SAMO DALEČ, DALEČ STRAN



1. POGLAVJE



Spet jaz, oseba, ki je zagotovo najpogostejša obiskovalka športnega igrišča, vzamem vrečko z magnezijem ter se odpravim proti športnem igrišču- natančneje k plezalom, ki sem si jih tako rekoč prilastila. Treniram iz dneva v dan, saj želim biti čim boljša- v plezanju, namreč. To je moj način življenja. Samo daleč visoko naprej, korak za korakom (bolje rečeno oprimek za oprimkom), vztrajno naprej. No, sicer na športnem igrišču nimajo tiste ta prave, 15-metrske plezalne stene, ampak samo različne drogove, ki so namenjeni različnim vajam. Najraje se semkaj odpravim takoj po šoli, kajti po sedmi uri zvečer si plezala prilastijo tisti nabildani 16-letniki, ki si želijo pridobiti mišice, in bi zafrkavali drobno, a močno 14-letnico. Običajno torej plezam med 15. in 18. uro popoldne.



Kot sem že rekla, je plezanje moj način življenja; sprostim se, odmislim vse stvari, ki me žrejo, na vse težave, na vse ljudi, ki mi kvarijo življenje ali pa mi vsiljujejo terapevtske pogovore s šolsko psihologinjo, ali pa me morijo z nadležnimi vprašanji o prihodnosti in srednji šoli, ali pa o življenju v dveh krajih zaradi butastih ločenih staršev.

Skratka, moje življenje je vse prej kot preprosto.


2. POGLAVJE



Življenje v šoli je zanimivo. In pestro. Sploh, če si izobčenec, o katerem krožijo govorice- pa vam povem, da ni lahko biti.

Sama sedim pri kosilu, kajti po njem imam pogovor pri šolski psihologinji. K njej zahajam vsak četrtek po pouku.

Zakaj?

Zato, ker so moji starši tako nesposobni, da zahtevajo, da hodim k njej na pogovore (katere imam tako ali tako z mamo, pa tudi mojemu fantu Markusu vse povem, tako da jih res ne potrebujem), ker so tako predlagali na centru za socialno delo, ko sta se starša pred pol leta ločila. Če se ne bi, bi bilo življenje veliko manj zakomplicirano.


Tako v tišini jem kosilo ter vase vlečem špagete in zraven cmokam, da omaka kar šprica naokoli, saj mi je vseeno, četudi ne drugi gledajo in šepetajo za mojim hrbtom.

Nenadoma zagledam Markusa v oranžnem puloverju, ki mi prihaja nasproti ter se s komolci nasloni na mizo. Pogleda me v oči in se na hitro s konicami prstov dotakne mojih. Zdrznem se, saj sva dogovorjena, da v šoli ne kaževa na to, da sva par; saj ne, da bi se skrivala, ampak tega ne obešava na veliki zvon.

"Kako si?" me vpraša.
Skomignem z rameni.
"Četrtek je, kajne," me pomenljivo pogleda. "Spet prihaja še ena zapravljena ura tvojega življenja s psihologinjo, ki se ne bo nikoli spremenila, kar se prepričam prav vsakič ko grem mimo nje, navsezadnje sem tudi sam hodil na enako mučenje kot ti," zdrdra.

Nasmehnem se: "Ja." Všeč mi je Markusov smisel za humor.
Nasmehne se mi. "Saj bo." Nato pa gre.

Markus ni običajen 14-letnik. Zelo je zrel za svoja leta in rad se pogovarja tudi o težjih in globljih stvareh, zato mi je všeč. In menda sem tudi jaz zato všeč njemu.

Par sva sicer postala pozimi, ko sva si pisala in se nekajkrat po šoli dobila pri njemu. Nato pa me je, ko sva zvečer, ko sva bila sama pri njem doma, gledala film, nežno prijel za roko in od takrat sva par. To je bilo kakšne tri mesece nazaj.

Ne bom rekla, da sem ravno priljubljena učenka, čeprav imam smisel za humor in spodobne ocene. Vendar nimam kaj prida prijateljic. Moj najboljši prijatelj in hkrati fant je Markus, zelo dobra prijateljica sem tudi s svojim trenerjem plezanja (o njem več kasneje), v šoli pa imam dve dobri prijateljici, Evo in Zalo, ki sta pravzaprav čisto v redu. Samo njima sem povedala, da sva z Markusom par, pa še to sta povsem sprejeli. Tudi Zala ima fanta, samo da ni iz naše šole, temveč s sosednje, in ves čas tiči z njim- vsaj tako pravi Eva - in tudi jaz ves čas tičim z Markusom (vsaj izven šole) - vsaj tako pravi Eva.


Pojem kosilo in se odpravim k šolski psihologinji. Sprašujem se, kam so vsi kar naenkrat izginili, saj je šola kar naenkrat tako prazna. Eva in Zala - saj res, imata likovni krožek, za Markusa pa ne vem, kje je.

Kot da bi ga z mislimi priklicala, mi v žepu zavibrira skrbno skrit telefon in tiho se odpravim na stranišče, in kot sem slutila, je sporočilo Markusovo:

MARKUS: Pridi k meni, ko končaš, če si ti bo dalo ♡
NAJA: Pridem ♡

Nasmehnem se. Ko bi ta fant vedel, kako me spravlja v dobro voljo.
3. POGLAVJE



Skoraj zamudim k psihologinji, zato zdirjam po stopnicah v najvišje nadstropje naše šole, kjer ima psihologinja svojo zamolklo pisarno. Vljudno potrkam in vstopim.

Šolska psihologinja je ženska srednjih let. Pogleda me izpod rdečih očal z debelimi stekli in si na stran popravi razmršene kodraste črne lase.
"No lepo, Naja, da si prišla. Sem se že bala, da te ne bo."
Sedem na vrtljiv stol pred njeno mizo
Spet se zazre vame, kor da bi želela na mojem obrazu najti vsaj trohico brezvoljnih čustev, ki jih imam do nje.
Ampak vidim, da ji ne uspe. Kajti če znam kaj, znam skrivati čustva. To pa naj ne bi bilo dobro, če kaj vem. Zato v šoli znam skriti čustva do Markusa, če me kaj oz. kdo razjezi, se ne ujezim - kar pa po drugi strani spet ni v redu, saj mi, ko se mi ta neizrečena čustva naberejo, butnejo ven in kričim in jokam in se počutim grozno.

Takrat mi ne morejo pomagati niti Markusovi tolažeči poljubi.

Morda je to še en razlog, zaradi česar hodim k psihologinji. Sem pa stoodstotno prepričana, da je to razlog (moja čustva in moje težave) - da plezam.

"Kako si, Naja? Ne reci mi spet, da si super, ker vem, da nisi. Dandanašnji najstniki sploh več ne prepoznate svojih čustev, se z njimi ne ubadate. Poznate samo navidezno srečo, takšno, ki je navznoter prazna. Ne veste, kaj je tista resnična sreča in kako jo občutiti..."


In spet, tako kot vedno, bo celih 45 minut govorila svoje razmišljujoče monologe in mi solila pamet.
"Mogoče imate prav. Vendar jaz nisem taka. No, razen tega, da se mi ne da ubadati s čustvi. To imate mogoče prav. Ampak jaz vem, kaj je sreča. In bila sem srečna. Ko sem bila še majhna deklica, smo skupaj z mamo in atijem skupaj sprehajali psa čez velik travnik. Takrat sem čutila čisto srečo. Sreča je zame tisti občutek, ko se zaveš še tako majhnih, a lepih stvari okoli sebe, ko ti te postanejo pomembne in ugotoviš, kako lepo je lahko življenje."


Pogovor je bil naporen. Na koncu sem jokala, ker se mi je težko spomniti na čase, ko smo še živeli skupaj in bili srečni.

Ah.

Peš se odpravim do majcene hiše, v kateri živita Markus in njegova mama.

Markusov oče se je pred dvema letoma vrgel pod vlak.

Zato ima tudi Markus zapleteno življenje, ne samo jaz.

Pozvonim.
"Hej, miška," mi reče in me objame.
"Nisem miška, ker nisem drobcena ampak imam športno postavo, ker plezam," ugovarjam nekam v njegovo ramo.
Mogoče se zdi čudno, da osmošolec osmošolki reče miška, ampak vam povem, če nekemu človeku toliko zaupaš in živiš zanj, kakor jaz in Markus, je izkazovanje nežnosti popolnoma normalno.

Stopim naprej v njuno hišo in mu sledim do dnevne sobe, kjer sede na kavč, jaz pa poleg njega.
"Kako je bilo pri psihologinji?"
"Uh, naporno," rečem.
Zavzdihne in me z roko povleče k sebi, tako da mi glava počiva na njegovi rami.
"Si jokala?" šepne. "Spet pogovor o sreči in tem sranju?"
"Ja. Oboje ja."
"Ne razumem, zakaj je meni in zdaj tebi vedno težila o tej sreči. Samo govori o njej, ne da bi kaj naredila za to, da bi bila ti srečna. Ali da bi vidve skupaj ugotovili, kaj te osrečuje. Kot da samo čakaš na svoj srečen dan, ki bo prišel nekoč kar tako brez razloga."
Zavzdihnem, on pa mi na glavo pritisne nežen poljubček. Malo me preseneti in mi požene kri po telesu, kajti ne poljubljava se preveč pogosto. Samo kadar to potrebujeva.

Tega ne razume nihče. Vsi ljudje mislijo, da je logično, da si daš poljub kar tako, samo zato ker se imaš rad. Kar tako, iz niča. In ta poljub oz. poljubi narekujejo samo na to, da se imaš rad - no, pa tudi tega ni potrebno tako pogosto ponavljati in govoriti. In si to izkazovati s poljubi. Ljudje bi si morali dati poljub takrat, ko ga potrebujejo. Resnično potrebujejo. Zato, da ostane tako močna stvar kot je, ko se prvič zgodi.

Vidim, da mu je hudo zame.
"Ti me osrečuješ," šepnem.
"Ti pa mene," šepne nazaj.
"Kdaj pride domov tvoja mami? Koliko časa še imava?"
Nagajivo se nasmehne in skoraj mu postane nerodno: "Ob štirih pride. Še imava čas, če... sajveškaj," šepne.
Odmaknem se pol metra stran od njega in ga narejeno zgroženo pogledam, nato pa ga poljubim.


Včasih se več pogovarjava, včasih pa potrebujeva samo drug drugega. Samo bližino drug drugega.

Kot na primer zdaj.







Čez čas se odpravim domov. Mami nisem povedala, da grem k Markusu. No, drugače ve, da sva par in je to ne moti - prav nasprotno, Markus ji je všeč.

Odklenem vrata in niti pogledati mi ni treba pred sabo ter uzreti Kajevih čevljev, kajti že po vonju vem, da je na obisku.

Kaj je mamin prijatelj. Zdravnik, specializiran za otroško kardiologijo je, zato je pač takšen, kakršni so zdravniki - pameten, na pogled strog, a prijazen in srčen.

Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, kako diši zdravnik, ki dela v bolnici in kako diši v bolnici - po razkužilu. Vedno tako in nikoli drugače.


"Zdravo!" zakličem.
"Najči, pa si le prišla domov. Drugič mi sporoči, kam in kdaj greš, tako kot sva dogovorjeni, ja?" mi skoraj jezno reče mami.
"Katarina, kaj se jeziš na svojo hčerko, pusti ji malo svobode, no," slišim reči Kaja, ki me pride pozdravit na hodnik.

"Oprosti Kaj, ampak pri tem pa ne bom popuščala."
"Ja, v redu, samo pri Markusu sem bila, no," zamomljam.
Kaj se zasmeji, mami pa ga strogo pogleda. Odpravita se nazaj v kuhinjo, jaz pa grem naredit domačo nalogo. Če že grem k Markusu, domače naloge ne delava skupaj. Kot ste videli, imava pomembnejše delo.


Kaj se poslovi in z mami se nekaj tiho pogovarjata na hodniku v 5-nadstropnem bloku, kjer živiva, nato pa pride nazaj noter ter mi speče palačinke.
"Pripravim karte?" navihano vprašam.
"Itak," nagajivo odvrne.

Karte igrava z mami skoraj vsak dan. Ne gre za tipične karte, kot je npr. enka, ampak so malo zahtevnejše, vendar ko osvojiš pravila ti zraven ni treba kaj dosti razmišljati. V bistvu to, da igrava karte, sploh nima glavnega pomena najinega druženja - hec je, da se pogovarjava - o takšnih in drugačnih stvareh.

Moja mami je moja najboljša prijateljica. Nikomur ne zaupam toliko kakor zaupam njej. Razen Markusu, ampak z njim se pogovarjava o drugačnih stvareh. Mami pa zaupam vse, še svoj prvi poljub z Markusom - kar mojim sošolcem niti na pamet ne bi padlo, da bi svoji mami razlagale o svojem fantu. Zato večina ne razume, kako sva si z mamo lahko tako blizu. Mami mi pripoveduje o atiju, kako je bilo včasih, o njenih izkušnjah, zato se sošolci in učitelji nemalokrat čudijo, kako to, da imam tako izoblikovano lastno mnenje o določenih stvareh in da mi je toliko stvari jasnih - še celo psihologinja se čudi. No, mami je super, ampak to, da me ('ker so tako predlagali na centru za socialno delo') sili hodit na pogovore k psihologinji, ji pa zamerim do konca življenja. Brez izjeme. Ne vem, kako ne razume, da imam dovolj ljudi okoli sebe, s katerimi se pogovarjam zapletene stvari. Kako ne razume, da mi je ona kot psihologinja. Ne, še veliko boljša je.


4. POGLAVJE



Ta vikend grem k atiju. Že spet.

Ampak nisva sama, kajti ati ima še novo ženo Barbaro.



S tem dejstvom postane življenje še bolj zapleteno.



Ati živi v kraju, v katerem hodim v šolo, saj sva se pol leta nazaj jaz in mami selili drugam, ati pa je ostal v hiši, v kateri smo prej živeli skupaj. Z mamo sva se odselili v soseden kraj, zato hodim v šolo s kolesom ter včasih z mamo, ki se potem še 10 minut naprej pelje v službo. Ampak raje imam kolo, ker sem z njim svobodna; po pouku lahko grem kamor hočem in s komer hočem (vendar morem vse to sporočiti mami, če ne je jezna. Kot da misli, da sem bom družila z nekimi sumljivimi tipi tako kot moje sošolke ali kadila travo za šolo tako kot nekateri devetošolci ). Tako imam potem čas po šoli iti k Markusu ali pa grem prej sama domov (plezat, seveda), ne pa da sem vezana na mamo, ki me, kadar greva skupaj, ob pol štirih popoldne pobere pri atijevi bajti. Ne, ne bom govorila hiša, ampak bajta. Zato, ker smo hiša govorili, ko smo še skupaj živeli. Kajti pravili smo ji 'naša mala hiška', zdaj pa te besedne zveze niti slišati nočem več, ker prvo kot prvo ni naša - foter zatrjuje, da je njegova, in tudi to več ni, ker si jo zdaj delita z Barbaro, menda, če skupaj živita. In tudi kadar ni nujno atiju ne bom pravila ati, ampak foter (ati bi znorel, če bi izvedel, da mu, kadar ga ni zraven, pravim foter), zato ker je pač tak foter. Ne morem pomagat.



Odpravim se k atiju. Kar po šoli grem peš, saj je ravno petek in grem naravnost k atiju in ne grem vmes domov.

»Adijo, se vidiva,« zakličem Markusu, on pa mi na hitro pomaha.



Ati živi blizu šole, malo manj kot kilometer stran v vpadljivi hiši svetlo zelene barve. Stavim da se vsakdo, ki gre mimo, vpraša, kaj je narobe z ljudmi, ki živijo v tej hiši. To je edina takšna hiša v našem kraju in tu naokoli. No, vam povem, da z mojima staršema, takrat so sta se odločila za hišo, ni bilo prav nič narobe. Mami pravi, da jo je hiša vedno spominjala na svojo domorodno Irsko – oziroma pravi, da je ravno njeno poreklo razlog za hišo takšne barve. Ati je njeno kulturo in drugačnost vedno spoštoval. No, je pa sedaj več ne preveč, ampak hiša je še vedno irsko-zelena. Ne vem, ali mu je všeč, da je hiša takšna in ga skrivaj spominja na mamo, ali jo sovraži iz dna srca in hiše ne prebarva zaradi prevelikih stroškov. Tega ga nisem nikoli vprašala in mislim, da ga tudi ne bom.



Mama še vedno ljubi takšno zeleno. Še zdaj imava v stanovanju steno, prebarvano s točno takšno zeleno, kjer visi irska zastava, polna podpisov maminih irskih prijateljev in znancev.

Meni osebno se ne zdi, da zgledam kot Irka. Ampak se počutim kot Irka, a tega drugim ne razlagam.



Pozvonim. Trikrat, kot je v navadi včasih imela mama.





5. POGLAVJE



»Hej, Najčika,« me pozdravi in objame ati.



Nato ima neko drugo pomembno delo, rekel je, da še za službo, zato se odpravim v dnevno sobo, kjer Barbara izvaja jogo.

» Hej. Gre?« namenoma začnem pogovor.

Zavzdihne in se nasmehne.



Še nikoli nisem spoznala tako nenavadnega človeka kot je Barbara. Pa se družim s fantom, ki ima pokojnega očeta, plezalcem brez enega prsta, mamo iz Irske, ki je obsedena s peko palačink…



Ravnokar sem ugotovila, da se družim z samimi neobičajnimi ljudmi. Mogoče pa sem tudi sama neobičajna.



Barbara ja tiha 35-letnica (hja, od mojega atija je mlajša točno deset let) in je zelo nesamozavestna. Mogoče malce… izgubljena. V svojem življenju. Ne vem, ne vem, kako se počuti in kaj je že doživela – oz. kaj doživlja zdaj v odnosu z mojim atijem. Ne bom se vtikala v njene zadeve in njun odnos, ker sama vem, kako je, ko majhen otrok na ulici s prstom pokaže nate, ker se mu zdi smešno, ker se tudi ti držiš za roko, le da on za roko drži svojo mamico, jaz pa Markusa. Brez skrbi, tudi to sem že doživela.



Torej nekaj mi daje občutek, da je Barbara izgubljena. Da ne ve kaj bi sama s sabo. Negotova. Zaenkrat pri atiju še ne živi uradno. Še vedno gre vsake toliko časa domov. Ne vem, ali se bo preselila ali ne. Morda je zato tako negotova. Mogoče ni vse več tako rožnato, kakor je bilo prvih nekaj mesecev, ko sta postala par. Zdaj sta približno tri mesece, tako kot jaz in Markus. Takrat sta bila tako zelo zaljubljena, da ju je nosilo pa zraku. Bila sta kot dva najstnika – ne, še jaz in Markus sva bila bolj normalna, pa sva tudi še, in najin odnos je še vedno tak, kot je bil – še vedno sva tako zelo zaljubljena in povezana.



Zato pravim tisto o poljubih. Da se ne poljublja kar tako, ampak z razlogom. Ker če ne, se naveličaš. Ti postane običajno. Navada. A ljudje smo bitja, ki nam, če se nečesa naveličamo, hitro postane dolgočasno in nezanimivo, zato posledično iščemo nove stvari. Zato morajo biti poljubi redki. Da je vedno, ko se zgodi, zanimivo in nekaj posebnega. Morda sta se ati in Barbara na takšen način naveličala drug drugega.



Ljudje bi si morali prebrati mojo teorijo o poljubih. Morda bi se potem manj ločevali in bolj cenili drug drugega.











***

Vmes se je zgodilo veliko stvari. A trenutno imam v glavi samo eno:

V šoli sem po zvočniku bila poklicana v ravnateljičino pisarno. Markus je samo debelo gledal in se mi spodbudno nasmehnil. Tam so mi sporočili, da je mama doživela hudo prometno nesrečo in da je majhna možnost, da bo preživela.

***

Potem ko sem odvihrala iz ravnateljičine pisarne in prišla domov ter se pošteno zjokala ( kar je zelo neobičajno zame, saj sem močna kar se tiče čustev (vsaj tako pravi psihologinja)), sem trikrat globoko zavzdihnila, nato pa vzela prašno rdečo vrečko z magnezijem ter bidon vode in odšla na športno igrišče. Ura je bila štiri popoldne; hvala bogu ni nikogar bilo na plezalih.

Še enkrat zavzdihnem in začnem s plezanjem. Tudi glasbe ne poslušam, ker nisem prave volje. Tako neutrudno plezam dobro uro in izvajam različne trike na drogu, od prevalov in dvigovanja z rokami, da se izmučim in sedem na tla ob drogu. Iz žepa izvlečem telefon in preberem najnovejši članek o Janji Garnbret. Nekaj gledam na youtubu – poskušam se zamotiti, preusmeriti tok misli. Vendar mi ne uspeva najbolje; misli me žrejo in bežijo sem ter tja, zato za nekaj trenutkov zaprem oči in se poskušam umiriti. Čez kakšno minuto me predrami znan glas:

»Hej.«

Sunkovito odprem oči in se zazrem v oči svojega fanta.

Usede se tesno poleg mene. » Si v redu?« me vpraša. » No, vem, da nisi, ampak…«

Zavzdihnem. Res sem izčrpana in res se mi ne ljubi ukvarjati še s fantom, ki ga ljubim, saj trenutno nimam časa za ljubezen; takšne grozne stvari se dogajajo, da si ne dovolim biti vesela. Niti malo.

» Zakaj si prišel sem? Si vedel, da bom tu?« ga vprašam. Navsezadnje se je pripeljal s kolesom.

» Daj no, vem da plezaš, kadar si slabe volje. Zato sem prišel sem, da vidim, če si v redu. Zdi se mi… da me potrebuješ,« šepne.

» Te je skrbelo zame?« na obrazu se mi pojavi skorajšnji nasmešek.

Markus zardi.

» Greva plezat? Mi pokažeš kakšen trik?« vpraša.

» Naj ti bo.« Kislo se mu nasmehnem. Poda mi roko in zgrabim jo, da lažje vstanem. Nasmehne se mi, a jaz se ne morem. Ker ne bo pristno. Ne bom lagala svojih čustev in jih skrivala. Enkrat za spremembo. Psihologinja bi bila ponosna name. Res se mi ne da ubadati z njim in nisem razpoložena za ljubezenske zgodbice. Ampak naj mu bo, če je že prišel sem.

Pokažem mu nekaj trikov.

»Dobra si,« reče. Skomignem z rameni.



Nato splezam malce višje. Visoko, kakšne tri metre nad tlemi se usedem na drogu. Malce sem zadihana. Markus mi prihaja nasproti.

»Kaj delaš?« ga skoraj smeje vprašam.

Ne odgovori mi, ampak ko pride do mene, sede poleg in me objame z roko. Srce mi začne hitro biti, čeprav si tega ne morem dopustiti. Ne morem.

Povleče me k sebi in mi šepne na uho: »Vem, da nisi razpoložena za ljubezenske romance, ampak oprosti, ne morem si pomagati.«

Gleda me s svetlečimi, ledeno-modrimi očmi ter se nagne naprej in me poljubi. Preseneti me, ampak mu vračam poljub. Ko me neha poljubljati, se nasmehne. Tudi jaz se nasmehnem. Ne morem si kaj, da se ne bi.

»Prav imaš, Markus. Točno to sem potrebovala. Nekoga, ki mi bo stal ob strani ob teh težkih trenutkih. Nekoga ki…« prekine me in mi položi prst na ustnice.

» Nekoga, ki te ljubi.«

Ponovno me poljubi.

Ta fant.





To je prvih nekaj poglavij moje nove knjige ki jo pišem. Napisala sem že eno knjigo, za katero upam, da bo še letos izdana. Hvala vsem ki boste zgodbo prebrali, ogromno mi pomeni mnenje mojih vrstnikov saj je to za zgodbo zelo pomembno. Ljubezen bo predstavlja velik del, ampak kot ste videli zgodba teče tudi o drugih stvareh. Upam da vam bo všeč :)
Love you, Coconut ( Nuša :))