2.poglavje - brez vezna drama
Stopila sem v dvigalo in se odpeljala do četrtega nadstropja. Stopila asem do vrat mamine pisarne in potrkala.
Arizona: Ja?
Uh, pozabila sem vam povedati. Moji mami je ime Arizona. Dela v podjetju BooksForAll kjer se ukvarjajo z tiskanjem in zalaganjem knjig. Mojemu očiju pa je ime Joe. Zdaj ga ni doma. Šel je na službeno potovanje, vrnil pa naj bi se za konec tedna. Dela pa za neko organizacijo, ki skrbi za okolje. Saj mi je njegova služba všeč, ampak ni mi všeč, ko mora oditi na službeno potovanje.
Zoey: »Živjo.«
Arizona: »Povej. Kaj te je prineslo?«
Zoey: »Danes sva z Kat 2 uri iskali delo zame, a našli nisva ničesar. »
Arizona: »O ljubica, saj se bo že nekaj našlo.«
Zoey: »Brandon mi je pokazal tole. Med tekom sem sem malo razmislila in mogoče bi lahko poiskusila.«
Pokazala sem ji sliko na kateri piše da družina Smith pripravlja avdicijo.
Arizona: »Ljubica, sama se moraš odločiti, ali bi rada to ali ne.«
Zoey: »Torej?«
Arizona: »Veš, da te bomo vsi podpirali, če se odločiš, da boš šla.«
Zoey: »Lahko, pokličeš očija in mu poveš?«
Arizona: »Seveda.«
Zoey: »Vredu. Adijo se vidiva doma.«
Arizona: »Seveda. Adijo.«
Ko sem prišla ven iz stolpnice sem si nadela slušalke in kapuco in začela teči proti Sončni kavarni, Med potjo sem začela razmišljati katero pesem bi zapela. Ravno sem poslušala pesem Kelly Clarkson – Becouse of You, zato sem se odločila, da bi mogoče lahko izbrala kakšno njeno pesem. Ali pa tudi ne.
Izbirala sem med:
Kelly Clarkson – Broken & Beautiful
Kygo and Whitney Houston – Higher Love
Sofia Carson – Hold On To Me
Ko sem prispela do Sončne kavarne sem su stišala glasbo v slušalkah in odšla do najbližje mize. K meni je prišla Kat.
Kat: »Kaj boš?«
Zoey: »Belo kavo za sabo.«
Kat: »Takoj ti prinesem.«
Kat je res hitro prinesla kavo. Dogovorili sva se da se zvečer slišiva na Skypu. Odtekla sem domov. Doma sem si pozabila sneti slušalke zato nisem slišala kaj mi je Brandon govoril. Sploh nisem vedela, da je v kuhinji. Brandon je ugotovil, da ga ne slišim in mi snel slušalke.
Zoey: »Hej! Kaj delaš!?«
Brandon: »Razlagam ti, da se moraš prijaviti do jutri zvečer če želiš na avdicijo.«
Zoey: »Zakaj mi tega nisi že prej povedal?«
Brandon: »Ker nisem vedel.«
Stekla sem v sobo. Odprla sem prenosnik in pogledala, kakšni so standardi. Pogledala sem še enkrat in še enkrat, a vedno sem videla isto. Znati moraš plesati in peti. Nisem nameravala plesati. Pri plesu se mi je zgodilo nekaj groznega. Pograbila sem telefon in slušalke ter šla. Iz hiše sem dobesedno tako hitro stekla da me brandon ni mogel ustaviti. Brandon je dober športnik. Jaz sem se vedno zgledovala po njem.
Brandon je vzel telefon, slušalke ter si obul superge nato pa stekel za mano. Skoraj sto procentna sem, da je poslušal pesem Justin Biber - Holy. No kot starejši brat je imel občutek, ki mu je govoril, da sem odšla do starega skednja pod angelsko skalo. Vedel je tudi, da bo mami kmalu doma zato ji je napisal sporočilo.
BRANDON: Z ZOEY SVA ŠLA TEČ.
BRANDON: NE VEM TOČNO KDAJ BOVA NAZAJ. :blush:
ARIZONA: VREDU.
Vstavila sem se v Sončni kavarni in vzela kavo za sabo, ki sem jo spila med potjo. Dobila sem sporočilo.
BRANDON: ZOEY KAJ TI JE?
BRANDON: ZOEY?
Sporočil sploh nisem gledala. Prispela sem do skednja a mislim da sem nekaj slišala. Snela sem si eno slušalko in poslušala.
Zoey: »Halo?«

Takole upam da je vredu.
Lp Plesalka

Holja samo sporočam da bom jutri rešila naloge za šolo pesmi in tole!
Računalnik je bil med počitnicami pokvarjen na telefonu pa slabše vidim, torej zato nisem oddala sproti..

Aja pa super šola je bila!!!
Res mi je dala motivacijo da pišem naprej like idk what to say but i really liked it! :revolving_hearts::revolving_hearts::revolving_hearts:

7. Poglavje: hiter vpogled v preteklost, zapisano v dnevniku
*NASLEDNJI TOREK*
*vem da sem grozna oseba zaradi tega, ampak res nimam samozavesti. Resno! Daj mi nek izziv pa si ga ne bom upala opraviti, tudi če bi hotela. Kar v tem primeru sem! Ampak… zakaj ne morem biti kot Ana? Ona se vsakemu postavi po robu kot največja carica sveta! Vse si upa! In tako je pogumna. In čisto vseeno ji je kaj si drugi mislijo o njej. Jaz pa si še Taji, ki ne bi mogla moje priljubljenosti sprumeniti za ubogi procent, ne upam povedati, da imam Kajo raje. Počutim se tako bedno!
Ja res je. Kari sem prepustila, da Taji pove, da bi v vsakem primeru izbrala Kajo in ne njo. Ker sem taka boječka. In potem me je Taja cel pouk gledala tako žalostno, da sem morala ves čas gledati skozi okno na moji levi, da je ne bi zagledala.
In če pomislim se niti ne spominjam kako je do tega nesporazuma prišlo! Samo družila sem se s Kajo in potem je zbolela in sem se zato igrala s Tajo in potem je mislila,da sva kar bestiki in…oh, no sedaj vem kako je nastal ta prepir.
Kaj NE maram:
- Odločitev
- Nekaterih prijateljev
- Ko nekdo reče » kaj si tvoj prijatelj misli o tebi?«(kako naj vem!?)
- Matematike
- Drekasto barvo*

*4. RAZRED SREDA*
*lahko verjameš da ima Kaja že FriendChat? Ona je edina iz mojega razreda, ki ga lahko ima, vsem ostalim so ga starši prepovedali, ker naj bi bili premajhni. Pa kaj še! Rekla je da jo je bratranec blokiral ker mu je rekla, da še spi z medvedkom njegova prijateljica pa ker je rekla da ima rada HARIBO bonbone. Ko pa je želela vedeti zakaj, sta oba rekla da se vede kot, da bi bila stara 4. leta! Lahko verjameš to!? Samo zato ker ima rada gumijaste in plišaste medvedke! No, jaz pa sploh nimam številke svojih bratrancev.
Kakorkoli, to ni o čemur sem želela govoriti. Ta mesec nisem skoraj nič pisala v tebe, moj Dnevnik, ker je gospa Sandra rekla da bo spraševala prav matematiko in spoznavanje okolja! Ravno predmeta ki ju sovražim ugh. No, vsaj gospa Karla za Angleščino ni napovedala spraševanja. Angleščina se mi zdi tako čudna. Ko se v njej pogovarjam v igrici me vsi razumejo in jaz njih. Večinoma…recimo…ampak ko sem vprašana šoli sem vedno zelo slaba. In ne vem zakaj.
V glavnem, kar sem hotela reči je, da je bil ta mesec precej čuden. Ko sem se lovila okoli tobogKara(mimogrede, če rečeš tobogan velikokrat postKare to zelo zelo čudna beseda) z Nevo in Elo se je Karaigrala poleg peskovnika in jaz sem ji hitro pomahala ona pa me je tako grdo pogledala da sem padla po dolgem in počez, za mKaro je Ela padla na kolena Neva pa se je tako presenetila da je od smeha padla na rit. Ja, haha, zelo smešno veš.
Naslednji teden sem sem klepetala z Gajo med odmorom in naslednjo uro pouka dobila sporočilce v peresnico. Seveda je bilo od Kare. Na njem pa je pisalo, če me nič ne peče slaba vest. Seveda se mi takrat še ni sanjalo o čem misli, ampak je bila potem naslednje 3 dni tako prijazna, da sem mislila, da je pomota. Čez te tri dni, pa sem delala kolesa na travniku s Kajo in končno izvedela kaj se dogaja. Kajti Karami je preden je rekla »adijo« in odnesla pladenj s kosilom, se oblekla v garderobi in šla domov, medtem ko sem jaz ostala v podaljšKarem bivanju, podtaknila precej velik listek pod krožnikom polnim grške enolončnice, ki smo jo imeli za kosilo.
Seveda sem bila dobro presenečena in sem ga bliskovito hitro prebrala. Vsebina me je presenetila še bolj kot dejstvo, da se listek ni poškropil z grško enolončnico. V njem je pisalo, da si ji ne zdim več kot prava najboljša prijateljica saj se družim z drugimi sošolci. Mislim, nima niti toliko sočutja da jim reče prijatelji!? Popolnoma me je šokiralo novo dejstvo, ki sem ga odkrila o njej. Je zelo ljubosumna. To bo tokratno odkritje meseca. Ne prenese, da se družim še s kom drugim, čeprav z njo sedim cel pouk in poskrbim, da ji ni dolgčas, tudi med slovenščino, kjer raje poslušala, da bi izboljšala svoje pisanje v dnevnik, čeprav vedno sedim z njo pri kosilu in poslušam kako opravlja ostale ljudi okoli sebe, pa četudi se popolnoma ne strinjam, čeprav jo pokličem dvakrat na teden čeprav ne bi smela, čeprav je edina s katero sem si kdaj pošiljala listke in se po njih dopisovala.
Res je ne razumem.

*3 MESECI PRED KONCEM 4. RAZREDA*
Danes smo se učili o puberteti. Gospa Sandra je rekla, da se pri puncah začne okoli 11.leta pri fantih pa okoli 12.leta. ampak še vedno ne razumem čisto kaj se začne in zakaj. No vem samo to, da naj bi se zaljubil. Zanima me kakšen občutek je to. Mislim da isto kot ko imaš nekoga zelo rad. Na primer Karo, mojo bestiko s katero sva se kljub 2mesečnem prepiru pobotale.
Ti povem nekaj zanimivega? Vsako leto imamo v našem razredu en ali dva taka zelo dolg prepira kjer se vsa dekleta (ker katerega fanta je pa še kdaj to brigalo) razdelijo v skupinice in vsaka ima svoje mnenje. Naš rekord v skupinah se mi zdi da je 5, pri najinim z Karo pa sta bili tako ali tako samo 2. en z mano in en z Karo.
Kakorkoli, ogledovala sem si fante in gledala v katerega bi se lahko zaljubila. Takoj sem izločila tiste iz prve in čisto zadnje vrste. V prvi smrdijo, v zadnji so prestopniki. V sredini pa so kolikor toliko zabavni ljudje. Kot na primer jaz.
Ne saj se hecam ne maram se važiti. Pogledala sem Domna, Edvarda, Sama in Eneja. Ostale sem izločila zaradi različnih razlogov. (Taj je piflar, Simon misli, da je smešen, pa ni…) ampak tudi noben od teh ki so ostali, mi ni bil tako všeč. Po drugi strani pa sem raje zaljubljena v koga iz mojega razreda kot nekoga ki sem ga enkrat videla na ulici, ali nekoga na spletu, ali, ali nekoga iz višjega ali... joj, ne, nižjega razreda. Ali pa morda nekoga iz obšolskega krožka, ki ga ne bi dobro poznala pa še ne bi ga veliko videla.
Domen je bolj tih, Enej je športen, Edvard se trudi biti dober učenec in Sam je klasičen najboljši prijatelj.
Bolj ko sem strmela vanje bolj se mi je zdelo, da pravzaprav strmim samo še v Edvarda in Eneja. Na moji desni, rahlo za mano sta, zato sem se že dobrih 10 minut gugala nazaj s stolom in ju opazovala. Moje misli so bili vse drugje kot pa pri pouku.
Naenkrat sem zaslišala glasove, ki so se mi zdeli bolj znani od učiteljičinega zato sem se počasi vrnila k realnosti in z grozo ugotovila kaj se dogaja, seveda le nekaj sekund prepozno. Glavo sem obrnila k tabli kjer je stala učiteljica in zrla vame. Še vedno sem komaj dojemala kaj se dogaja. Rahlo sem se gugala na stolu, ko je učiteljica rekla »Uma? Si z nami? Ker se mi zdi da boš vsak trenutek padla s stola, raje se vrni k pouku« jaz pa sem tako počasni kot so moji možgani, pol ure premišljevala kaj mi razlaga, preden bi lahko ugotovila se je name nesramno zadrla. Moje ime! Dvakrat! Kot da ne vem kakšno je moje ime! Seveda vem, zato je bilo to čisto preveč informacij za mojo ubogo glavo in sem storila, nekaj kar se mi je zgodilo prvič. Tisto, kar mi je rekla, naj NE naredim.
Padla s stolom na tla. ˝ker si se gugala na stolu˝ bi kdo rekel. Jaz pa bi rekla, ker šola nesramno udira v moje misli in ne spoštuje mojo velikost možganov. *