Škržat ali kako s predirljivim zvokom očaraš izbranko

Dolgo vroče poletje se končno začenja. Tistim, ki ste že na počitnicah ob morju, v ušesih že odzvanja nezgrešljiva zvočna kulisa petja škržatov. Te rezke in predirne zvoke, ki so pogosto tako glasni, da preglasijo vse druge zvoke obmorske pokrajine, oblikujejo le samci. Imajo pa le en namen – prepričati samico, da so najprimernejši za nadaljevanje škržatjega rodu.

Zelo posebne žuželke

Škržati so krilate žuželke, ki jih najdemo na vseh celinah, razen na Antarktiki. Poznanih je vsaj 3000 vrst, od katerih jih največ živi v tropskih območjih sveta. Tropski škržati so tudi največji in lahko merijo tudi 15 centimetrov. Naši, v Sloveniji je razširjenih enajst vrst, pa so veliki od dva do pet centimetrov. Škržati imajo zelo izrazite oči, ki so na glavi nameščene daleč narazen, in kratke tipalnice.

Žuželke, ki se potijo

Številne vrste škržatov najdemo v vročih in suhih območjih. In kako preživijo puščavske razmere? Preprosto – potijo se. Tako kot mi. Potenje je prilagoditev, da smo lahko dejavni v vročem vremenu, da lahko dolgo časa tečemo ali delamo bolj težaška opravila, ne da bi se pri tem pregreli. Čeprav se sliši rešitev logična, se le redke živali hladijo s potenjem. Med njimi so kot edine žuželke prav puščavski škržati. Telo si ohlajajo tako, da skozi  znojnice izločajo vodo iz krvi na površino, od koder nato voda izhlapi v zrak. Seveda pa je izgubljanje vode lahko usodno, če je hitro ne nadomestijo. In nadomestijo jo s pomočjo posebno oblikovanih ustnih delov. Z njimi prebodejo rastlinsko tkivo neposredno do vodovodnih cevi, iz katerih nato kot po slamici posrkajo vodo.

Škržati iz hladnejših delov sveta nimajo znojnic. Namesto tega številne vrste lahko zvišajo svojo telesno temperaturo tudi do 40 °C, in to celo takrat, ko je zunaj le 18 °C.

Najglasnejše žuželke na svetu

Seveda pa škržate najbolj označuje njihovo petje, ki se sliši kot cvrčanje, »žaganje«. Glasen ritmičen zvok počasi pojema, postane bolj enakomeren in nato ponovno preide v glasno cvrčanje. Škržati zvok proizvajajo z nekakšnim bobenčkom – posebno izbočeno opno, ki je napeta bočno na vsaki strani drugega člena zadka. Na njej so zadebelitve v obliki ploščice in vzdolžnih rebrc. Na ploščico je pripeta mišica. Ko se ta skrči, se opna sunkovito upogne in to povzroči pok na vsakem rebrcu. Ko mišica popusti, opna skoči v prvotni položaj in ponovno nastanejo poki. Zadek samca je votel, zaradi česar se nastali zvok ojača.

Pojejo samo samci in s tem privabljajo samice. V toplih delih leta lahko poslušamo njihove ubrane glasne zborovske nastope. Vsaka vrsta škržatov ima svoj način petja in prav to je glavni razločevalni znak med posameznimi vrstami.

Škržati zelo dobro slišijo, kar jim pomaga pri zaznavanju nastalih pesmi.

Škržati večino življenja preživijo pod zemljo

Po parjenju oplojena samica odloži več sto jajčec pod lubje drobnih vejic. Lubje preseka z močno leglico. Po nekaj dneh se izležejo ličinke; ko padejo na tla, se zakopljejo in hranijo s sesanjem soka iz korenin rastlin. Ličinke se petkrat levijo. Zadnja ličinka si z močnimi sprednjimi nogami skoplje rov na površino, skozi katerega zleze iz tal na bližnjo rastlino, kjer se nato prelevi v odraslega škržata. Celoten razvoj iz ličinke do odrasle žuželke je zelo dolg. Pri naših vrstah ostanejo ličinke v tleh od dveh do petih let, pri nekaterih ameriških vrstah pa celo do 17 let. Ti so tudi najdlje živeče znane žuželke.

Zaščita pred plenilci

Škržati se pred plenilci ščitijo na različne načine, ki so značilni za posamezno vrsto. Čeprav dokazi niso zelo jasni, nekateri raziskovalci škržatov pravijo, naj bi bilo zborovsko petje najglasnejših škržatov zelo učinkovit način odganjanja ptičev, ki bi se drugače z njimi hranili. Veliki škržati zelo hitro odletijo, če so vznemirjeni. Predstavniki nekaterih vrst se povsem zlijejo z okolico, drugi pa plenilce odganjajo z zelo močnimi svarilnimi barvami. Pri nekaterih vrstah pa je poznana tudi enostavna strategija – v nevarnosti se preprosto naredijo mrtve.