanje tega, kar se je zgodilo. Pa še dobra zgodba je vse skupaj.

Na Poljskem je komunizem umiral deset let … na Madžarskem deset mesecev … v Vzhodni Nemčiji deset tednov … na Češkoslovaškem deset dni … le v Romuniji se je osovražena tajna služba Securitate borila do smrti. Dejstvo, da se je obdobje komunizma končalo skoraj brez vojne, ni olajšalo bolečine, ki jo je pustil za seboj. Eden od udeležencev tega dogajanja je izjavil: Vesel sem, da sem dočakal konec te katastrofe; rad pa bi umrl, preden se prične naslednja podobna.

Osemnajstletnik, ki je dokazal nesmiselnost hladne vojne

Glavna skrb obeh velesil v tem obdobju je bila, da bi jedrski izstrelki nasprotnika dosegli svoje cilje, preden bi se druga stran lahko odzvala. V to so vlagali ogromne vsote denarja. Potem pa se je zgodila vragolija nekega nemškega šolarja, s katero je dokazal nesmisel vojaškega načrtovanja in vrhunskih varnostnih sistemov. Nenadoma so vsi ugotovili, da je nemogoče doseči popolno varnost.  Osemnajstletni Mathias Rust je 28. maja 1987 z drobnim enopropelerskim letalom iz Helsinkov poletel nad Baltsko morje, prečkal sovjetsko mejo, letel nizko, tik nad vrhovi dreves, nad najbolj zgoščeno zračno obrambo na svetu in pristal – ne boste  verjeli – na tlakovcih ulice v neposredni bližini Rdečega trga v središču Moskve.

Tako je osmešil celotno hladno vojno. Takoj je odstopil sovjetski obrambni minister. S svojim dejanjem je Mathias Rust pripomogel k temu, da sta voditelja SZ in ZDA ugotovila, da hladna vojna ni več smiselna, in jo končala.

KGB (Odbor za državno varnost)

Leta 1990, zadnje leto pred propadom Sovjetske zveze, sem avtor Skrivnosti zgodovine obiskal Moskvo. Želel sem videti zgradbo zloglasne tajne policije, imenovane KGB. Najbolj  sem si zapomnil ljudi, ki so hodili mimo stavbe. Opazoval sem njihove oči. Noben domačin se ni niti ozrl proti zloglasnemu poslopju. To spoznanje mi je razjasnilo več od vsega, kar sem kot zgodovinar vedel o življenju v Sovjetski zvezi.

KGB, ki se je pred tem imenoval NKVD in še prej ČEKA, je bil dejansko država v državi. Obveščen je moral biti o vsem, poleg tega pa je odstranjeval – pozorni bodite na izraz – nezanesljive elemente z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Njegovi uniformiranci z nebesno modrimi epoletami so poveljevali neznanski množici ovaduhov, prisluškovalcev, pretepačev in tajnih agentov, poskritih med prebivalstvom. Stene so imele ušesa. Zato najboljša knjiga o zasebnem življenju v Sovjetski zvezi nosi res odličen naslov – Šepetalci. Ljudje so šepetali, ker se zaradi ovaduštva in prisluškovanja nihče ni upal govoriti na glas. Niti v lastnem domu.

Doktor Živago

Boris Pasternak, veliki ruski pisatelj, je napisal knjigo z naslovom Doktor Živago, v kateri je govoril o ruski socialistični revoluciji neolepšano in nepristransko. Seveda je bil roman zato v Sovjetski zvezi prepovedan. Toda – kaj je sploh lahko hujšega od tega – italijanskemu komunistu Sergiu D'Angelu je uspelo obiskati Pasternaka in ga pregovoriti, da mu izroči rokopis, ki ga je nato pretihotapil v Italijo. Ko je D'Angelo odhajal, mu je pisatelj rekel v slovo: Povabili ste me na lastno usmrtitev …

Ni bilo daleč od resnice. Knjiga je izšla v Italiji, komunistična oblast v Sovjetski zvezi je seveda ponorela od besa. Brezobzirno so se maščevali pisatelju. Ko je Pasternak dobil najvišje literarno priznanje – Nobelovo nagrado – so ga prisilili, da jo je zavrnil. Kako hude stiske je doživljal avtor knjige, najlepše pove pesem, ki jo je napisal ob tej priložnosti in katere del je zdaj pred nami: Črna hosta, breg tolmuna, /jelke hlad in tu je kraj. /Na pot dalje ne računam. /Bo, kar bo. Vseeno kaj. /A še zdaj pred groba pragom /v to verujem, da nekoč /duh dobrote bo premagal /podlosti in zlobe moč.

Žal se je motil. Dokler se niso končale zgodbe hladne vojne, Sovjetske zveze in komunizma, se življenje državljanov Rusije in Vzhodne Evrope ni moglo vrniti v normalnejši okvir.