Anoreksija

Veliko pisem dobimo v uredništvo, v katerih pilovke sprašujete našo zdravnico ali pa pisma naslovite na naše uredništvo in pišete, da se bojite anoreksije ali pa se že spopadate z njo. Ker sem včasih kot psihologinja delala z mladimi, sem se spomnila dekleta, ki ni moglo pozdraviti anoreksije. Njena zgodba je bila strašljiva. Ne, nočem vas strašiti, samo opozoriti vas hočem na to grozno bolezen, ki na prvi pogled sploh ni videti tako huda. Pa to ne velja samo za dekleta, tudi vse več fantov se znajde v krempljih te bolezni, vsaj tako pravi statistika.

Kakšna bolezen je anoreksija?
Zanjo je značilen velik strah pred debelostjo, strah, ki ne poneha tudi, ko se teža osebe, ki strada, zmanjšuje. Anoreksične motnje so v bistvu čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Anoreksična dekleta (v zadnjem času tudi fantje, čeprav še vedno v manjšem številu) so prepričana, da so debela, tudi če so že podhranjena in že izgubijo menstruacijo, kar je eden od znakov anoreksije. Njihova predstava o lastnem telesu je motena. Čeprav so videti že kot okostnjaki, se v ogledalu vidijo debele. Anoreksija nastaja postopoma. Začne se na prehodu iz otroštva v adolescenco (pri 8–12 letih starosti) in traja kar nekaj let, da oseba poišče pomoč. Začetki anoreksije so nedolžni. Dekle se odloči, da bo shujšala in postala privlačnejša. Shujša nekaj kilogramov in odziv okolice (zlasti najstniške) je pohvalen. Teža ji pada, počuti se dobro in prvič v življenju ima občutek, da jo okolica opazi, pohvali, upošteva. Začuti, da ima moč in da nadzoruje svoje življenje. Toda hujšanje se ne ustavi in nenadoma nima več nadzora v svojih rokah. Občutki neustreznosti, neuspešnosti in še slabše samopodobe ter samospoštovanja so mnogo hujši kot prej.

Beseda anoreksija pomeni izgubo apetita, kar pa je zmotno, kajti anoreksična oseba v resnici ne izgubi apetita, le možgani ji ukazujejo, da je hrana njena sovražnica in naj je ne zaužije. V resnici gre za strog nadzor nad zaužito hrano, za obsedenost s štetjem kalorij, za celodnevno pretirano obsedenost s hrano. Hrana tako postane središče razmišljanja. Anoreksična oseba s stradanjem odklanja vse vrste hrane ali pa zaužije le hrano, ki ima malo kalorij. Obenem pretirava tudi s telesno aktivnostjo.

Anoreksija je v marsičem podobna drugim odvisnostim, čeprav je ne prištevamo h klasičnim odvisnostim. Na začetku vsake odvisnosti se človek počuti bolje kot prej, postane bolj samozavesten in se počuti uspešnejšega. Toda kmalu zatem sledijo težave. Tudi pri anoreksiji je tako. Začetnim »zmagam« sledi obdobje krize, zapiranja vase, umik pred okoljem,vedno večji občutek izgube kontrole nad življenjem. Občutki krivde, značilni za anoreksično osebo, se poglabljajo.

Vzroki za nastanek
Vzroki za nastanek anoreksije so različni. Življenjske okoliščine, ki so lahko vzrok za nastanek te čustvene motnje, so lahko kronične in duševne bolezni staršev, občutek negotovosti in pomanjkanje varnosti, družinski prepiri, nasilje v družini, starši, ki svojega otroka pretirano varujejo in mu preprečujejo samostojnost, ali pa tudi starši, ki nikakor niso zadovoljni z otrokom in imajo prevelika pričakovanja. Stalne diete v družini prav tako niso koristna popotnica odraščanja, hrana tudi ne sme biti vzgojni pripomoček nagrajevanja ali kaznovanja. Seveda ne gre pozabiti tudi na  telesne, duševne in spolne zlorabe otroka.

Pomemben dejavnik tveganja je tudi čezmerna telesna teža otroka ob rojstvu in v otroštvu. Debel otrok je tarča posmeha in slabo samopodobo je tudi kasneje težko popraviti.

Tudi osebnostne lastnosti, kot so perfekcionizem, pretirana storilnost, potreba po potrjevanju in pohvalah, so lahko pomemben dejavnik tveganja.

Seveda pa ne moremo mimo medijev, ki nas vsak dan zasipajo z vitkimi lepoticami in podobami idealne ženske, ki je pretirano suha. Norme postajajo vse strožje, saj so manekenke danes bolj suhe kot včasih. Oblegani smo z dietami in vitkimi lepoticami za vsako ceno, ki nam vzbujajo občutek krivde ob vsakem zaužitem gramu. V današnjem času je veliko preveč pogovorov o videzu, za sodobne ženske pa še posebej velja, da morajo biti lepe, popularne, privlačne, športne.

Je anoreksija ozdravljiva?
A vendar ne gre obupati. Anoreksija je ozdravljiva bolezen, čeprav je pot do ozdravitve dolgotrajna in naporna. Vendar pa se mora tako kot pri zdravljenju odvisnosti tudi tukaj oseba sama odločiti za zdravljenje. Lastna želja po spremembi življenja je nujna za uspešno zdravljenje. Pri tem pa lahko takšni osebi veliko pomagamo njeni bližnji, domači, prijatelji, sorodniki. Zato, dragi pilovci – ne zatiskajte si oči, če je med vami kakšno dekle ali fant, ki je potreben pomoči, pa naj gre za anoreksijo ali za kaj drugega. Naj zagorijo lučke alarma. Poiskati je treba pomoč odraslega, ki je vreden zaupanja in za katerega verjamete, da bo znal poiskati pot do rešitve.