Labod - med miti in resnico

Zimski sprehod ob naših jezerih in rekah nam pogosto polepša pogled na jate čudovitih ptičev – labodov. Labodi so bližnji sorodniki gosi in živijo po vsem svetu, razen v Afriki in na Antarktiki. So ene od tistih živali, okrog katerih se že od antike dalje spletajo različne zgodbe.  Pravljica o grdem račku, labodji spev in ptičja gripa so le nekatere, ki te ptiče povezujejo. Pa pojdimo lepo po vrsti in odkrijmo, kaj je res in kaj so le miti.

Leda in labod

V antični grški mitologiji je bog Zevs v obliki laboda zapeljal Ledo, ki mu je nato rodila Heleno in Poluksa. Prva naj bi nato odigrala pomembno vlogo v trojanski vojni; drugi pa je imel celo brata dvojčka – Kastorja, ki pa je imel drugega očeta. Koliko resnice je v tej zgodbi, presodite sami.

Grdi raček odrašča pod budnim očesom mame in očeta

Andersenovo pravljico o grdem račku gotovo poznate. Govori o mladičih labodov, ki imajo sivo ali rjavo perje do svojega drugega leta, ko se razvijejo v ene najlepših vodnih ptic z dolgimi, vitkimi vratovi in, razen v Avstraliji, s popolnoma belim perjem.

Labodji samec je zares vzor modernega očeta. Skupaj s samico skrbno izdelata gnezdo iz okoliškega rastlinja in ga obložita s perjem. Tudi pet do sedem jajc, ki so dolga 10 centimetrov, valita oba. Mladiči se takoj, ko zapustijo varno lupino, podajo na prvo plavanje. Starši skupaj skrbijo za zarod in so do mladičev izjemno zaščitniški. Od njih se oddaljijo le za kak meter, pa še to le za kratek čas. Zanje skrbijo kar do devet mesecev. Kljub temu so mladiči v prvih mesecih življenja lahko plen ptic ujed in celo večjih rib.

Labodji samec in samica ostaneta skupaj vse življenje

Dosmrtna povezanost labodjega para je strategija, ki jima omogoča, da ščitita drug drugega in skupaj vzgojita čim več mladičev. Pogosto videna slika dveh labodov grbavcev, popolnoma predanih drug drugemu, ki z ukrivljenima vratovoma oblikujeta podobo srca, je del značilnega paritvenega obreda. Paritveni obred pa je daleč od tega, da bi bil neslišen, kot pravi eden od labodjih mitov. Angleško ime laboda grbavca, ene od šestih vrst labodov, je celo »nemi labod«. V resnici vse vrste labodov med paritvijo proizvajajo različne glasove in pesmi in v naravi ne obstaja nič takega, kar bi bilo podobno labodjemu spevu. Po ljudskem prepričanju naj bi labodi peli le tik pred smrtjo. Mi pa izraz »labodji spev« vseeno uporabljamo za opis zadnjega pesnikovega, pisateljevega ali skladateljevega pomembnega dela pred smrtjo.

Labodje jezero

Labod grbec je ptica selivka, če pa so razmere ustrezne, prezimi v istem kraju, kjer je pogosto že kar na pol udomačen. Labodi priletijo k nam prezimovat s Švedske, severa Nemčije, Danske, v zadnjem času pa predvsem z Madžarske. Številna naša jezera, pa tudi slovensko morje, se pozimi spremenijo v »labodja jezera«. A pravo Labodje jezero je svetovno znani balet ruskega  skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega, ki ga je skomponiral med letoma 1875 in 1876 in je bil prvič uprizorjen leta 1877 v Bolšoj teatru v Moskvi. Zgodba baleta je predelava starodavne legende o iskanju nedosegljive ljubezni, lepote in popolnosti.  V njem lepo princesko skupaj z njenimi prijateljicami ugrabi zlobni čarovnik in jih spremeni v labode, ki le čez noč dobijo človeško telo. Čarovnijo lahko premaga le človek, ki bo princeski za vedno poklonil srce in ji ostal zvest.

V spletu neugodnih okoliščin lahko labod zlomi roko otroku

Še eden od mitov o labodih govori o silni moči njihovih udarcev s perutmi, ki lahko ob napadu  lomijo tudi človeške kosti. Labodi res jezno napadajo druge ptice, celo pse in ljudi, ki se želijo približati gnezdu ali mladičem. Da bi pa zares zlomili roko človeku, bi morala imeti oseba veliko smolo in seveda zelo šibke kosti, kot jih imajo majhni otroci ali stari ljudje. Udarci labodov s perutmi so sicer res močni, vendar pa njihove kosti niso take. Kot vsi ptiči imajo tudi labodi kosti zgrajene kot satje. To jim omogoča, da so zelo lahki. Kljub temu so labodi med največjimi in najtežjimi ptiči, ki še lahko letijo; samci tehtajo do 12 kg, samice pa več kot 8. Da lahko letijo, morajo biti njihove kosti še lažje kot pri drugih pticah. Torej bi se ob napadu na človeka hitreje zlomila labodja perut kot človeška kost.

In labodi zbolijo za ptičjo gripo

Ptičjo gripo povzroča virus, ki se v naravi pojavlja po vsem svetu med vodnimi pticami in lahko okuži domačo perutnino pa tudi druge živalske vrste. Pri vodnih ptičih se virus pojavlja v prebavilih in dihalih. Pogostejša oblika virusa pri njih običajno ne povzroča bolezenskih znamenj. Njegova posebna oblika, na primer tista iz leta 2006, pa je zelo nalezljiva in lahko tudi ubije prostoživeče in gojene ptice. Virus je leta 2006 preskočil celo na ljudi in 23 jih je takrat umrlo. Kljub veliki paniki je to veliko manj, kot je žrtev običajnega virusa gripe, ki po vsem svetu razsaja vsako zimo. V zadnjem času se je ptičja gripa  ponovno pojavila v Sloveniji in v vseh sosednjih državah. Prenos letošnje oblike virusa ptičje gripe še ni bil zabeležen pri človeku.