Hej!
*i* ~ Uvod ~ *i*
To je moj čisto novi blog. Govoril bo o smešnih, čudnih, žalostih, bizarnih fobijah.
Izhajal bo dvakrat tedensko. Upam, da vam bo všeč in prosim komentirajte (ker bodo tudi kratka vprašanja - včasih:sweat_smile:).

*b* TAFOFOBIJA *b*
*i* ~ Kartek opis ~ *i*
To je strah, da bi bili živi zakopani. :scream: Raziskave kažejo, da se je tafofobija pojavila (in najverjetneje tudi dosegla vrhunec) v 18. stoletju ob razmahu kuge.:mask: Ljudje so se bali, da bi jih zdravniki in ostalo medicinsko osebje razglasili za mrtve. V tistem času se je pojavil tudi fenomen ’varnih krst’ iz katerih se je posameznik, ki je bil po pomoti razglašen za mrtvega, lahko rešil.🤨 Prav tako so uvedli časovni zamik pri pokopu, za vsak primer, če bi se kdo še ’prebudil’.:sleeping: Morda se sliši smešno, a je še kako resnično.:flushed:

*i* ~ Daljši opis ~ *i*
Pred dobo moderne medicine strah ni bil povsem iracionalen. V zgodovini je bilo veliko primerov ljudi, ki so bili po naključju živi pokopani.:no_mouth: Leta 1905 je angleški reformator William Tebb zbral poročila o prezgodnjem pokopu. Našel je 219:eyes: primerov pokopa blizu živega, 149 dejanskih živih pokopov, 10 primerov seciranja živega in 2 primera prebujenja med balzamiranjem.

V 18. stoletju so se razvile tehnike oživljanja usta na usta in grobe tehnike defibrilacije za oživljanje oseb, ki so veljale za mrtve, in Royal Humane Society je bila ustanovljena kot Društvo za reševanje očitno utopljenih oseb. :neutral_face:

Obstaja veliko urbanih legend o ljudeh, ki so bili po naključju živi pokopani. :expressionless:Legende so vključevale elemente, kot je nekdo, ki je vstopil v stanje sopora ali kome, le da se je leta pozneje zbudil in umrl grozljivo smrtjo:open_mouth:. Druge legende pripovedujejo o odprtih krstah, da bi našli truplo z dolgo brado ali trupla z dvignjenimi rokami in dlanmi, obrnjenimi navzgor. :cold_sweat:

Številne pomembne zgodovinske osebnosti naj bi se bale živega pokopa, vključno s Fredericom Chopinom:frowning2: (ki je zahteval, da mu izrežejo srce, da bi zagotovili njegovo smrt), Georgeom Washingtonom:slight_frown: (ki je zahteval, da se njegovo truplo tri dni položi) in Hansom Christian Andersen in Alfred Nobel :worried:(oba sta zahtevala, da jima prerežejo arterije ).

Strah pred tem, da bi bili živi pokopani, je bil razvit do te mere, da so tisti, ki so si to lahko privoščili, poskrbeli za izdelavo varnostne:nerd: krste, da bi se temu izognili (npr. stekleni pokrovi za opazovanje, vrvi do zvoncev za signalizacija in dihalne cevi za preživetje do rešitve). (smart:nerd::sweat_smile:)

Čeprav se je zaradi večjega zaupanja javnosti v medicinsko stroko in njeno sposobnost:flushed: natančnega diagnosticiranja smrti strah pred prezgodnjim pokopom po začetku 20. stoletja zmanjšal, so bila v zadnjih desetletjih obdobja javnega preplaha po poročanju o medicinskih napakah pri diagnosticiranju smrti. Tafofobija lahko ostane pogosta v nekaterih delih sveta.🥴 Na primer, študija pakistanskih žensk je odkrila hudo tafofobijo pri eni tretjini oseb:scream: z duševnimi boleznimi in blago stopnjo tega strahu pri polovici kontrolnih oseb. Čeprav je redko v razvitem svetu, je nedavna študija poročala o treh primerih tafofobije med starejšimi ljudmi na zahodu Irske. :anguished::anguished:

*i*~ Zaključek ~*i*
Kaj bi pa vi naredili, če bi čas žive pokopali? :slight_frown:
Predvidevam, da ima vsak človek blago obliko te fobije, ker... komu ni mar za svoje življenje! Jaz bi paničarila v krsti:coffin:.

Ne pozabite komentirati:speech_balloon:
Ly:two_hearts: