Teta Justi

Čavči, Lubenica!

Mehko srce in nežna duša sta prečudoviti lastnosti, premalo ljudi ju premore. Če bi bilo več takšnih, bi nam bilo življenje veliko lepše. A tistim, ki imajo ti dve lastnosti, priznam, ni vedno postlano z rožicami. Trdosrčni in trdobučni gredo veliko lažje skozi življenjski labirint, saj se ne obremenjujejo prav veliko z vprašanjem, kako je ljudem okrog njih. Vidijo sebe, zgolj svoj interes in potrebe in pri tem se zanje zgodba o sožitju z ljudmi okrog njih konča. Ne vidijo in ne sočustvujejo z ljudmi, ki jim je težko zaradi tega ali onega razloga. Zato jim tudi niso pripravljeni pomagati. In to ni prav. Res ni prav. Ker sem prepričana, da se ne rodijo takšni, ampak se te neobčutljivosti navzamejo od družine ali okolja, v katerem odraščajo, sta za to kriva prav družina in okolje.

Če sem iskrena do konca, velikega krivca vidim v šoli, v kateri bi morali ves čas šolanja, pri vseh predmetih vplesti poučevanje o etiki ali opozarjanje na sočutni odnos do ljudi okrog nas. Ni dovolj ena ura nekakšne »moralne vzgoje«, kot smo temu nekoč rekli. Samo nenehno opozarjanje, da okrog nas živijo pomoči in sočutja potrebni, lahko premakne koleščke v mladih glavah, da se odločijo za večjo občutljivost in razumevanje sveta okrog nas. Da niso vedno in povsod čisto normalna stvar trije obroki dnevno, ljubeči odnosi znotraj družine, topla soba in dobre razmere za učenje, zdravje in dostopnost do vseh dobrin, brez katerih si je danes težko zamisliti normalno življenje.

No, zdaj sem se lepo odpeljala nekoliko vstran od tvoje težave, a moram priznati, da me ta opazna neobčutljivost strašno moti in boli. Ne samo mene. Tudi za moje prijatelje, za katere ne morem reči, da so občutljive mimoze, je to velik problem. Ker pa ti ne sodiš med tiste, ki jim je do občutkov in počutja manj kot do lanskega snega, boš v življenju nekoliko bolj trpela, saj te bo marsikaj bolj prizadelo kot druge, a se boš na drugi strani lahko vsako jutro s ponosom pogledala v ogledalo, ker boš vedela, da si mnogim pomagala ali vsaj olajšala pot do boljšega počutja. Ker si takšna, ti seveda ni vseeno, kako se bo počutila prijateljica, če bi prekinila vajino druženje.

Sta dva načina, da to narediš. Stopiš k njej in rečeš, draga moja, te zgodbe je konec, greva vsaka po svoje, v življenju ni nič večnega, lepo se imej, adijo … se obrneš in greš. A tako bi naredili tisti prvi, ki sem ti jih prej opisala: nič ne boli, vseeno ti je, naj se punca znajde, kaj pa imaš ti s tem. Ker pa sem sama takšen tip človeka kot ti, tega ne bi mogla narediti na tak način in ti tudi ne boš, ker bi te kljub koncu vsakokrat, ko bi srečala nekdanjo prijateljico, stisnilo v prsih, zasolzile bi se ti oči in vest bi te grizljala kot črv jabolko. Zato dajva poskusiti tako, kot nama narekuje najin značaj. Poštar Geza bi se sicer nasmehnil in pod brki zamrmral, Justi spet si izbrala daljšo in bolj trnovo pot, toda samo tako je prav in nikakor drugače. Torej pogovor. Še preden ga začneš, naj ti položim na srce nekaj resnic. Ljudje se spreminjamo, še posebej najstniki. Ti včasih s svetlobno hitrostjo. Pri odraslih so nekatere stvari bolj ali manj zabetonirane, včasih mogoče celo preveč. Pri mladih pa so spremembe stalnica in temu so podvrženi tudi najstniški odnosi.

Zato ne smeš imeti slabe vesti, ker te dosedanje prijateljstvo ne zadovolji, ti ne izpolni želja in potreb in ker bi rada nekaj novega, drugačnega. In to je tista rdeča nit, ki ji moraš slediti v pogovoru s sedanjo prijateljico. Prijazno, strpno, s poudarkom, da ne sme imeti slabe vesti, ker ni nič kriva, ker bi ti rada svoje prijateljstvo delila še s kom drugim, ampak da v življenju velikokrat želimo narediti kakšne spremembe in iti na nova pota. Poskušaj ji razložiti, da je bolje nekoliko zmanjšati ali omejiti druženje, kot da se enkrat pozneje razideta sprti in z veliko zamero v srcu, ker sta predolgo poskušali ohraniti nekaj, kar se ne da ohraniti.

Saj veš, podobno kot pri zakoncih, ki ne premorejo moči in pameti, da bi pravočasno končali razpadajočo zvezo, potem pa se vse skupaj zelo rado sprevrže v takšno in drugačno nasilje, pri katerem so potem največja žrtev otroci. Ne nazadnje, saj ni nujno, da povsem prekineta vse stike, a morata si dati več svobode pri iskanju in izbiri novih prijateljstev. To ljudi samo še bolj obogati. Če pa vsaj malo drži tvoj občutek, da tudi njej morda vajino prijateljstvo ne pomeni več toliko kot nekoč, potem zna biti ta pogovor, ki ni nujno edini na to temo, prijeten klepet z zelo dobrim izidom.