lepo napisano!
počutila bi se ujeto, ker bi mi bila odvzeta svoboda. šele takeat bi resnično cenila svobodo, ki jo prej nisem, ki se mi je zdela kot nekaj samoumevnega. tek, ples, poslušanje glasbe, branje, slikanje, učenje ... svoboda. ko pa ti je svoboda odvzeta ... počutila bi se prazno, kot da nekaj v meni manjka, da mi je nekdo nekaj vzel, da je nekdo odrezal košček mojega srca in ga nikoli več vrnil ... da sem ostala brez življenja. počutila bi se kot da bi bili tisti dve leti v mojem življenju le ... spomin, spomin na to kako sem ostala brez svobode in sta tako šli dve leti mojega dragocenega življenja praktično v nič. vsak dan, vsak dan, znova in znova, znova in znova bi si želela oditi, nekam ... daleč ... do svonode, vsak dan bi želela najti pot do svobode, pobegniti od občutka ujetosti v meni. od občutka ujetosti, ki je tu namesto svobode, ker se ne bi počutila svobodno. te dve leti bi preživela sama s sabo. pa ne kot "prepoznavanje same sebe", ali "se naučiti imeti rada" ampak bi preživela s svojimi lastnimi mislimi, brez energije, brez pozitive, brez sonca, luči v dnevu ... počutila bi se prazno.
bila bi ujeta, ujeta sama s sabo.