Zaljubljenost

V slovarju piše, da »zaljubiti se« pomeni »priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom«. To pomeni, da je vsaka zaljubljenost vsaj malo nora in nepredvidljiva. Nihče ne ve, zakaj se v nekatere ljudi zaljubimo in v druge ne, in obenem težko napovemo, kdo nam bo ljubezen vračal.

Kaj je zaljubljenost
Ampak za začetek poglejmo, po čem prepoznamo zaljubljenost in jo ločimo od recimo trebušne gripe ali paničnega napada. Temu, da nam je nekdo simpatičen, še ne moremo reči zaljubljenost, niti temu, da nam je ob nekom prijetno. V resnici simptomi zaljubljenosti včasih zares sumljivo spominjajo na trebušno bolezen ali panični napad.

Če nas ob nekom, ki nam je simpatičen in zanimiv, tudi malo črviči v trebuhu ali ob njem postanemo nenavadno živčni, vendar si kljub temu želimo, da bi bili čim več v njegovi družbi (po možnost kar brez prestanka), smo že bliže pravi diagnozi – če »bolezenskih znakov« ne spremlja visoka vročina in če panika pojenja, ko se umaknemo na samo, smo najverjetneje zaljubljeni. (Brez skrbi, vse bo še dobro.)

Kaj nam delajo hormoni
Zaljubljenost je običajno zelo intenzivna. Zaradi nje se nam spremeni hormonsko ravnovesje, saj se začnejo pospešeno sproščati hormoni sreče, navezanosti, motivacije in podobno. Zaradi tega krasnega hormonskega koktajla se nam zdi naša simpatija tako rekoč popolna, postanemo pa tudi bolj raztreseni, pozabljivi, pogosteje se potimo in zardevamo.

Torej niste sami čisto nič krivi, če takrat, ko ste zaljubljeni, po zvezku namesto matematičnih enačb rišete srčke ali preslišite mamin klic h kosilu! In ja, večinoma postanemo rdeči kot paradižniki, ko se nam približa nekdo, ki nam je všeč. To je zaradi hormonov in ne zato, ker nismo kul ali kaj podobnega (naj bo uradno!).

Kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine
Jasno pa je, da bi se nam zmešalo, če bi tako stanje trajalo dalj časa. Počutili bi se, kot če bi nenehno tekli maraton ali ne bi več dni zaporedoma nič spali. Sčasoma se naval hormonov umiri in življenje se znova utiri. Takrat zaljubljenost lahko preraste v ljubezen (to je stanje, ko osebe ne idealiziramo več, ampak jo imamo radi s pomanjkljivostmi vred) ali pa nas čisto mine in smo pripravljeni, da »vržemo oko« (oziroma hormone) na nekoga novega.

To seveda ne pomeni, da nam prva simpatija ni več všeč ali da nam gre na živce (lahko pa tudi), temveč da poleg nje lahko normalno dihamo in v zvezek spet zapišemo kak matematični račun.

Ali smo lahko zaljubljeni v več oseb hkrati
Običajno tako močna čustva, kot je zaljubljenost, lahko doživljamo le ob enem človeku. Toda ker je zaljubljenost zelo posebno in nerazumno stanje, nikjer ne piše, da je to edino pravilo. Vprašanje je sicer, ali takrat še lahko govorimo o zaljubljenosti ali preprosto o tem, da nam je nekaj ljudi všeč, ampak ker lahko stvari tudi takrat postanejo precej zapletene in nadležne, tega nikakor ne gre podcenjevati. Če lahko »kandidate« že razumsko ocenjujemo (opazimo njihove prednosti in pomanjkljivosti), je hormonska »pijanost« že minila, in takrat si lahko predstavljamo, kako bi bilo, če bi bili z njimi zares par.

Kratek test

Pomagamo si lahko s temi vprašanji:

1. Ali bi bil/a rad/a z njim/njo predvsem zato, ker je priljubljen/a oziroma bi bil/a zaradi tega tudi jaz bolj kul?
2. Se ob njem/njej dobro počutim?
3. Kaj na njem/njej mi je všeč in kaj me moti? Kako zelo me to moti?
4. Imava veliko skupnih interesov, naju zanimajo podobne stvari (in če naju ne, lahko sprejmeva, da sva si različna, ne da bi skušala drug drugega spremeniti)?
5. Mi je želja, da bi bil/a z njim/njo, pomembnejša kot to, kaj si o tem mislijo drugi?
6. Se mi zdi lep/a? (Pozor, to ni isto kot postaven/postavna, fotogeničen/fotogenična, dobro oblečen/a ipd. Gre za to, da nam je všeč človek kot celota: kombinacija videza in osebnosti, prednosti in pomanjkljivosti.)

Kakšna je naša zveza videti navzven
Običajno zaljubljeni ljudje ne razmišljajo prav dosti, kako bi na njihovo razmerje z izbrano simpatijo gledala okolica. Pravzaprav si tako želijo, da bi bili skupaj, da v tem ne vidijo nič slabega. Ne ukvarjajo se recimo s tem, ali jih bodo obsojali, ker je ona za glavo višja od njega ali ker je on tri leta starejši od nje, ker je ona svetlolasa in on rdečelas. To jim preprosto ni pomembno. In tudi zares take reči niso pomembne, ker ne vplivajo na to, kako srečna bo zveza, razen če se z njimi ne obremenjujeta tista človeka, ki zvezo sestavljata (mimogrede, po nepotrebnem!). Za srečno razmerje namreč ne obstajajo pravila, ker ima vsak par svoja.

Niti dve zvezi na tem svetu si nista enaki. Zato pozabite na predsodke, če ste zaljubljeni, in poslušajte svoje srce. (Sliši se klišejsko, ampak je res.)

Osnove ljubezenske zveze
Kljub vsemu pa nekemu odnosu ne moremo reči pravo ljubezensko razmerje, če ni zgrajeno na pravih temeljih. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, so:

1. Partnerja sta enakovredna (to pomeni, da njuna mnenja in želje enako štejejo).
2. Med sabo se spoštujeta in si zaupata (to pomeni, da se ne žalita, zafrkavata in izkoriščata).
3. Drug drugega se ne sramujeta, ampak sta ponosna drug na drugega in se spodbujata (to tudi pomeni, da drug drugega branita in si stojita ob strani).
4. Med sabo sta iskrena in odkrita (to pomeni, da si ne lažeta in se ne varata).
5. Imata se rada in spoštujeta medsebojne razlike, sprejemata se s pomanjkljivostmi vred (to pomeni, da vesta, da nihče ni popoln, ampak se imamo lahko radi tudi, če smo si različni in če se kdaj zmotimo).

Toda vrnimo se na začetek …
Jasno pa je, da se mora vsako razmerje najprej začeti, če hočemo, da bi nekoč postalo srečno. O tem, kako nekomu povemo, da nam je všeč, smo govorili že v prejšnji številki Pila. Nikogar ne moremo siliti, da hodi z nami, niti ne moremo pričakovati, da si bo nenadoma premislil, če je že kdaj nedvoumno izrazil, da nam ne vrača naklonjenosti in ljubezni. Toda če so čustva vzajemna, jih nima smisla zanikati in potlačevati. Ljubezensko razmerje se v resnici ne začne takrat, ko nekdo nekoga vpraša: A bi hodil/a z mano?, ampak takrat, ko se z nekom zelo veliko družimo, pogovarjamo, mogoče celo držimo za roke, objamemo in poljubimo. Povedano drugače: počutje in početje, torej to, da skupaj preživljamo veliko časa in se imamo pri tem fino, sta pomembnejša od jasne definicije, ali smo z nekom par ali ne.

In če nam spodleti?
Tako kot imajo ljubezenske zveze različne začetke in potek, pa imajo tudi različne konce. Marsikateri par se razide, še posebno ko smo v ljubezni manj izkušeni in še preizkušamo, kaj nam sploh ustreza.

Nič ni narobe, če dva ugotovita, da nista za skupaj, niti če to najprej ugotovi eden od njiju, drugi pa se mora s tem še sprijazniti.
Zveza deluje samo, dokler sta v njej zadovoljna oba, in ko ta pogoj ni več izpolnjen, je bolje, da gresta narazen, kot da bi se onesrečevala. Pomembno pa je, da se razidemo spoštljivo (kaj to pomeni, poglej v okvirčku »Osnove ljubezenske zveze«). Čas celi rane, in to velja tudi za ljubezen; čeprav se mogoče prve dneve, celo tedne zdi, da razhoda nikoli ne bomo preboleli, obljubim, da bo sčasoma lažje in bo manj bolelo! Spoznali bomo nekoga, ki nam bo čustva vračal, in takrat bomo vedeli, da je bilo vredno potrpeti.