Hola!
Pišem prvič, ampak res upam, da odgovoriš. Meni je zadnjih nekaj mesecev zelo težko. Ne morem se skoncentrirati, težko spim, zadnje dni zelo malo jem, sem pod stresom, ne morem se učiti ... Pred nekaj tedni pa sta se name začela spravljati še dva sošolca zaradi tega, ker smo v družini revni. Zdaj nimam več volje do ničesar, večinoma sem žalostna, ali pa ne čutim nič, vedno bolj se zapiram vase in nič več me ne osrečuje ... Veliko razmišljam o samomoru, pred nekaj časa sem se tudi rezala, ampak sem nehala, ker je za to izvedela mami. Zdaj ves čas razmišljam o tem, da bi se še bolj rezala ali si naredila še kaj hujšega ... Lahko bi napisala še več, ampak res ne najdem besed. Prosim, pomagaj, ker to se ne sme več nadaljevati!
Čavči, Dora!
Prvič sva v navezi, pa sva se že ujeli. Popolnoma se strinjam s teboj, da se to ne sme več nadaljevati. Konec je z rezanjem, z depro, s stresom, nespečnostjo in s črnimi mislimi. Najprej – preteklo leto, leto korone, je bilo res prav pasje za tiste bolj občutljive. Strah pred boleznijo, prepovedi in omejitve, šola na daljavo, omejevanje stikov s prijatelji, sošolci, sorodniki, negotovost, izgube služb, socialne stiske so nas vse zaznamovale. Kepo v želodcu in pritisk v prsih so čutili prav vsi, tudi tisti z najbolj močnimi živci, tisti, za katere bi si mislila, da jih prav nič ne more pretresti ali potisniti z začrtane poti v življenju.
Celo sosed Milivoj, za katerega bi, sodeč po njegovem notranjem miru in jasno začrtani življenjski poti, rekla, da je trden kot skala, je občasno deloval brezvoljno, kot nekdo, ki ne ve, od kod je prišel in kam gre. Delal je kroge okrog bloka, posedal na klopci za njim, se nemirno prestopal z noge na nogo, kot da bo startal tek na 3000 metrov, a potem nikamor ni šel. Že tako redkobeseden je zadnjega pol leta še manj govoril. Zdaj ko epidemija popušča in se rahljajo omejitve, se počasi vrača, kot da bi bil nekje daleč, v nekem drugem, a nič kaj prijetnem svetu. Še dobro, mi je oni dan dejal, da gre zadeva h koncu, saj sem začel igrati človek, ne jezi se sam s seboj in sam proti sebi.
Verjetno je tudi tebe, draga Dora, ne da bi se sama zavedala, vse to okrog nas še bolj prizadelo, iztirilo, še posebej, ker si bolj občutljiva, negotova in manj samozavestna. Ne prva, ne zadnja, ne edina nisi, ki ne poka od samozavesti, kar ne pomeni, da si v čemerkoli slabša od drugih. Pravzaprav si, čeprav se ti bo to zdelo malo čudno, boljša od marsikaterega, ki poka od nadutosti, samozavesti in samopoveličevanja. Boljša od tistih, ki se spravljajo nate, ker si materialno šibkejša. Si zato čustveno in človeško bogatejša, onadva pa sta revčka, ki bosta prej ali slej na lastni koži občutila, kako krivično je bilo njuno ravnanje. V življenju se vse stvari obrnejo in vrnejo. Težko je biti reven, vem, a ni sramota. Hujša je revščina v srcih in glavah. Včasih je to težko sprejeti, sploh ko vidiš, kaj vse si nekateri lahko privoščijo, in povrhu vsega se s tem bahajo in druge ponižujejo, toda, kot pravijo, sreča je opoteča, in mnogi, ki so rojeni s srebrno žlico v ustih, z njo v življenju srebajo grenko, grenko juho.
Počasi boš spoznala, da je veliko bolj vredno od polnih žepov imeti polno življenje, prijatelje, dobre odnose, znanje, uspeh v šoli. Zato zapiranje vase in čemernost ne bosta nič kaj pomagala. Poskušajva takole. Odprtih oči, odprtega srca poskušaj nekaj časa iskreno gledati svet okrog sebe in iskati lepo v sošolcih, znancih, prijateljih. Ne z vnaprejšnjim odporom, češ, saj ni nič lepega in dobrega, ker to kratko malo ni res. Samo iskati je treba in skleniti je treba – ne, nič me ne bo zlomilo, nič me ne bo ustavilo v iskanju lepega in dobrega. Najbrž prvi dan tega novega potovanja ne bo uspešen, a nikoli ne veš. Samo ustaviti se ne smeš. Če ne iščeš, ne najdeš. Zelo preprosto. Kakšen dan bo lepši, kakšen slabši, kakšen uspešnejši, kakšen polomija, kakšen nasmejan, kakšen siv, kakšen osamljen, kakšen poln ljubih ti obrazov, kakšen za pozabo, kakšen za večni spomin …
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Kamela
Kamelji mladič vpraša očeta:»Očka zakaj imamo na hrbtu dve grbi?« »Zato, da imamo dovolj vode, ko gremo skozi puščavo.« »Očka, zakaj imamo tako velike trepalnice?« »Zato, da nam ne nese peska v oči ko, hodimo po puščavi.« »Očka, zakaj imamo kopita na nogah?« »Zato, da se ne ugreznemo v pesek, ko hodimo po puščavi.« »Očka, kaj pa potem delamo v živalskem vrtu?«