Pritisk zaradi ocen

Kaj imajo skupnega Albert Einstein, Bill Gates, Mark Zuckerberg, Jennifer Aniston, Winston Churchill, Walt Disney, Vera Wang in Lady Gaga, poleg tega, da so noro slavni in uspešni? Prav imate, vsem je šlo v šoli slabo. To seveda ne pomeni, da se nam lahko fučka za ocene, ker bi lahko našteli tudi celo četo ljudi, ki jim cveki niso prinesli milijonov na računu – nedvomno pa lahko sklenemo, da šolski uspeh niti približno ni najpomembnejši na svetu. In to lahko mirno pokažete tudi svojim staršem!

Nori čas
Mislim, da ste šolarji trenutno pod strašanskim pritiskom. Čeprav zunaj vse cveti in buhti in so dnevi končno sončni in dolgi, se morate divje učiti. Urnike imate polne testov, spraševanja, številni bi radi popravili ocene v upanju, da boste spričevalo lahko z mirnim srcem pokazali staršem. Ti od vas pričakujejo, da boste najmanj blesteli. A kako to vem? Ker sem ena takih mam tudi jaz. Neumorno težim najstniški hčeri, da mora iz sebe iztisniti največ. To pomeni, da celo starši, ki smo v teoriji dokaj razumni (ker tole ni kontaktna rubrika, nihče ne more ugovarjati 😊), v praksi radi odpovemo. Malo zato, ker smo prepričani, da ste naši otroci zelo pametni in sposobni in vse to zmorete, še precej bolj pa zaradi strahu, da si boste s slabimi ocenami zaprli prenekatera vrata. Ta bojazen ni neosnovana, ocene odločajo o marsičem, priznam pa, da je tisti del, zaradi katerega se iz dobrodušnih motivatorjev spremenimo v tirane leta, marsikdaj pretiran.

Kaj ocenjujemo
To, da hodimo v šolo, ima številne prednosti (to si je dobro večkrat ponoviti, ker vem, da se včasih zdi obupno nesmiselno). Poleg šolske snovi se učimo še sodelovanja, sprotnega in sistematičnega dela, discipline, potrpljenja, prilagajanja različnim ljudem in njihovim pričakovanjem (tudi sobivanja z drugačnimi, drugače mislečimi in celo tistimi, ki nam grejo na živce), preseganja samega sebe, spopadanja s strahom, neuspehom in še marsičesa, kar nam bo v življenju prišlo izjemno prav.

Za dobro oceno se mora poklopiti marsikaj: obvladati moramo učno snov (kar je rezultat vaje in potrpežljivega učenja), imeti nekaj sreče, da nam bo učitelj naklonjen in bo preverjal ravno tisto, kar znamo najbolje (pri vsakem predmetu so teme, ki nam bolj ležijo, in snov, ki nam ne), premagati moramo tremo in biti v dovolj dobri duševni in telesni kondiciji, da se bomo lahko zbrali in odgovarjali, kar od nas pričakujejo. Včasih dobimo slabo oceno, čeprav smo se veliko učili, ker imamo smolo z vprašanji, ker smo premalo spali in se ne moremo zbrati, ker smo se pred tem sprli s prijateljico ali ker je učitelj še posebno siten (učitelji niso stroji, tudi oni imajo lahko slab dan). Mogoče se nismo učili dovolj učinkovito. Mogoče smo se učili napačne reči. Mogoče smo kaj narobe razumeli. Mogoče … Živemu človeku se vse zgodi, pravi pregovor, in drugi dodaja, da se je motiti človeško. Seveda je prav, da se trudimo, da bi bilo napak čim manj (zlasti če nameravate postati srčni kirurgi ali upravitelji jedrske elektrarne), ampak nihče ni nezmotljiv. Še roboti ne, ker jih sestavljamo ljudje.

Ocene so/niso pomembne
Ocene, ki so številčni prikaz naše uspešnosti v danem trenutku, so pomembne. Večina srednjih šol omejuje vpis in dijake izbere ravno na podlagi ocen. Poleg tega so ljudje, ki imajo dobre ocene, večinoma samozavestnejši in smelejši glede svojega znanja – dobili so potrditev, da delajo dobro. (Ni pa nujno, ogromno odličnjakov je globoko v sebi prepričanih, da bi morali biti še boljši, še uspešnejši, še bolj prizadevni.) In ne nazadnje so starši srečnejši, če imamo lepo spričevalo.

Ampak ocene, kot sem že povedala, niso najpomembnejše.Prvič, ker niso zmeraj resničen odraz našega znanja (kot smo že ugotovili). Drugič, ker srednje šole, ki najstrožje omejujejo vpis, niso nujno najboljše za nas. Tretjič, ker je pomembnejše, da smo zdravi in zadovoljni, da imamo tudi prosti čas in družabno življenje – zdi se mi, da je boljše dobiti slabšo oceno kot umreti zaradi skrbi, da je ne bi. Četrtič, ker zelo malo ljudi lahko blesti v vsem – večina nas je na nekaterih področjih boljša (zlahka dobimo dobro oceno) in na drugih slabša (tudi če se prelomimo na pol, ne bomo dobili petke). In petič, ker večina služb, ki bodo v prihodnosti najbolj zaželene, najbolj cenjene in najbolj nujne, danes še niti ne obstaja – kdo ve, kakšna znanja in izobrazba bodo potrebni zanje?

Spodbuda: da, pritisk: ne
Običajno nekaj stresa ne škodi – spodbudi nas, da smo pozorni, previdni in se bolje pripravimo na izziv. Brez njega bi se zlahka razpustili in polenili, nikamor ne bi napredovali. Zase recimo vem, da najbrž nikoli ne bi napisala tega članka, če me ne bi k temu spodbudili rok oddaje, nestrpni pogled glavne urednice in občutek odgovornosti do bralcev. Še malo prej se mi je zdelo, da nisem sposobna za drugo kot ležanje na kavču in gledanje serije, ampak sem se brcnila v rit, in prepričana sem, da me bo osrečilo, ko bom gotova, ter da se bom potem serije lotila bistveno bolj mirna in zadovoljna.

Pretiran pritisk pa, nasprotno, po navadi nima motivacijskega učinka. Zaradi njega pogosto dobimo občutek, da moramo doseči nekaj, kar je nemogoče ali ima zelo visoko ceno (tudi če to ne drži). Če je pričakovanje preveliko, se zlahka ujamemo v začarani krog: izziva nas postane strah, in kadar nas je strah, vse skupaj opravimo še slabše, kot če bi bili sproščeni in bi verjeli vase.

Da o tesnobnosti, živčnosti, lahko celo slabosti, glavobolu ali drugih bolečinah, ki jih čutimo ob tem, niti ne govorimo. Niti pravega veselja ne občutimo, če nam uspe, ker nas je proces tako izmučil in ker smo z mislimi že pri naslednjem preizkusu.

Nekateri potrebujemo več zunanje spodbude, drugi imajo veliko samodiscipline. Tudi meja, pri kateri nekdo še čuti spodbudo in ne pritiska, je odvisna od posameznika – ljudje smo si različni in se drugače odzivamo na stres. Prav pa je, da staršem povemo, če nas njihova pričakovanja bremenijo in zavirajo, namesto da bi nas motivirala. Presenečeni boste, mogoče se tega niti ne zavedajo.

Kako se pogovorimo s starši

In kako to storimo?

1. Za pogovor je najboljše izbrati čas, ko ste umirjeni in se boste lahko pogovarjali, ne vpili, obtoževali, kljubovali ali bili preobčutljivi. To velja za oboje, starše in vas.
2. Mogoče jim lahko za iztočnico pokažete ta članek?
3. Starše vprašajte, zakaj od vas pričakujejo samo dobre ocene (nekateri razlogi so najbrž zelo razumni in upravičeni, drugi pa mogoče izvirajo iz pretirane bojazni in strahu).
4. Povejte jim, kako se počutite, ko pišete test ali ste vprašani, kako neznansko vas je strah slabe ocene in zakaj vas prizadene, če ste zaradi nje (neupravičeno?) kaznovani.
5. Vprašajte jih, kako so se oni počutili glede ocen, ko so hodili v šolo. Mogoče so doživljali podobno kot vi. Mogoče imajo kakšen dober nasvet za spopadanje s stresom, ki jim je prišel prav v šolskih letih ali pa so ga pridobili pozneje. Mogoče vam lahko pomagajo, da se boste laže sprostili, si zaupali in se učinkoviteje učili.
6. Realno ocenite, koliko zmorete in kaj lahko od vas pričakujejo. Ne smejo vas precenjevati, obenem pa se vi ne podcenjujte.
7. Če se s starši ne morete pogovoriti, poiščite drugo odraslo osebo, ki ji zaupate in vam lahko pomaga. Važno je, da bremena ne nosite sami (če ga prerazporedimo, postane lažje).

Nikoli ni prepozno
Mogoče se vam zdi, da je konec šolskega leta že prepozno, da bi lahko v šoli kaj popravili. Ampak v resnici z dobrim lahko začnemo kadarkoli. Zmeraj pride naslednje šolsko leto, ko lahko delamo bolj sproti, temeljito, samozavestno in učinkovito – ali se bolje spopadamo z neuspehom (starši tudi). Tudi če se vam v prvo ne bo uspelo vpisati na izbrano srednjo šolo, se lahko pozneje prepišete (ali vzljubite šolo, ki vas je sprejela!). In celo če se boste znašli v napačnem poklicu, ni nič izgubljeno. Ena mojih najljubših zgodb govori o Mehičanki Ynes Mexii, ki je živela na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Stara je bila že čez petdeset let, ko si je življenje obrnila na glavo in začela študirati botaniko. Prej ni imela omembe vredne kariere, na stara leta pa je našla strast in voljo, da je lahko zablestela v tistem, kar jo je zanimalo, in se s tem vpisala v zgodovino.

Skratka, dragi pilovci, prosim, ne obupajte. Z voljo in vztrajnostjo lahko premikate gore (ali preučujete rastline kot Ynes Mexia). Ne popustite pritiskom, naj vas utrdijo, ne zlomijo. V življenju jih bo še veliko, ampak če ne boste izgubili vere vase, jih boste laže prenesli. Vi to zmorete. Prisežem.