*roza*O SREČI IN NESREČI*roza*


Pozdravljeni!

Se vam je kdaj zgodilo, da ste mislili, da vas bo neka stvar zares osrečila, na koncu pa vas je le še bolj užalostila ali razjezila?

Meni se je.

Predvčerajšnjim, 31. oktobra, sem se zvečer, ko sem se odpravljala v posteljo, veselila daril, ki mi jih bodo prinesli sorodniki naslednji dan. Razmišljala sem koliko denarja bom dobila in za kaj ga bom porabila.

Naslednje jutro sem že ob sedmih navdušeno odpirala darilo, ki sta mi ga pripravila starša - električni klavir (ali kakorkoli se že temu reče). Z eno od sošolk že nekaj časa sanjava o tem, zato sem darilo takoj slikala in ji sliko poslala skupaj s sporočilcem.

Komaj sem čakala na njen odgovor! *i*Gotovo ji bo padla čeljust dol ko vidi!*i* sem si mislila.

S svetlobno hitrostjo sem si oblekla najlepša oblačila in stekla v kuhinjo, kjer je mama že pripravljala hrano za zabavo.

Na hitro sem z očmi preletela 'današnjo misel dneva': *i* Bla bla bla, dež... Bla bla bla, sonce... Bla bla, stopi v nov, svetel dan... Bla bla!*i*

Iz sklede sem naskrivaj vzela piškot in pogledala, če je tista sošolka že odpisala.

Nič.

Pogledala sem na uro - 20 čez sedmo... Nič čudnega. Šla je na nek tabor (telefoni so dovoljeni) in zdaj imajo že gotovo cele seznam opravil!

Po dveh urah so začeli prihajati sorodniki... Z DARILI! <33

Naslednjih 6 ur je minilo precej hitro - smejali smo se akrobacijam moje papige, pogovarjala sem se s svojo starejšo in mlajšo sestrično in se basali s čokolado (njami :D).

Vse je bilo tako lepo.

Potem, ko se je bližal konec zabave in so vsi začeli odhajati, sem se spet spomnila na sošolko in pogledala sporočila.

Nič.

Pogledala sem, če mi je kdo drug poslal kakšno sporočilo.

DEDI: Z babico uprava, da ti je darilo všeč in še enkrat vse najboljše za tvoj 6+7 rojstni dan! Lp

Nasmehnem se... *i*6+7...*i* hehe...

A sporočila nisem dobila od nikogar drugega.

Pogled sem obrnila na kup daril, ki sem jih prejela danes. Darila, za katra sem mislila, da me bodo osrečila, pa so me le še bolj užalostila... Najraje bi jih vrgla čez okno ali zažgala!

Postalo me je slabo. Verjetno od vseh čokoladic in bombonov, ki sem jih pojedla.

Kaj pa vem... Morda sem si pa to zaslužila... Zagotovo sem si...

Še enkrat se se zazrla v ekran telefona.

Tri nova sporočila v 'Mojem kotičku'.

Na tem mestu bi se vam rada zahvalila za tako lepa voščila!<33 Prečudoviti ste!<33

Ob branju vaših sporočil mi je šlo dobesedno na jok. Pa ne od sreče, ampak zaradi tega, ker ste vi šele tisti dan izvedeli, da praznujem in ste mi voščili, moje sošolke pa to vedno že dalj časa, pa si niso vzele časa, da bi mi napisale par prikaznih besed.

Saj vem... Lana* je na taboru, Taja* se uči, Enja* pa je šla v Bosno... Verjetno nimajo časa, ali pa jim je crknil telefon...

*imena so izmišljena

A vseeno sem bila žalostna. Morda celo jezna.

Ravno ko sem spet hotela preveriti sporočila, mi je mama rekla, naj vendar že odložim telefon. Itak sem upoštevala.

Nato sem odšla v kopalnico. Takoj ko sem vstopila, sem opazila pliškota, ujetega med steno in pralnim strojem. (Gotovo ga je tja dala moja navihana mlajša sestrična, ko smo se igrale 'skri pliškota')

Plišastega samoroga sem vzela v roke in z njega frcnila umazanijo.

Usedla sem se na pručko in pliškotu pogledala v roze bleščeče oči: "Hej... Tudi na tebe so vsi pozabili, ne?... Tudi ti si tukaj čisto sam... Pa si vseeno srečen, ne?... No, vsaj tako pravi tvoj umetni našit nasmeh in ogromne preveč bleščeče oči... Heh..."

Takrat mi je v glavo šinila 'današnja misel dneva', ki sem jo prebrala zjutraj: *i*Stopi v nov, svetel dan...*i*

Postavila sem se pred ogledalo ogledalo in se zamislila. *i*Morda bi res morala stopiti v ta nov, svetel dan...*i*

"Vsi so pozabili name, a zdaj je mimo... Bila sem žalostna, a zdaj je mimo..."

Obrnila sem se k pliškotu, ki je nepremično zrl vame in tiho rekla: "Hvala..."



*i*PS: Nočem kakšnih tolažb ali kakršnekoli pozornosti. To pišem zase in za svojo dušo<33 Aja in še vedno mi ni nobena voščila od sošolk.*i*


*b*Vaša Spletna punca<33*b*