Osamljenost boli!

Najbrž ni večje krivice od tega, da je na svetu več kot osem milijard prebivalcev, raziskave pa kažejo, da smo ljudje vse bolj osamljeni. Kaj je zdaj to? Več ko nas je, bolj smo sami ali kaj? Kje je tu logika? Z osamljenostjo se lahko srečujemo v vseh življenjskih obdobjih, najpogosteje pa jo doživljajo starostniki in najstniki. Okej, pavza. Začeli smo čisto preveč črno. Ampak na srečo ni.

Nekdo, ki ne pozna občutkov osamljenosti, bi morda rekel: »Pa dobro, človek, nisi lačen, nisi žejen, imaš streho nad glavo, si na toplem, okrog ušes ti ne švistajo bombe, lahko hodiš v šolo/službo. Kaj sitnariš?« Vendar ni tako preprosto, kot dobro ve tudi Osamljenka, ki nam je pisala.

Alarm v možganih

Želja po pripadnosti, sprejetosti in povezanosti z drugimi je človekova osnovna potreba. Človek je lahko preživel le v skupnosti, saj sam nikakor ne bi mogel premagati vseh tistih prazgodovinskih levov in kač. Nima ostrih krempljev, nima močnih zob in še precej počasen je. Skupina je pomenila več oči, več rok, več zamisli, skupinski lov in delitev hrane, izmenjavo izkušenj (kako se zakuri ogenj, kako se naredi orodje, kaj je nevarno …).

Možgani so si to dobro zapomnili, zato osamljenost obravnavajo precej podobno kot lakoto in žejo. Zazvonijo jim rdeči alarmi. Red flag na polno! Žeja sporoča: »Spoštovani! Temu telesu dramatično primanjkuje vode, ki jo nujno potrebuje. Alo, pit!« Lakota naznanja: »Hej, bi ti mogoče kaj vtaknil v usta, energije ti zmanjkuje, model!« Pa občutek osamljenosti? Ta kriči: »Sam, sama ne zmoreš! Slabo se bo končalo. Potrebuješ človeško povezanost.«

Občutek osamljenosti torej lahko primerjamo z lakoto in žejo – vse troje je stanje pomanjkanja. In še nekaj! Odkrili so, da možgani obravnavajo osamljenost enako kot telesno bolečino – »zasvetijo« isti deli možganov, kot če te recimo grdo kljuva v zobu ali imaš peklenski glavobol.

Če povemo zares preprosto: osamljenost ni pretiravanje, ni samo v glavi in dobesedno boli.

Nič ni narobe s tabo

Ko smo osamljeni, krivdo radi pripišemo sebi. Če ne bi bil/a tako čuden, čudna … Če bi bil/a lepši, lepša … Če mi ne bi ravno takrat, ko je treba kaj povedati, otrpnil jezik … Nisem dovolj zanimiv/a … Naši notranji kritiki priredijo veliko in glasno zabavo.

V resnici pa občutek osamljenosti še zdaleč ne pomeni, da je kaj narobe z nami. Ne pomeni, da smo čudni, nesposobni, nezanimivi, težavni … Pravzaprav nasprotno. Pomeni, da naši možgani delujejo točno tako, kot morajo.

Razumejo, da nas povezanost varuje in nam pomaga, zato nas ob pomanjkanju prijazno potrepljajo po rami in opozorijo. Pomeni, da smo živi, čuteči in normalni ljudje.

Osamljenost na kvadrat

Občutek imam, da zdaj slišim nekaj v smislu: »In kaj si zdaj povedala? Da je normalno, če začutiš lakoto, kadar dolgo ne ješ? Si pa res perla! Je zato zdaj kdo kaj manj lačen? Oziroma manj osamljen?«

Ne, seveda ne, ampak včasih pomaga, če razumemo, kaj se dogaja. In pazi zdaj to!

okvirček

Ko smo osamljeni in krivdo pripisujemo sebi, se začnemo še bolj odmikati od drugih.

Težje zaupamo drugim. Povsem nedolžne signale si razlagamo kot zavrnitev. Ne vem, sošolec ti ne posodi šestila, ker ga potrebuje, ti pa v tem vidiš jasen dokaz, da nisi vreden niti šestila, kaj šele … mogoče … prijateljstva. Smo občutljivejši, bolj tesnobni in potrti. In tako se znajdemo v začaranem krogu – ker smo osamljeni, postopoma drsimo v še večjo osamljenost. Vendar le, če tega ne prepoznamo. Kajti samo če razumemo, kaj se dogaja, lahko ukrepamo.

Še tole, potem pa ukrepi

Preden se nekoliko bolj posvetimo ukrepom za zmanjševanje osamljenosti (huh, zveni kot na poročilih), razčistimo še nekaj stvari.

1. Veliko najstnikov je osamljenih.

Povedali smo že, da so najpogosteje osamljeni starostniki in najstniki. Občutke osamljenosti naj bi izkusil vsak šesti slovenski mladostnik. Vidiš, Osamljenka, če kje, pri tem zanesljivo nisi osamljena.

Za marsikaj sta kriva družba in sodoben način življenja, predvsem pa je to povezano tudi s tem, da je prav med odraščanjem potreba po sprejemanju in pripadnosti še bolj izražena. Če je za tamalčke očka superjunak, vse, kar pove mamica, pa čisto zlato, najstniki zelo potrebujete družbo in potrditev vrstnikov.

2. Osamljen si lahko, četudi nisi sam.

Vem, da si je težko predstavljati, da je kdaj osamljena tudi Zora, ki je brez izjeme obdana z jato sošolk. Težko je verjeti, da ima Aleks, ki mu sledijo čisto vsi, še psi na ulici, kdaj občutek, da ga nihče ne razume. Ampak ne veš. Res ne veš. Nekateri občutek nepovezanosti, notranje praznine in nerazumljenosti pač dobro skrivajo. Ali pa si ga sploh nočejo priznati, kar zna biti še slabše. Za to, da si rečeš Osamljen/a sem, je potreben tudi pogum.

3. Igraj s kartami, ki jih dobiš.

Če pri enki ves čas tuhtaš, kako fino bi bilo, če bi imel karto 5+ ali 4+, nimaš pa ne ene ne druge, ti to ne pomaga veliko. Pametneje je nekaj narediti s kartami, ki jih držiš v roki. Tudi v življenju imamo različne okoliščine in danosti. Nekateri imajo v bloku goro vrstnikov, med katerim najdejo tudi bestiča ali bestičko. Drugi se znajdejo v zelo povezanem razredu in so jim sošolci odlična družba. Tretji že prvi dan vrtca srečajo prijatelja oziroma prijateljico, s katerim bodo previharili vse zoprnije življenja in se še v domu za ostarele skupaj pritoževali nad premalo slano juho.

Nekateri pa mogoče posebnega prijatelja v resnici srečajo šele tam: v domu za ostarele. Ali če smo malce bolj optimistični: mogoče šele v srednji šoli, mogoče na faksu, mogoče v službi.

Zelo velika verjetnost pa je, da te na neki točki življenja čaka iskreno, trdno in trajno prijateljstvo. Ne pozabi tega, ko te osamljenost še posebej boleče klofne.

In zdaj k ukrepom!

1. Ne »idealiziraj« prijateljstev.

Vem, v filmih in serijah so si prijatelji takoj pripravljeni odstopiti obe ledvici, jetra in še vranico za vsak primer. Družbena omrežja so polna najboljših frendov, ki skupaj počnejo najbolj nore stvari. Nekatere sošolke so tako rekoč zraščene in zdi se, da delijo še spodnjice. Toda prijateljstvo ima mnogo obrazov. Za iskreno bližino in sprejemanje ni nujno treba nenehno tiščati skupaj.

2. Ozri se po razredu

Včasih prijateljstvo ali vsaj družbo najdemo tam, kjer morda ne bi pričakovali. Mogoče se ti zdi, da so v razredu že vsi razdeljeni po parih ali skupinicah in da na vseh piše VSTOP PREPOVEDAN. Ampak nič ni dokončno. Odnosi se spreminjajo, ljudje se ves čas oddaljujemo in zbližujemo. Mnogokrat pa se pravi biseri skrivajo med sošolkami in sošolci, ki so tihi, bolj ob strani in se držijo zase. Včasih se splača znova navezati stik z nekom, ki si ga kot material za prijateljstvo morda že odpisala/a.

3. Ozri se po šoli, soseski, sorodstvu …

Nikjer ne piše, da mora biti prijatelj/ica ravno iz tvojega razreda. Ali tvojega spola. Ali tvoje starosti. Morda koga zanimivega redno srečuješ na šolskem avtobusu, v glasbeni šoli ali pri verouku. Morda je v širši družini oziroma sorodstvu človek, s katerim se rad/a pogovarjaš. Ne omejuj se. Poklepetaj. Predvsem pa ne dovoli, da te pri tem ovirajo butasta prepričanja kot Čudne superge nosi, Piflarka je, Bedno glasbo posluša. To so samo nalepke. Ti se boš družil/a s človekom, ne z nalepkami.

4. Tisti, ki jih zanimajo podobne stvari, so tvoje pleme.

Z ljudmi se hitro povežemo, če skupaj kaj počnemo, če nas zanimajo podobne stvari oziroma če imamo skupni cilj. Odličen način za spoznavanje novih ljudi in širjenje družabne mreže so krožki in delavnice, športne dejavnosti, pevski zbori, gasilci, skavti, taborniki, poletni tabori, šolski projekti, priprave na tekmovanja …

5. Ne boj se zavrnitve.

Nekateri lažje navezujejo stike, drugi težje. Nekateri pri tem jecljajo in zardevajo, drugih ni mogoče utišati: vse povedo, vse izvedo. Spet – igraš pač s kartami, ki jih dobiš. Ne moreš pa se kar vdati. Nagovori. Poklepetaj. Pohvali. Kaj vprašaj. Kaj povej. Pa čeprav je neprijetno in težko in bi se najraje vdrl/a v zemljo. Povabi na sprehod. Vprašaj, ali bi se kdo popoldne družil. In ne boj se zavrnitve. Ne vzemi osebno, če ti kdo reče ne. To še ne pomeni, da te ima za čudnega in nezanimivega. Če ti starejša soseda ponudi mentolov bombon, pa ga ne vzameš, to ni zato, ker je grozna ženska, s katero težko deliš planet, kaj šele bombone. No, vsaj upam, da ne. Mentolovega bombona pač ne vzameš, ker ti ne prija ali ker nočeš še dve uri imeti otrplega jezika. To je vse.

Nikdar nisi zares brez prijatelja

Tudi ko imaš občutek, da si popolnoma brez prijateljev, nisi. Vedno imaš sebe in to je prijateljstvo za vse življenje. Si znaš biti dober prijatelj, dobra prijateljica? Se kritiziraš ali podpiraš? Se pohvališ ali le grajaš? Si nakloniš prijaznost ali se le kaznuješ za napake? Veš, prijateljstvo s seboj je osnova za vse druge odnose. Zato bodi svoj bestič, bestička. Tako boš imel/a res vedno vsaj enega dobrega prijatelja oziroma prijateljico.