Teta Justi

Čavči, Love!

Mogoče sem res najboljša tetka, ampak dokler ne spoznamo vseh tetk na svetu, tega ni mogoče dokazati. Zato pa si ti, ljuba moja Love, mogoče eno najbolj strpnih, razumevajočih in odpuščajočih bitij, kar sem jih v pismih v tem našem kotičku imela priložnost spoznati. To je sicer lepo in človek si lahko samo zaželi, da bi bilo takšnih mladostnikov čim več. Ampak kot sama občutiš na lastni koži, a si očitno tega še ne priznaš, je to sila naporno in tudi boleče.

Vidiš, da je nekaj narobe, vidiš, da nekdo nekoga trpinči, da tebe izkorišča, druge zaničuje in ponižuje, pa se nekako v imenu »ljubega miru in v upanju, da bo nasilnež sam prišel k pameti« umakneš, ne ukrepaš. Jaz sodim po strpnosti, recimo v primeru tiste moje sosede iz prvega nadstropja, med bolj strpne, ampak to popuščanje ni brezmejno. Ne sme biti brezmejno. Naj ti pojasnim. Takšni ljudje, če se jim ne postavimo po robu, ne le, da ne prenehajo s podrejanjem in žaljenjem vseh okrog sebe, ampak se to nasilje s časom še stopnjuje. Najhuje je, da se je s takšnimi sploh težko pogovoriti. V svojem nasilništvu in napihnjenosti so prepričani, da imajo prav, da jim nihče nič ne more, čeprav je največkrat res, da so globoko v sebi  boječke, šibke osebe.

Veliko takšnih sem, žal, srečala v življenju. In največkrat se je izkazalo, da je bila edina rešitev skupno ignoriranje takšnih osebkov. Da z njimi nihče od žrtev njihovega nasilništva in tistih ki so bili temu priča, ne le ne govori, ampak se sploh ne odziva na žalitve in nesramnosti. Za takšne ljudi je to najbolj boleče. Pogostokrat se spomnim zgodbe poštarja Geze o sila neprijetnem možaku iz njegove vasi. Jožef mu je bilo ime. Bil je sicer izjemen mojster za vse, vse je znal narediti in popraviti, a samo če si imel živce, da si poslušal njegove zmerljivke, kajti zanj so bili vsi bedaki, sitnobe, nesposobneži in še kaj. Ljudje so to leta in leta prenašali, kajti Jožef je bil edini, ki so ga lahko poklicali, če je bilo treba kaj popraviti. Pa jim je lepega dne, kot pravimo, »počil film«, nekako so se le opogumili in se poenotili, da tega ne bodo več prenašali, in Jožefa nihče ni več klical, naj pride kaj popravit, saj so raje nosili z avtobusom k mojstrom v mesto, niti pozdravljali ga niso več in v domači gostilni je sedel sam.

Resda je še naprej nergal sam za mizo pri poliču vina in zmerjal, a ker ni bilo nobenega odziva, je bil vse tišji, izbruhi nejevolje vse bolj redki. Saj se jim je smilil, a vaščani niso odnehali. Leto je šlo naokoli in Jožef se je lepega dne nekaterim vaščanom skozi zobe opravičil, priznal, da se je grdo obnašal, in ljudje so mu odpustili. Jožef je spet postal dobrodošel mojster. Resda še vedno ni bil najbolj prijazna oseba, nasmeh je bil na njegovem obrazu redek obiskovalec tako kot lepa beseda, a zmerjal in psoval ni več. Zdaj pa od Jožefa nazaj k tebi in vaši težavi.

Veš, da nisem zagovornica kakršnih koli spopadov in nasilja. Tudi besednega ne. Nekaj tistih, ki vam je čez glavo obnašanja vaše sošolke, se bo moralo zbrati, pogovoriti in upreti. Tako kot Gezovi sovaščani. Ampak brez visokih tonov, prepira, grdih besed. To ni potrebno.  Ena med vami (zakaj to ne bi bila ti, zase se boš že postavila, saj več kot zgolj še ene zmerljivke ne boš deležna) naj ob priložnosti pove naporni sošolki, da želite in pričakujete spoštljiv odnos in da se ne pustite več žaliti in zmerjati. V nasprotnem primeru naj ostane sama v svojem svetu. To ji povejte samo enkrat. Verjetno se bo odzvala grdo, napihnjeno, z grobimi besedami, ampak na tej točki je za vas zgodbe konec. Ne pogovarjajte se z njo, sploh se ne odzivajte na njene žaljivke in zmerljivke, pojdite mimo nje, kot da ne obstaja. Ve pa se med seboj družite čim več, bodite druga drugi v oporo, prave prijateljice, dobre sošolke, bodite vesele, nasmejane in to naj sošolka vidi, naj počasi spozna, da je življenje lepše, če so ljudje med seboj prijazni in spoštljivi, in grdo, če si sam in neopazen.