Teta Justi

Ojla, Kojot!

Priznam, zoprna zadeva. Mislim to, ko zaradi tega ali onega razloga ostaneš brez nekoga, ki ti veliko pomeni. In najboljši prijatelj je res nekaj zelo dragocenega. Včasih je bolj pomemben od najbližjih sorodnikov. Spletejo se namreč čisto drugi odnosi in vezi. Če sem iskrena, mi niti najmanj ne bi bilo prijetno, če bi nenadoma ostala brez možnosti, da bi vsaj nekajkrat na teden posedela, poklepetala ali se sprehodila s poštarjem Gezo ali sosedom Milivojem, saj veš, upokojenim profesorjem iz mojega bloka. Gromozanska luknja bi nastala, ki bi jo bilo težko zapolniti. To so prijatelji, na katere se lahko zaneseš, prijatelji, ki ti pomagajo, svetujejo, osebe, s katerimi se tudi včasih malo spreš, ker nimate istega mnenja o vsem, a tega nikoli nihče ne zameri. Spomnim se, ko sta bila Milivoj in Geza hkrati za dober mesec  odsotna. Bila sem čudna, zmedena. Nekaj je manjkalo in pika. Nisem umrla, nisem padla v depro, ni me mučila nespečnost, saj imam še druge prijatelje, znance, a nihče ni tako pomemben kot onadva. Je pa življenje za nekaj časa postalo manj kakovostno in vsebinsko bolj prazno.

Ker pa gre v življenju le redko kdaj vse kot po maslu, se nam dogajajo tudi  nezaželena in zoprna slovesa. Kar pa ne pomeni, da je konec sveta in da se moramo sprijazniti z izgubo prijateljev. Sploh pa naj ti na misel ne pride, da se stisneš v neki kot in zmerjaš kruto usodo. Najprej, dandanes ob vsej tehnologiji res ni treba, da bi bili sami ali ločeni od tistih, ki jih imamo radi. Dobro, razumem, da trenutno nimaš telefona. Ampak dostop do računalnika imaš in celo jaz, tehnološko malo bolj zaostala, vem, da se da po nekakšnem Skypu z video povezavo klepetati kadarkoli s komerkoli kjerkoli na tem svetu. Samo računalnik in signal moraš imeti. Torej? Potrudi se malo. Potem je tukaj še »klasika«: kakšno pismo, napisano na roko. Zakaj pa ne. Nisem staromodna, ampak celo znanstveniki pravijo, da ljudje ogromno izgubljamo s tem, da nič več ne pišemo (samo tipkamo). Izgubljamo eno od pomembnih ročnih spretnosti, ki zaposlijo tako roke kot tudi možgane. Pa še nekaj – kolikor poznam ta svet, boš tudi ti prav kmalu imel v žepu en pametni telefon. Kljub vsem tem mojim modrim nasvetom nama ostane osnovni problem – neposredno druženje, ali, kot pravimo, v živo. Stisk rok, objem, trepljanje po rami … Tega, žal, vsa ta tehnologija ne omogoča, pa je za ohranjanje prijateljskih vezi še kako pomembno.

Kot je pomembno, da imamo v življenju več prijateljev. Ne mislim 10 ali 20, ampak dva, tri takšne, ki jim pred besedo prijatelj lahko upravičeno dodaš »naj«. Za to pa se boš moral malce potruditi in jih boš našel. Če ne med sošolci v razredu, pa v paralelki, v ulici, kjer živite, ali naključno, nekje na počitnicah. Če ne jutri, pa pojutrišnjem. Pravzaprav, po dobrem premisleku, ugotavljam, da sem najboljše prijatelje našla ne v osnovni šoli, ampak pozneje, veliko pozneje. Na fakulteti, v službi in tu, kjer živim. Seveda pa ni prav, da si brez stika s prijateljem ostal tudi zato, ker sta se mami sprli. To je res krivica, zato kar odločno zahtevaj od mame, da ti omogoči nadaljevanje prijateljstva, pa četudi na daljavo. Pojasni ji, da vidva s prijateljem ne smeta biti žrtev neumnosti odraslih, ki razprtij ne znajo odpraviti mirno in razumno.

Za konec pa ti moram povedati še nekaj. Razumem, da imaš težave z nekaj sošolci, ki se obnašajo neumno glede tvoje višine. V resnici so oni majhni – v duši in v glavi. Ampak zase se moraš postaviti sam. Vem, da je lažje s prijateljem, ni pa dobro, da čakaš, da te kdo drug brani in se postavi zate. Ne mislim, da moraš začeti »vojno«. Tako bi jim šele naredil uslugo. Samo hladno se nasmehni, ko začnejo stresati neumnosti, mimogrede jim omeni, da ti ne sežejo niti do kolen, na razredni uri vpričo razredničarke pozovi sošolce, naj pred celim razredom povedo, koga moti tvoja višina in zakaj, pa boš videl, da se bodo skrčili na velikost žogice za namizni tenis. Imej se lepo!