Teta Justi

Ojla, Skoraj 14 let!

Kaj bo in kje bomo, ko bomo umrli ali pa bo nekakšen konec sveta, je, ljuba moja, pri štirinajstih letih res tako nepomembna postranska stvar, da je škoda časa in energije za tuhtanje o tem, še manj pa je vredno tvojih solza. Se mi zdi, da imaš veliko bolj resen in pereč problem od črnogledega oprezanja za sila oddaljeno prihodnostjo, o kateri niti največji umi ne vedo povedati kaj gotovega in pametnega.

Dajva raje pogledati, kaj bi se dalo narediti, da bi bilo to vsakotedensko »preseljevanje« iz ene družine v drugo, iz enega bivališča v drugo, iz enega okolja v drugo malo bolj prijazno in manj stresno, skratka, da te ne bosta vsak drugi teden zagrabili groza in panika. Če si bila že, ne po svoji krivdi, pahnjena v takšno rešitev, potem je naloga tistih, ki so se tako odločili, da ti takšen način življenja poenostavijo oziroma organizirajo tako, da boš to čim manj občutila, in hkrati ti morajo zagotoviti, da imaš vsaj približno podobne razmere za življenje in učenje in da se na obeh lokacijah počutiš dobro, zaželeno in starševsko ljubljeno. To slednje ti morata dati, četudi sta ločena, sprta in ne moreta živeti skupaj. Resda je bil dosežen dogovor o deljenem starševstvu in polni skrbi zate vsak drugi teden, a če ti bivanje pri enem ali drugem povzroča hude težave, travme, stres, potem je treba resno premisliti o nekakšnem drugačnem dogovoru. Ne vem, ali se to dogaja tudi pri tebi, ampak poznam vrsto primerov, ko se starši maščujejo drug drugemu preko otrok, starši tako obračunavajo drug z drugim, »šuntajo« otroke, naj se uprejo drugemu staršu, se lažejo o njem … Upam, da to pri tebi ni tako, a ne glede na to, rešitve pri ločitvah naj bi bile predvsem naklonjene dobremu počutju otrok. Ti se pač ne počutiš dobro, torej bo treba nekaj ukreniti.

Ampak najprej si morava tudi naliti čistega vina. Tako kot je to normalno med prijatelji, med tistimi, ki si zaupajo, in medve si zaupava, kajne? Nisi mi namreč napisala, kakšne so bile tiste težave z očetom konec lanskega leta, da si ostala brez družbenih omrežij. Je bila to kazen, je morda oče vendarle imel vsaj deloma prav in ga je za nekaj časa podprla tudi mama? Je morda prav to razlog, da ne želiš biti pri njem vsak drugi teden? Ali pa je kaj drugega? Ne bom ugibala, ker lahko mimogrede kam zatavam in pridem do napačnih sklepov. Potem šele bi ti naredila medvedjo uslugo. Zato, preden mi naslednjič ne poveš malo več in umakneš tančico s tega spora, bo najprej treba sesti skupaj z obema staršema, če je treba tudi s socialno delavko, in brez slabe vesti ter slabe volje ugotoviti, kaj je narobe v odnosih, kaj koga moti in kaj je možna rešitev. Si odkrito povedati, zakaj si, če sploh si, ti grozna in zakaj so oni nespoštljivi do tvojih potreb, kot je denimo dostop in uporaba družbenih omrežij. Ali se jima morda ne zdi, da je zdaj kazen (odvzem omrežij) postala hujša od napak, ki si jih naredila, oziroma kdaj sploh mislita odpraviti kazen. Brez obotavljanja lahko poveš obema, tudi socialni delavki, kaj te moti pri teh selitvah in kakšna bi bila po tvoje boljša rešitev. Poglej, samo kuhanje mule in trmarjenje vas nikamor ne bo pripeljalo. No, poskusi, potem pa mi sporoči, kakšen je bil izplen.

Glede tistih (naj)prijateljic, s katerimi  se ne družiš več, pa mi res ni jasno, zakaj te še vedno motijo. So takšne, kakršne so. Z leti se vsi spreminjamo, žal ne vedno in ne vsi na boljše.  Če ti je brez njih dobro, potem res ne vidim razloga, čemu se še ukvarjaš z njimi. Naj se imajo za nekaj več, naj živijo v svojem lažnem svetu nekje nad vami, naj se počutijo nekaj posebnega … Trk z realnostjo jim ne uide in, verjemi mi, zna biti tudi dokaj boleč. Ampak to je njihova zgodba, ne pa, k sreči, tvoja. Samo eno te prosim: nikar jim ne zavidaj …

A ja, skoraj bi pozabila. Hvala, toda nisem najboljša tetka na svetu, najbrž tudi druga najboljša ne. Meni je pomembno, da mi zaupate, da lahko pomagam, če pa pristanem na takšne super nazive, potem ne bom daleč od tistih tvojih treh nekdanjih prijateljic.