Teta Justi

Čavči, Need Help!

Oh, kako pogrešam čase, ko so k meni prihajala pisma večinoma v slogu »všeč mi je, kako naj mu povem, best friendica se druži z drugo BBF, doma mi pustijo telefon le tri ure na dan, mama mi ne dovoli nositi modrčka in niti slišati noče, da bi imela akvarij z ribico«. Priznam, gre za pisma in probleme, ki nekako niso sila življenjsko pomembni, nekomu bi se zdela celo malce dolgočasna (meni sicer ne), a vendarle pomembna za kakovostno in srečno življenje.

Toda zdaj kar dežujejo pisma, kakršno je tvoje, ki so polna duševnih stisk, za katere lahko brez tveganja, da zgrešimo, rečemo, da so posledica presnetega virusa, ki nam je življenje obrnil na glavo, nas potisnil v osamo, nas ločil drug od drugega in onemogočil normalne stike s svetom okrog nas. Da se razumemo, stisk in tavanj in iskanj odgovorov na vprašanja ljubezni, ocen, šole, odnosa s starši ni niti prej manjkalo, toda korona je vse skupaj porinila na drugo ali tretjo potenco. Ne vidiš sošolcev, sorodniki in prijatelji se izogibamo drug drugega, zaradi mask ne vidimo obrazov, gibljemo se zgolj po nekaj standardnih poteh, nič novega, nič drugačnega, nič posebnega, nobenega izziva, nobenega potovanja, nobenega presenečenja. Zato se nam zdi vsak problem trikrat hujši, vsaka težava nekajkrat težje rešljiva, vsaka duševna stiska, ki je prej niti opazili ne bi, neobvladljiva.

In v tem kotlu si se znašel tudi ti, Need Help. Nisi prvi niti ne edini. Celo mene, ki sem si mislila, da me ne more kar tako nekaj vreči iz tira, se je občasno lotevalo nelagodje, občutek nemoči in nebogljenosti. Da jaz ne morem nekaj ukreniti, rešiti, spraviti v red, se mi je zdelo znanstvena fantastika. Da bi se meni zgodil dan, da se ne bi na glas smejala, družila zdaj s tem, zdaj z onim prijateljem ali znancem, se je zdelo navadna izmišljotina. In ravno to se mi dogaja in ravno tako se v tebi oglašajo občutki nemoči, negotovosti in vprašanja o življenju zdaj in tukaj. Pravzaprav nekaj povsem navadnega, nekaj, s čimer se tako ali drugače, prej ali slej sreča vsak najstnik, le da se tebi to dogaja zdaj, ko smo pravzaprav že leto dni v »ječi« in ko je vsakdanje življenje daleč od normalnega.

Vsem tem stiskam, ki se jih včasih niti ne zavedamo, so se pridružili še očetova napetost, nervoza, nergavost. Da se tega tudi ti nalezeš, je več kot razumljivo, da se teh občutij težko znebimo, je povsem jasno, ampak če pogledamo poročila raznih organizacij, ki spremljajo naše duševno stanje in so za to tukaj, da nam pomagajo, je takšnih občutij več kot kadarkoli prej. Otrok, ki jih mučijo stiske, nervoza in negotovost, je skoraj dvakrat več kot pred letom dni, odraslih s težavami prav tako. Šola na daljavo, ki so si jo pred leti mnogi šolarji predstavljali kot idealen način obiskovanja šole, je čedalje bolj neprijetna. Staršev, ki zdaj gredo, zdaj ne gredo v službo, zdaj visijo pred računalnikom zaradi vaše šole, potem zaradi svoje službe, se loteva panika. In  tvoj oče najbrž ni izjema.

Kaj storiti, to je zdaj vprašanje, bi modro filozofsko na glas tuhtal poštar Geza na vrtu za blokom  med popoldansko kavico na varni razdalji. In potem, da bi razbil moreče vzdušje, v šali dejal: »Samo brez panike, je rekel vojak Švejk in se… pognal v beg!« Prvič, dajmo vztrajati pri krepitvi spoznanja, da bo tudi ta nočna mora enkrat izginila. Morda celo prej, kot se nam zdi ta trenutek. In drugič. Pogovarjajmo se. Pozanimaj se pri očetu, kakšne težave ima, naj ti sproščeno pove, kaj ga muči, in tudi ti njemu pojasni svoje strahove in muke. Poskušaj ga razumeti in prosi, naj tudi on tebe razume. Zna se sicer zgoditi, da bo prva očetova reakcija malce groba, češ, nič mi ni, nisem nervozen in podobno. Odrasli pač ne maramo, da drugi, še posebej lastni otroci, mislijo, da ne obvladamo zadev, da nam gre kaj narobe in da imamo težave, zaradi katerih smo nervozni. Mi odrasli nikoli nismo nervozni. HA, HA.

No ja, ne ustraši se in poskušaj čisto mirno obnoviti ta pogovor. Če se mu boš ti odprl in pokazal, da bi ti bila dobrodošla njegova pomoč, tudi če gre zgolj za skupno razmišljanje, bo morda tudi on malo odprl vrata svoje duše, morda bo dojel, da bosta skupaj lažje prebrodila težave. Mora vedeti, da bi ti zelo pomagalo pri odpravi tikov, da bi z njegovo pomočjo obvladal strahove pred raznimi boleznimi. Tako kot si med seboj pomagajo prijatelji. Mihec iz sosednjega bloka pride po tolažbo in nasvet k meni, jaz se pogosto zanašam na Gezo in Milivoja, vnukinja Anja na svojega fanta, še najbolj pa na njegovega dedka. Nihče ni otok, vsak rabi nekoga in tudi tvoj oče ni izjema. Skupaj se je lažje boriti s tem, kar se nam dogaja, kot sam in s pogovorom lažje kot z molkom. Poskusi in sporoči, kako je šlo.