Telefonski zombiji

Če gremo po cesti in gledamo okrog sebe, prav zbode v oči, koliko ljudi bulji v telefon, namesto da bi opazovali svet. Tako močno se ukvarjajo z napravico v rokah, da spregledajo avtobus. Da skoraj zakorakajo pod avtomobilske gume. Da se zaletavajo v ljudi. Se pogovarjajo sami s sabo, krilijo z rokami in se smehljajo v prazno ...

Ja, če bi v današnji čas brez opozorila prestavili recimo Ivana Cankarja, bi ostal odprtih ust (in bi utegnil mamo pred šolo zatajiti zato, ker bi imela zguncano nokio, ne iPhona).

Le kaj je na teh vražjih napravicah, da smo se ljudje pripravljeni odreči celo temu, da bi na drugi strani ceste uzrli ljubezen svojega življenja?

Ana na zmenku s telefonom
Ana gre na prvi zmenek z Borom. Čisto je živčna, pred odhodom se petkrat počeše in šestkrat preobleče ter nazadnje nase navleče prvo kombinacijo. Od treme se ji šibijo kolena. Joj, le kaj naj zine, da se mu ne bo zdela butasta? Toda Bor jo tako preseneti, da Ana onemi kot riba. Ves čas zmenka, celotnih 37 minut, namreč Bor sedi na klopci in drajsa po telefonu.

Kaj mislite, zakaj? In kaj mislite, kaj sklepa Ana?

Ana razmišlja takole: Boru sem totalno dolgočasna. Če bi mu bila všeč, bi me vsaj pogledal in vprašal, kako sem.

In kaj mislite, kaj se plete po glavi Boru?

Bor pozna odgovor. V telefon bolšči zato, ker sploh ne ve, kaj naj muksne. Tako se je navadil skrivati za zaslonom, tipkati kratke izjave in čustva izražati z emotikoni, da vpričo žive osebe – in to Ane, ki mu pomeni vse na svetu – zmrzne. Veliko laže je pod psevdonimom lajati in lajkati kakor na glas, na štiri oči, reči: »Všeč si mi.«

Telefon je zelo koristen

Da ne bo pomote: telefon je čudovita naprava.

Po potrebi lahko takoj koga pokličemo. Če se izgubimo, lahko nemudoma prepustimo Googlu, da nas popelje na pravo pot. Nenehno smo na tekočem, kaj počne naša simpatija. Vsaka novica je na dosegu roke. Dobro glasbo imamo ves čas v rokah. Z igrami preganjamo dolgčas. Ko je temno, si posvetimo. In v poplavi novičk lahko vse, kar nas ne zanima, v hipu zanemarimo.

Temna plat

Seveda imajo telefoni tudi temno plat. Recimo to, da smo ves čas dosegljivi. Tudi na divji žurki, ko Bor ravno pristopi k Ani, da bi pohvalil njen spis, njej pa v tistem zapiska telefon in se, ne vedoč za Borovo namero, zazre v zaslon. In Boru srce pade v hlače še za nadaljnji mesec. V tem času pa Ana na drugi strani ceste zagleda ... Ne, ne prehitevajmo.

Skratka, ves čas smo dosegljivi. Oče nas recimo kar naprej gnjavi, kje smo. Celo sledi nam ali za nazaj preveri, kje smo se potikali (v resničnem življenju in na spletu). Mama pa pričakuje, da ji bomo nemudoma javili, da smo pri matematiki zakoličili. In to res takoj, še iz šole, med prvim odmorom, čeprav nam sicer zabičuje, da telefona pa v šoli res ne smemo uporabljati.

Če ne izklopimo vseh mogočih obvestil, se lahko resno vprašamo: Moramo res biti obveščeni vsakič, ko sosedova Micka kihne in to objavi, mi pa iz občutka dolžnosti še lajkamo, da bo tudi ona nam?

Najdejo se tudi cvetke, ki s težavo prisopihajo na najmanjši kucelj, z Googlovo navigacijo pa se spravijo v gore. Po najkrajši zračni liniji, čeprav ta vodi čez prepad, se razume.

No, to že ni več pomanjkljivost telefona, ampak pameti.

Telefon namesto pameti

In v tem grmu tiči zajec.

Telefon smo začeli uporabljati namesto pameti.

Včasih so si morali ljudje, ko so recimo iskali novo jagodičje, zapomniti, po kateri poti so šli, da so se znali vrniti. Danes nam ni več treba misliti, samo navigaciji se prepustimo. Pa tudi če nas pelje okrog »riti v varžet«. Včasih so si morali ljudje na pamet zapomniti naslove in telefonske številke. Včasih, pazite to, so morali ljudje na pamet računati, ker ni bilo kalkulatorja. In za vse to so bili možgani hvaležni. Vadili so in se urili kot pri kakšni telovadbi. In tako so jih lahko ljudje bolj s pridom uporabljali.

Zato namesto telefona – pamet v roke!

Si res želimo, da drugi mislijo namesto nas?

Danes telefon potiskamo v roke že dojenčkom. Bombardiramo jih s toliko dražljaji, da niso več zadovoljni, če zrejo v nasmejan obraz ali kužka na travniku. Ne, vse mora biti hrupno, živih barv, poskakujoče, kričeče. In možgani se tako prekurijo. Nič več jih ne pritegne. Namesto da bi ohranjali pozornost, s preskakovanjem med kratkimi novičkami in med vrstičkami dosežemo, da se sploh ne moremo več zbrati. Dobivamo trisekundni spomin zlate ribice, ob bolščanju v zaslon brez sončne svetlobe pa se vse bolj spreminjamo v človeške ribice ...

Iz ljubezni proti telefonu

Zdaj vam je jasno:

Starši vas pri telefonu ne omejujejo zato, ker so zagovedni, ampak ker vas imajo radi.

Vodilni na Googlu in Applu recimo svojim malčkom ne dovolijo telefona. In vpričo otrok telefona ne dovolijo uporabljati niti varuškam. Seveda, zgledi vlečejo. Praznina, ko je odrasli prisesan na telefon, povzroča praznino tudi pri otroku. Zato lahko staršem, ki med družinskim kosilom vpričo vas drajsajo po telefonu, mirno pojasnite, da boste delali, kar delajo, in ne, kar govorijo.

Koga zagleda Ana?

Ste že mislili, da Ana na drugi strani ceste zagleda drugega, zanimivejšega fanta? Ne, zagleda Borovo sestrično Pio. Pia Bora pozna do obisti in ve, kako je sramežljiv. In da se za telefonom samo skriva. Zato punci skujeta načrt ...

Sistem nagrajevanja

Tudi snovalci družabnih omrežij so prefrigani. Točno vedo, kako narediti manj škodljiv, manj zasvojljiv sistem. A ker smo uporabniki le nekaj, kar prodajajo oglaševalcem, nas morajo za čim dlje prikleniti na zaslon. Če gledamo video, se po koncu takoj začne naslednji, tak, za katerega so algoritmi preračunali, da nam je všeč – in gledamo še malo dlje. Vsak všeček, vsako sporočilo v nas sproži dopamin, sistem nagrajevanja v telesu. In seveda hočemo še. In še. In še malo dlje ne gremo na vece.

Če vas danes na družabnem omrežju označijo za prežvekovalca, ve za to vesoljni svet.

Žurka za ljudi, ne za telefone

In kakšno spletko skujeta Ana in Pia? Ana priredi žurko. Gostje morajo pri vhodu odložiti telefon v košaro. Kdor prvi klone in vzame svoj telefon, da na njem kaj pogleda, mora za kazen pomiti posodo. Kazensko pospravljanje doleti tudi vse naslednje kršilce (joj, kako bo Anina mama vesela!).

Ker se Boru ne ljubi čistiti, ima končno priložnost, da se ojunači. Odhrka se, si popravi lase, se odmaje k Ani ... in mukoma iztisne: »Ojla ... Em ... Kako si?«

Ana zažari: »Do zdaj je bilo brezveze. Zdaj je pa postalo fajn.«

Veliko lepih trenutkov brez telefonov želimo tudi vam.