Zavrnitev

Nobena zavrnitev ni prijetna. Bolj ko si česa želimo, bolj smo razočarani, če tega ne dobimo. Še huje je, kadar kdo zavrne našo pozornost, naklonjenost, družbo, ljubezen – kadar zavrne nas. Zelo težko tega ne bi vzeli osebno in nas ne bi prizadelo. Ne samo da z zavrnitvijo izgubimo upanje na (ljubezensko) srečo, ampak pogosto pomislimo, da so se stvari tako končale zato, ker nismo dovolj dobri, pametni, lepi, ker nam kaj manjka ali imamo česa preveč. Skratka, ker je z nami nekaj narobe. Pa to še zdaleč ne drži.

Pogum, da se izpostavimo

Kot prvo: vsak, ki je bil kdaj zavrnjen, si lahko čestita za pogum, da se je sploh izpostavil in si upal izraziti svoje mnenje ali čustva. To ni kar tako! Marsikdo – tudi odrasli – se namreč tako boji zavrnitve, da raje molči in tiho trpi ali pa v nedogled upa na čudež. Ampak slovenski pregovor lepo pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje. Če ne kupiš srečke, ne moreš zadeti! Kako bo tvoja simpatija vedela, da ti je všeč, če ji tega ne poveš oziroma ne pokažeš? Je pa res, da vsakič, ko to narediš, tvegaš zavrnitev – tveganje je lahko čisto majceno ali pa ogromno, vendar če bi bil prepričan, da stoodstotno poznaš odgovor, vprašanja niti ne bi zastavljal.  

Ne moremo biti vsem všeč

Tako kot ne moremo zmeraj zmagati, tudi ne moremo biti vsem všeč. To še ne pomeni, da je z nami kaj narobe, ampak samo to, da imajo vsake oči svojega malarja in da so različnim ljudem všeč različne stvari. Eni imajo raje molčečneže, drugi glasne frajerje. Enim so bližje ljubitelji nogometa, drugim navdušenci nad klasično glasbo. Pravzaprav je odločitev, kaj nam bo všeč in kaj ne, pogosto nerazumska, podzavestna, nagonska, čustvena. Nekateri temu pravijo »energija« – da nam je energija nekoga blizu ali pa nam ni. Kajti nihče ni popoln, ne mi niti naša simpatija – smo samo kombinacija najrazličnejših lastnosti. Ko smo zaljubljeni, v drugem vidimo več prednosti kot slabosti in slednje radi še nekoliko olepšamo. To pomeni, da nismo samo slabi, če nas zavrnejo, niti ne bolj slabi kot dobri. Pomeni samo, da drugi ne išče lastnosti, ki odlikujejo nas, ampak kakšne druge. Naklonjenost namreč na žalost ni vedno vzajemna. Toda ko je, je to nekaj najlepšega na svetu. Zato je vredno vztrajati pri iskanju človeka, ki nas bo sprejel in imel rad točno take, kot smo.

Jok pomaga

Ne glede na vse to pa je normalno, da smo takrat, ko nas kdo zavrne, žalostni, mogoče tudi jezni. Takih čustev ne smemo zatirati ali zanikati, ker ne bodo zaradi tega nič manjša ali manj zoprna. Samo potisnili jih bomo nekam v ozadje misli ali v podzavest, kjer nam bodo nagajala drugače (recimo v obliki strahov, tesnobe, neželenih vedenj ipd.).

Zato: če nam gre na jok, se zjokajmo. Če smo jezni, močno stiskajmo blazino ali boksajmo vanjo. Če smo nemirni ali tesnobni, lahko pomaga šport ali sprehod v naravi. Poslušajmo glasbo, ki nam bo »odprla ventile«, glejmo solzave filme, privijmo se k najljubši plišasti igrači. Če želimo biti sami, bodimo. Če pa nam koristi družba, pokličimo najboljšo prijateljico ali prijatelja, naj pride na klepet. Njegova naloga je, da nas posluša. Ne, da pametuje. Ne, da nam govori, da nam bo bolje brez človeka, ki nas je zavrnil. Ne, da nam pove, da je ta človek itak kreten. In ne, da nam pojasnjuje, da nas je zavrnil, ker nismo to ali ono, on je pa to in tisto. Pravi prijatelj nas takrat, ko smo v stiski, objame in podpira s stavki, kot je, da bo še vse v redu. Da nismo sami.

P. S.: Včasih lahko vlogo takih »prijateljev« prevzamejo tudi starši. Čeprav so morda videti, kot da so iz jekla, lahko spomin na njihove lastne ljubezenske (in druge) neuspehe v njih prebudi kanček sočutja. Takrat je njihov objem lahko zelo zdravilen.

S pozitivnostjo nad negativnost

Skratka: najprej se izjokajmo. Ampak ko se solze posušijo, se le izkopljimo iz malodušja. Čas celi rane (slovenska zakladnica pregovorov je res polna koristnih življenjskih modrosti!) in nima smisla v nedogled pogrevati, da smo si nekaj želeli, pa nam je bilo nedosegljivo ali odvzeto. Pomislimo raje na vse dobro, kar imamo v življenju. In vse dobro, kar nas še čaka. (Zagotovo je tako, četudi se nam trenutno zdi, da je prihodnost črna.) Spomnimo se tudi na vse, kar nam je pri sebi všeč (ali nam je bilo všeč, preden smo bili zavrnjeni). Ne pozabimo, koliko ljubezni imamo v sebi, ki jo lahko namenimo naprej sebi, potem pa tudi nekomu, ki jo bo znal ceniti in vračati. Ne obremenjujmo se po nepotrebnem s človekom, ki nas je zavrnil. Če je to naredil tako, kot je treba, z jasnim in razumnim »ne«, mu nimamo česa zameriti. Ne obrekujmo ga, ne blatimo po družabnih omrežjih in se ne ukvarjajmo s tem, s kom zdaj hodi ali bo hodil. Osredotočimo se nase in na tisto, kar nas osrečuje, ne pa bremeni.

Kako zavrniti

Lahko pa se bomo kdaj tudi sami znašli v situaciji, ko bo treba koga zavrniti. Takrat se spomnimo, kako smo se počutili mi, ko nam je nekdo, ki nam je bil pomemben, rekel »ne«, in kako nas je prizadelo. To seveda ne pomeni, da moramo reči »ja«, čeprav mislimo in čutimo nasprotno. Niti še zdaleč ne pomeni, da se moramo sprenevedati, izmotavati, lagati ali se izogibati odgovoru.

S pojasnilom, zakaj čutimo, kot čutimo, pri čemer skrbno izbiramo prijazne besede in smo jasni ter iskreni (na primer: Krasen človek si, zelo mi je všeč tvoj smisel za humor, ampak nisem zaljubljena vate. Ali: Dobra prijatelja sva, ampak mi je všeč nekdo drug). Ne obljubljajmo ničesar, česar ne moremo izpolniti, in ne ponujajmo lažnega upanja (kot recimo: Mogoče bova pa skupaj čez nekaj let). Šele ko drugi točno ve, pri čem je, se lahko začne žalovanje, ki je nujna pot do celjenja. Pravzaprav je najboljši nasvet, ki velja v vseh odnosih, tale: drugemu nikoli ne naredi ničesar, česar ne bi hotel doživeti sam. In lahko ga kvečjemu dopolnimo: tudi sebi nikoli ne naredi ničesar, česar ne bi hotel doživeti. Če se ju boste držali, bi moralo biti na koncu še vse dobro. Čisto zares in zaprmej.