Teta Justi

Ojla, Depress123!

Ne bom se hvalila, da sem bila ali da sem zdaj kaj posebno dobra v matematiki, ampak seštevanje tja do pet, šest mi še kar gre. Zakaj sem začela s svojimi matematičnimi sposobnostmi? Malo za hec, ampak predvsem za to, da tebi in drugim pokažem, da včasih ni odveč, če preštejemo, koliko problemov nam greni življenje, in to potem primerjamo z drugimi. Kaj hitro lahko ugotovimo, da je naših težav za prste na eni roki, mnogim pa ne zadoščajo vsi prsti, ki jih premore človeško telo. Moja soseda iz bloka, ki z ničimer in z nikomer ni zadovoljna, bi rekla, da ima 67 problemov, kajti toliko stanovalcev šteje naš blok. Poštar Geza pravi, da je lahko srečna, ker ne živi v stolpnici z 230 stanovalci. Jaz bi svojih naštela kakšnih osem, od zdravja in skrbi za vnukinjo Anjo in njeno šolanje na daljavo do vprašanja, ali bo pokojnina zadostovala za ves mesec.

Ampak število ne pove vsega in ni edino merilo. Mnogi imajo morda samo eno življenjsko težavo, pa bi to radi zamenjali za deset drugih. Skratka, življenja brez problemov ni. To sem ti hotela povedati s tem rahlo ovinkastim uvodom. Ker so problemi sestavni del življenja in se jih nikoli čisto ne znebimo, se je treba z njimi sprijazniti in jih je treba reševati. Da se skrijemo v omaro? Ne pomaga. Prej ali slej moramo priti ven iz nje. Da se smilimo sami sebi in se nas bodo težave usmilile? Nak, tudi ta zgodba ne gre. Da se režemo? Še nisem slišala, da je zaradi tega katerikoli problem izginil kar tako.

Meni se zdi, da okrog tega ni treba več plesti mreže takšnih in drugačnih zgodbic in dodatno razlagati. Dovolj velika punca si in iz tvojega pisma vidim, da si bistra, da ti je že jasno, kaj sem ti hotela položiti na tvojo občutljivo in ta trenutek malce zmedeno dušico, kakršnih je na milijone tvoje starosti. Pa se dajva še nekoliko ustaviti pri tvojih konkretnih težavah, ki so deloma krive, da si se zatekla k samopoškodovanju. Predlagam, da težaška brata in prijateljico, ki se raje druži z neko drugo in si ne zasluži naziva prijateljica, dava v predalček z manj pomembnimi stvarmi, zaradi katerih bi si človek belil glavo in se ponoči zbujal.

Bratov ali sester, ki nam skačejo po živcih, je toliko, da to ni problem, ampak, bi rekel sosed Milivoj, čisto normalno stanje. Malo je namreč tistih, ki bi rekli, da so imeli srečo, ko so delili brate in sestre, čeprav se potem, ko smo starejši, vsem tistim razprtijam z njimi največkrat smejimo. S prijatelji pa je tudi tako – v vaših letih so muhasti kot aprilsko vreme, zato se prava, trdna prijateljstva oblikujejo šele tam nekje v srednji šoli in pozneje. Torej, v resnici, če si naštela vse, kar te muči, nama kot resnejša težava ostane presneta šola. Tu mi moraš tudi ti nekoliko pomagati in razmisliti, v katerem grmu tiči ta šolski zajec. Ali si ti preveč naložiš, pa tega ne moreš uresničiti v celoti in si sama nezadovoljna ali od tebe zahtevajo toliko, da se izgubljaš in te je strah, da želja in pričakovanj drugih ne moreš uresničiti. Potem pa se samopoškoduješ, kar je nekakšno samokaznovanje, a hkrati tudi poziv k pomoči, da ti pomagajo najti izhod iz tega labirinta.

Včasih se nam iz takšnih zagat uspe rešiti brez zunanje pomoči, ampak zakaj ne bi šli nad težave s skupnimi močmi? In prvi korak je – pogovor. Pogovor, pogovor, pogovor … Jaz se, ko me problem trešči po glavi, pogovarjam z vsemi. Povem, poslušam, razmislim. Stvari, ki nas tiščijo, pač morajo ven. Tako kot klepetava medve, klepetaj tudi z drugimi. Vem, da je to najtežji korak, ampak brez staršev si rešitve tega problema ne predstavljam. Ne doživljaj jih v tem problemu kot nasprotnike, ampak kot zaveznike. Kako narediti ta korak? Če te je strah, neprijetno, stopi do razredničarke ali šolske psihologinje, potrkaj in povej, da bi se rada pogovorila, da bi rada nasvet, predlog, kako se lotiti katere od težav in kako navezati stik s starši, ki mogoče prvi hip niti ne bodo razumeli, kaj in zakaj se ti dogaja to, kar se ti dogaja. Mogoče imaš kakšno sorodnico, teto, babico, sosedo, ki ji zaupaš, in lahko tudi  z njo poklepetaš o težavah, ki ti grenijo nočne urice. Vsak pogovor je dobrodošel, vsak pogovor te bo okrepil, dvignil samozavest in ti pokazal, da nisi sama in ne edina, ki ima težave. Od tod do rešitve pa je samo še majhen korak. Ko ga boš naredila, ti tudi vključevanje v družbo ne bo noben problem. Pa piši mi še kdaj!