Trema Oktober

Najbrž ni nikogar med nami, ki vsaj kdaj v življenju ne bi začutil cmoka v grlu, začinjenega z obilico strahu, ko je stal pred publiko in moral nekaj povedati ali celo nastopati na predstavi. Čeprav začnemo nastopati že v vrtcu, pa se je treme pred nastopom težko znebiti. Vsi gotovo  poznamo potenje rok, slabost, vrtenje v glavi in občutek teme. Trema pa se ne pojavi le pred nastopom, testi ali spraševanjem, tremo imamo tudi na prvem zmenku, pred starši, če je treba povedati kaj zelo neprijetnega in še bi lahko naštevali. Pa lahko tremo preženemo? Je trema res lahko tudi koristna?

Trema je sorodnica strahu. Strah pa je čisto običajno čustvo in tako kot vsa druga čustva je na svetu zato, da nas oblikuje in v ravno pravšnji količini koristi. O čustvih ste lahko več prebrali v septembrski Veseli šoli in ugotovili, da je čustva krasno imeti (še posebej čustvo ljubezni), a kaj, ko imajo tudi svojo temno, zloveščo plat. Težko jih je ohranjati v ravno pravi meri. Kot vsa čustva ima tudi strah svoj namen. Verjetno brez strahu celo ne bi preživeli, saj bi se že naši daljni predniki izpostavljali situacijam, ki bi jih pokopale. Strah je torej koristen. Opozarja nas na nevarnosti, zaradi strahu smo bolj previdni, vedemo se bolj razumno. A kaj, ko ta strah včasih dobi nepredvidljivo moč in razsežnosti. Sprevrže se v najbolj neverjetne podobe in grozi tudi tam, kjer v resnici ni nobenega razloga za preplah in previdnost. Če so čustva premočna in nas »držijo v šahu«, postanejo hudo moteča in življenje zelo naporno. Naša naloga je, da se naučimo čustva »vzeti v svoje roke«, da se ne razpasejo preveč.

Kdaj trema ni več koristna?

Strah in z njim tudi trema sta normalna spremljevalca v življenju večine ljudi. Nikar ne verjemite tistim, ki trdijo, da jih ni nikoli strah in da nikoli nimajo treme. S tem ni popolnoma nič narobe. Manjša trema pripomore, da smo bolj zbrani, da še enkrat premislimo, ali smo morda kaj spregledali, da se dobro pripravimo, da situacije ne podcenimo in da damo vse od sebe, torej pokažemo najboljše, kar je v nas, ali vse svoje znanje, če pišemo test.

Zmerna trema poveča aktivnost možganov in telesa, ki v ta namen aktivira dodatne rezervne sile, in je zato koristna reč. Težava nastane, ko trema preide v stanje popolne prestrašenosti, do prave panične reakcije. Takrat proizvedemo preveč odvečne energije, kar privede do tresenja rok, slabosti, vrtoglavice in še mnogih neprijetnih reakcij. Strah pred preizkušnjo je popolnoma prevladal in trema je pokazala svoje zobe.

Ko trema prevlada

Vse nastane v glavi, v naših možganih, v naših mislih in predstavah. Naše dojemanje situacije je preveč strašljivo in ogrožajoče. Zgodi pa se navadno tistim, ki premalo verjamejo vase, v svoje sposobnosti in znanje. Ki se premalo cenijo, ali kot se bolj strokovno reče, imajo slabo samopodobo. Po navadi so starši tisti, ki nam pokažejo, da smo veliko vredni. Če nas imajo radi, nas sprejemajo takšne, kot smo, nas podpirajo, gradimo dobro samopodobo. Kasneje na samopodobo vplivajo še druga okolja, kot so na primer šola in vrstniki, pa tudi druge okoliščine, ki smo jim izpostavljeni. A tudi takrat so starši varno zavetišče in pribežališče, če se nam zgodi krivica ali če česa ne zmoremo. Žal pa vsem otrokom takšna varna družina ni dana. Pri nekaterih ljudeh pa tudi topla družina ni dovolj. Preprosto so preveč kritični do sebe in si ne verjamejo. Dovolj je ena slaba izkušnja, da se njihova samozavest skrha. Takrat premagovanje strahu in treme postane težka naloga.

Kako premagamo tremo?

• Najprej se je treba zavedati in si dopovedovati, da takšen strah nima podlage. Ne bo se zgodilo nič smrtno nevarnega ali kako drugače življenjsko usodnega, v najslabšem primeru lahko težko situacijo tudi popraviš.
• Če je to strah pred testi ali spraševanjem, je prvi korak ta, da se snov naučiš zares dobro. Tako je tudi z nastopom. Besedilo ali melodijo (če je to glasbeni nastop) je treba dobro utrditi.
• Vaja dela mojstra – torej, fino se je oborožiti s testi ali pa vsaj podobnimi nalogami, ki jih predvidevaš v testu. Če gre za ustno spraševanje, je dobrodošla vaja iz odgovarjanja. Za to lahko uporabiš starše, brate ali sestre, pa tudi sošolce. Tudi nastop je treba vaditi.
• Dogodek (spraševanje, test, nastop) si skušaj čim bolj predstavljati. Npr. predstavljaj si učilnico in prostor, kjer boš vprašan/a, učiteljico ali učitelja, ki te sprašuje, in ves razred sošolcev ali pa dvorano z obiskovalci.
• Predstavljaj si učitelja, ki je navsezadnje samo človek, pa če je še tako neprijeten. V domišljijski sliki predvidi njegove najbolj neprijetne prijeme in svoje ustrezne reakcije nanje. Predstavljaj si publiko, kjer sedijo čisto navadni ljudje, ki ne pričakujejo, da si ravno Taylor Swift.
• Predstavljaj si tudi najbolj zoprnega sošolca, ki se rad posmehuje, in si skušaj dopovedati, da je pač takšen zoprnež in da do vseh ravna enako, ne samo do tebe. Da je pravzaprav on neke vrste sirota, saj išče pozornost na povsem neustrezen način in ga zato drugi ne marajo.
• Predstavljaj si še sebe, kako odgovarjaš, pišeš ali nastopaš in kako vse poteka tako, kot je treba.
• Postavi si takšne cilje, ki so realni in verjameš vanje.
• Če imaš težave s pretiranim bitjem srca, oteženim dihanjem in drugimi telesnimi simptomi, pomagajo tehnike sproščanja, ki jih učijo za to usposobljeni strokovnjaki.
• Najtežja naloga je spreminjanje negativnih prepričanj, ki so vzrok za negativna razmišljanja. Na primer: »Če se bom zmotil, se mi bodo vsi smejali, luzer bom, imel bom slabo spričevalo, doma me bodo nadrli …« Če pa se ti velikokrat zgodi, da se zalotiš pri takšnem razmišljanju, da v resnici zato pokažeš manj znanja, kot ga imaš, pri premagovanju strahu potrebuješ pomoč. Pogovori se s starši, razrednikom, psihologinjo v šoli ali pa se obrni na tisto odraslo osebo, ki ji najbolj zaupaš. Tvoji strahovi so neresnični in samo še spodbujajo negativne podobe. Na koncu se sam vrtiš v začaranem krogu, ki ga je treba razkleniti. Sam ga boš zelo težko.

Seveda je lažje deliti napotke, kot to storiti v resnici. A s tremo je tako, da se je  treba z njo spopasti. Najslabše je, če se situacij, v katerih nas je strah, izogibamo. Ko v kislo jabolko ugriznemo, gre lahko le na bolje. Najslabše se je predati. Pa še nekaj. Mogoče je potrebna že samo ena dobra izkušnja, da si dokažeš, da ti lahko uspe. Trema bo počasi kopnela. A kot smo rekli že v začetku, nekaj pa naj je le ostane, saj v majhnih količinah koristi.

Pa srečno ob vseh testih, spraševanjih in nastopih, ki vas še čakajo.