Kako veš, da je vate?

A veste, kolikšna je verjetnost, da si všeč nekomu, ki je všeč tebi? To sem vprašala ChatGPT, ker, priznam, sama nisem imela pojma. No, izkazalo se je, da tega ne ve niti umetna inteligenca. Pol-pol, je odgovorila. Lahko, da si mu, in lahko, da mu nisi.

Odgovor me ni presenetil. Nihče ne more takole od daleč, ne da bi zares dobro poznal oba vpletena, odgovoriti z gotovostjo, ker še nihče ne zna brati misli. Seveda obstajajo drobni znaki, da se ta delež morda premakne v eno ali drugo smer, vendar o tem ne moreš biti nikoli povsem prepričan, ne da bi se neposredno pozanimal pri tistem, ki ga vprašanje zadeva. Pravzaprav je to največje prekletstvo in obenem tudi čar vsake zatreskanosti.

Ali se popularni zaljubijo samo v popularne?

Velikokrat mislimo, da se ljudje, ki slovijo kot »popularni«, lažje zaljubijo v osebe, ki so enako lepe, privlačne, zabavne, glasne oziroma priljubljene kot oni. Toda to nikakor ni pravilo. V koga se bomo zaljubili, je še ena od skrivnosti vesolja, ki je najbrž nikoli ne bomo povsem razrešili. Na to namreč vplivajo številni dejavniki, velikokrat pa na to, kdo bo pritegnil našo pozornost, vpliva kar kombinacija vseh. Nekaterim so bolj všeč glasni, drugim pa tihi ljudje. Za ene so pomembni skupni interesi, za druge uspešnost pri nečem, v čemer bi radi blesteli sami. Tudi videz je zoprna reč, ker pravijo, da imajo vsake oči svojega malarja. Tisto, kar se zdi lepo enemu, morda drugemu sploh ni tako zelo všeč.

Mogoče bomo še najbližje resnici, če rečemo, da je za uspešno zvezo pomembno, da se z nekom res zelo dobro razumemo – da pogovor teče, da se imamo skupaj fino in da si želimo njegove bližine. To pomeni, da nam je več stvari prijetnih, kot nam jih gre na živce. In da bi radi skupaj preživeli čim več časa.

Kako ugotovimo, kaj je komu všeč?

Kaj je nekomu všeč, najlažje ugotovimo z opazovanjem (ampak ne zalezovanjem!). Kaj ga zanima? O čem rad govori? Kako se oblači, kaj počne v prostem času? S kom se druži? To seveda ne pomeni, da moramo takoj postati vse to – spremeniti vedenje, slog oblačenja in ure klavirja zamenjati za trening nogometa. Nepristnost se »zavoha« in poleg tega je zmeraj privlačnejše, ko nekdo ve (ali vsaj sluti), kdo je, in to samozavestno izraža. Lahko pa s tem preverimo, kako bi se s simpatijo ujeli. Ker če smo si zelo različni – kaj bi sploh počeli skupaj? O čem bi se pogovarjali? To, da nekoga samo gledaš in občuduješ, hitro postane dolgočasno. (Verjemite, vem. Sem preizkusila na lastni koži.)

Kako začeti pogovor?

Obenem so teme, ki zanimajo simpatijo – in o katerih nekaj vemo tudi sami ali nas vsaj zanimajo –, lahko odlična iztočnica za pogovor. Fino je navezati stik s splošnimi rečmi, kot so »a ti tudi gledaš smučarske skoke« ali »kakšen se ti je zdel test iz matematike«, in ne, da takoj ustrelimo s težkimi vprašanji, kot so »bi hodil/a z mano« oziroma »a naju ti tudi vidiš poročena«. Poveže nas lahko tudi tisto, v čemer je simpatija dobra (in mi mogoče manj). »Vidim, da obvladaš kemijo. Bi mi lahko kdaj razložil/a, kako se urejajo kemijske enačbe?« S splošnimi pogovori navežemo stik in utrjujemo navezanost. Kajti tudi če nas simpatija do zdaj ni zares opazila – morda bomo ravno s tem pritegnili njeno pozornost. V pogovoru bomo lahko pokazali, kakšen krasen človek smo, in v resnici je to za razmerje bistveno pomembnejše kot obseg pasu ali glasno duhovičenje med poukom.

Kaj pa, če vprašaš prijatelje?

O pomembnih temah, kot je zaljubljenost, se je zmeraj najbolje pozanimati pri viru samem, brez posrednikov. Saj poznate igro telefončki? Več ko je vmesnih stopenj, bolj se lahko izgubi pravo sporočilo. Poleg tega včasih niti z najboljšimi prijatelji nismo povsem iskreni. Mogoče kdo za živo glavo ne bi priznal, da mu je všeč sošolec ali sošolka, ker ga je strah, da bi ga zafrkavali, in bi se opogumil šele, ko bi bil dvestoodstotno (ja, to je možno, nikar ne poslušajte matematikov) prepričan, da ta čuti podobno. Čustva so občutljiva reč in nihče noče biti zavrnjen, zasmehovan ali izobčen. Včasih je celo veljalo, da večji frajer ko si, bolj moraš skrivati ranljivost in da te je kaj prizadelo. Priznam, da upam, da bomo to neumnost nekoč izkoreninili. Kajti šele kdor je sposoben sprejemati in doživljati ves spekter čustev, je zares zrel. Vsi čutimo dobro in slabo, vsi smo kdaj samozavestni in kdaj ne, vse nas je kdaj strah in predvsem si vsi želimo biti ljubljeni. To je v človekovem dednem zapisu, in zakaj bi to skrivali pred drugimi, mi ne bo nikoli jasno.

Zakaj še ni pametno vključevati prijateljev?

Poleg tega ne moreš zares poznati namenov prijateljev, celo najboljših. Ali res vsi delujejo tako, da bi bilo kar najboljše za nas? Kaj, če so na skrivaj ljubosumni? Kaj, če je ta fant ali punca všeč tudi njim? Kaj, če nočejo, da bi bili mi srečni v ljubezni, sploh če oni mogoče niso, ali če jih je strah, da bomo zaradi simpatije pozabili nanje? Vsi smo si že kdaj rekli, da se nam pa to res ne more zgoditi, ni šans in ne, nikakor – a je dejstvo, da je ljubezen uničila že marsikatero prijateljstvo. Človeški značaji so zapletena reč, in če še sebe ne poznamo povsem, kako bomo šele druge.

Kaj pa telesni znaki?

Dobra novica pa je, da lahko simpatije izražajo tudi nekateri vidni znaki. Recimo:

• nekdo zardi, ko ga pogledamo,
• nekdo vztrajno išče stik z nami ali se nam, nasprotno, izogiba bolj, kot bi bilo normalno,
• nekdo nas je dodal na Snapchatu ali nam sledi na drugih družbenih omrežjih,
• nekdo o nas sprašuje svoje ali naše prijatelje (ker najbrž ni prebral prejšnjih odstavkov 😊),
• nekdo nas veliko gleda, posluša, komentira, kar počnemo, ali dela tisto, kar ve, da nam je všeč,
• večkrat pohvali kaj, kar smo naredili, ali kakšni smo videti..

Seveda tudi ti znaki nikakor niso zanesljivi, zato ne smemo biti užaljeni, če se izkaže, da so lažni, ali pasti v črno luknjo obupa, če jih pri simpatiji ne opazimo. Naklonjenost v resnici vsakdo izraža po svoje. Nas pa lahko prav ti znaki spodbudijo, da stopimo v akcijo.

In kako krenemo v akcijo?

Ker torej nikoli, ampak res nikoli ne moremo biti prepričani, kaj kdo čuti ali misli, če tega ne deli z nami neposredno in nedvoumno, nam torej preostane le še, da tvegamo. Navežemo stik. Dobimo Snap. Poiščemo skupne interese. Začnemo pogovor. Pohvalimo kaj, kar nam je res všeč. (Na primer: »Tvoja nova frizura je super!«) In če se vse to dobro izteče, morda nekoč tudi zberemo pogum, da previdno in počasi preverimo, ali je pod vsem tem še kaj globljega. »Prav zabavajo me najini pogovori, a tebe tudi?«, »Bi šla kdaj skupaj na pijačo/sladoled/v kino?«, »Bi se družila tudi popoldne, po šoli?« Prvi zmenek je potem lahko odlična iztočnica, da pripomnimo: »Tole je bilo pa lepo, bi se dobila še kdaj?« Ljubezenske izpovedi pa vseeno prihranimo za takrat, ko bo bližina že skoraj otipljiva. (To je še ena reč, pri kateri mi boste morali verjeti na besedo. Zmeraj veš, ko je tako. In če še ne veš, še ni.)

Kaj pa, če nas zavrne?

Pa recimo, da je šlo vse po načrtu. Veliko se družimo. Čutimo bližino. Znaki štimajo. Ustrelimo »the« vprašanje. In dobimo: Ne. Ne vidim naju skupaj, trenutno nočem, da sva par. Pa da bi se človek vdrl v zemljo in jokal do konca sveta.

Logično je, da nas zavrnitev prizadene. Če o nečem globoko čutimo, ni mogoče, da pretresi, povezani s tem, ne bi segli vse do našega bistva. Izjokajmo. Odžalujmo. Potem pa skušajmo razumeti, da je ljubezen občutljiva reč in da imamo vsi pravico izbirati, s kom jo bomo delili. Včasih ljudje še sami ne vemo, kaj hočemo. Včasih si premislimo. Včasih še nismo pripravljeni. Včasih … Razlogov za zavrnitev je nešteto, tudi ko se ta zdi nerazumljiva in nelogična. O tem, kar se nam je zgodilo, se lahko pogovorimo s kom, ki mu zaupamo – pogovor je najboljše zdravilo. Ampak potem, ko odžalujemo, dvignimo glavo in pojdimo naprej. Če nas je zavrnila ena simpatija, ne pomeni, da nas bo tudi druga. To tudi ne pomeni, da je z nami kaj narobe. Da smo čudni, nenavadni, grdi, neumni ali da nas nikoli nihče ne bo imel rad. Pomeni samo, da se s tem človekom pač ni izšlo. Da ni bil pravi čas, kraj, oseba. Sčasoma bo lažje, v naše življenje bodo vstopili novi zanimivi ljudje. In a veste kaj, ni vrag, da se med osmimi milijardami, kolikor nas je na svetu, ne bo našel kdo, ki bo kot ustvarjen za nas. In mi zanj.