Vsaka ljubezen je prava

Pismo, ki je prispelo v naše uredništvo, je eno od mnogih, ki govori o strahu, ki spremlja spoznanje o istospolni usmerjenosti, zato smo se odločili, da o tem razmislimo tudi mi in vi, pilovci, z vašimi nasveti. Na nekaj takih pisem je odgovorila že Justi, a tokrat se nam je zdelo, da moramo tem težavam posvetiti malo več prostora. Sploh ker je vprašanje povezano tudi s strahom, kako povedati staršem.

Ta naslov sem izbrala namenoma, ker sem v to prepričana, prepričana pa je tudi moja stroka, psihologija. Biti homoseksualec ali lezbijka pomeni predvsem čutiti spolno privlačnost do oseb istega spola. Nihče ne more natančno pojasniti, zakaj je kdo istospolno usmerjen. Danes je mnogo teorij, ki skušajo to opredeliti; različne genetske teorije pa analiziranje družine, vzgoje in okolja. Trenutno velja, da imajo pomembno vlogo pri tem naključni genetski dejavniki, čeprav tudi to ni čisto gotovo. Ampak saj ni pomembno, pomembno je, da si spolne usmerjenosti ne izbiramo sami. Zavedanje o tem se začne s puberteto nekje pri 12 ali 13 letih. Kljub vsem spoznanjem pa marsikje še vedno velja prepričanje, da je spolno usmerjenost mogoče spremeniti, dogaja se celo, da se o tem še vedno govori kot o bolezni, ki jo je treba zdraviti.

Včasih in danes
Hudo je, da je kljub družbi v razvitem svetu, ki hvala bogu vseeno postaja bolj strpna do drugačnih, drugačnost lahko še vedno problem in istospolne ljubezni so velikokrat še vedno predmet obsojanja in lepljenja najrazličnejših slabšalnih oznak. Zato je za mnoge homoseksualno usmerjene ena najhujših odločitev, ali sploh povedati ali raje skrivati. Po ocenah strokovnjakov je težje mladim na podeželju, kjer so bolj zakoreninjene tradicionalne vrednote. Treba je vedeti, da je stara Grčija ljubezen do istega spola sprejemala, krščanstvo, ki mu pripada ves zahodni svet, pa jo je obsodilo. Take grešnike so nekoč celo zažgali na grmadi ali kaznovali s smrtjo in zaporom. K sreči so tisti časi za vedno minili, čeprav marsikje še ostajajo predsodki, zgražanje in nasprotovanje. A dobra novica je, da se pri mladih odnos do istospolno usmerjenih spreminja, sprejemanje drugače usmerjenih je marsikje že čisto običajno, nič posebnega torej.

Ko se zaveš …
Je pa zavedanje o drugačnosti v puberteti težko spoznanje, ki za seboj potegne hude stiske, pomanjkanje samozavesti, celo depresijo in umikanje vase ter občutek osamljenosti. Mlade homoseksualce in lezbijke je strah, da jih bodo prijatelji zavrgli, se jim posmehovali ali se jih celo bali. Še večja pa je bojazen, kako bo reagirala družina in tisti, ki jih imajo najraje. Jih bodo gledali kot nenormalne, bodo nad njimi razočarani?

Včasih je treba kar nekaj časa, da nepreklicno ugotoviš, da si gej ali lezbijka. Veliko jih po tihem upa, da je to le prehodna faza iskanja samega sebe. Ko ugotovijo, da so občutki prisotni, pa je najbolje, da jih sprejmejo. To poteka nekako v več stopnjah: ugotoviti, si priznati in se sprejeti takšnega, kot si. Seveda pa je to zaradi že opisanega težko.

Pogum
Vsem, ki ste spoznali, da ste drugače spolno usmerjeni, kot je to zaželeno v družbi, bi rada dala pogum. Pogum, da se sprejmete takšne, kot ste, da sprejmete svojo drugačnost in si utrdite kožo pred označevanjem, opravljanjem, obtožbam in še pred čim hujšim. Drugačen je težko biti, a vendar  SE DA. Obkrožiti se je treba z ljudmi, ki to razumejo, sprejemajo, ki te ocenjujejo po tem, kakšen človek si, ne pa komu ali kam pripadaš. Kot sem že povedala, je zdaj med mladimi lažje. Nekaj vrstnikov bo najbrž imelo pripombe, a na to morate biti pripravljeni, da se bo od vas odbilo. Ko bo hudo, je dobro, da se pogovorite s prijatelji, ki vam stojijo ob strani, pa tudi tistimi odraslimi, ki to razumejo.

Starši
In starši? Kot pravi avtorica poslanega pisma, starši lahko načeloma sprejemajo drugačnost, a težava nastane, ko je takšna oseba njihov otrok. In skoraj gotovo bo v hiši malo osuplosti, lahko tudi žalosti ali kakšnih drugih občutij, a če vas imajo starši radi, če se tudi sicer odkrito pogovarjate, bodo sčasoma vašo drugačnost sprejeli in vam stali ob strani. Težje je, če ste tudi sicer družina, ki se o »tabu« temah ne pogovarja ali pa sploh premalo pogovarja. Tam bo treba več potrpežljivosti. Najslabše pa je prikrivanje, potlačitev ali celo igranje »prave« vloge.

Ljubezen je ena najlepših stvari v življenju in vsaka ljubezen je prava, če je iskrena, resnična, s primesmi spoštovanja in zaupanja. In ne vem, zakaj bi bila istospolna ljubezen drugačna. V  vsaki ljubezni pa je tako, da lahko naleti na težave in pasti, to je zlasti pogosto v najstniških letih. Tako kot vsi mladi se tudi istospolno usmerjeni zaljubljajo na enak način. Zelo zmotno je namreč misliti, da se istospolni zaljubljajo vsevprek. Ko spoznajo nekoga, ki jih privlači in so čustva obojestranska, so povsem enaka tistim čustvom, ki jih poznamo vsi, ki smo bili že kdaj zaljubljeni.

Če smo prej rekli, da je okolje zdaj bolj strpno do istospolnih, da imajo istospolno več pravic, kot so jih imeli še ped kratkim, pa je del družbe (žal tudi slovenske), še vedno precej odklonilen do homoseksualcev in lezbijk. Takšnim, ki istospolnost sprejemamo kot nekaj običajnega in si s tem ne belimo glave, hitro obesijo propagando LGBT-skupnosti. Kar je nesmiselno in predvsem nepotrebno. Okolje je lahko škodljivo in povzroči kar nekaj tesnobe, žalosti ali strahov. A ne smete se prepustiti takšnim, ki vas obsojajo. V mladosti se moramo naučiti, da sprejmemo sami sebe in se cenimo takšne, kakršni smo, kar pa ne pomeni, da se ne izboljšamo v nekaterih rečeh, ki jih počnemo narobe. A to ni istospolna usmerjenost. To nam je dano in s tem nikogar ne ogrožamo, nikomur nočemo nič slabega. In to je bistvo.

Zdaj pa le pogumno naprej v iskanju tistega lepega, čemur pravimo ljubezen.