Pilov blog
Živijo!
Tukaj sem, pišem svoj prvi blog.
Že nekaj časa sem se spraševala, kaj želim v svojem življenju doseči, postati, uresničiti. Razmišljala sem in se bala, da bi končala kot ena tistih zagrenjenih gospa, ki hodijo v službo, ki je ne marajo, zvečer pa pridejo domov v prazno hišo in samo sedijo pred televizijo in se dolgočasijo. Ob misli na to, sem postajala kar depresivna. Odločila sem se, da tako ne more bit! Takrat sem vedela, da želim nekaj doseči. Želim narediti spremembo.
Pred mesecem dni, me je učiteljica pri angleščini vprašala, kam bi šla, če bi lahko potovala kamor koli v času. Na pamet mi je padel samo en dogodek. Boj za ENAKOPRAVNOST ŽENSK - feminizem. Še cel dan sem se spraševala, zakaj ravno ta dogodek. Naslednji dan, ko sem skrolala pa YouTubu sem končno ugotovila zakaj.
Pa naključju sem naletela na posnetek Emme Watson (bom link pripela spodaj) in spoznala, kako daleč od resnice nas vsi vodijo. Vsi učitelji nam pravijo, kakšno srečo imamo, da živimo v času enakopravnosti. Ampak ali je res tako?
Zakaj smo v šoli samo punce, ki govorimo o tem v koga smo zaljubljene? Zakaj nas trenerji pri košarki podcenjujejo?
Samo zaradi spola!? To se ne bi smelo dogajati! Vsi bi morali biti enakopravni. Mar ni tako zapisano v splošni deklaraciji o človekovih pravicah?
V šoli nam dajo misliti, kot da se je ta boj končal s priznanjem enakopravnosti žensk. Ampak temu na žalost ni tako. Zavajajo nas, nas ovijajo v meglico prepričanj. Ko se bo ta meglica enkrat pretrgala in bomo spoznali kruto resničnost, bo še huje kot če bi jo spoznavali sčasoma in bi se z njo soočali sproti. Pravijo, da je vse dobro, ampak ni.
Ženske so ponekod še vedno plačane manj kot moški.
Še vedno je aktualno prepričanje, da so ženske in dekleta tista, ki morajo opravljati večino hišnih opravil. Kuhati, pospravljati, prati perilo in skrbeti za otroke. Ne obsojam, ponekod se je to občutno poboljšalo in se moški trudijo, ampak ni povsod tako.Težava je v tem, da se večina ljudi sploh ne zaveda, da smo ravnani drugače glede na spol.
Še en primer:
V šoli vse učiteljice pričakujejo, da bomo punce pisale lepo, da bomo imele urejne zvezke in oh in sploh. Moramo skrbeti za svoje ocene, učilnico, med odmori celo uzgajati sošolce:worried:. Oni ne rabijo imet urejenih zvezkov, učiteljice jih pohvaljio, če sodelujejo pri pouku, če dobijo trojko za oceno. Njim ni treba pospravljati učilnice. O, ne! Oni, da bi pospravljali učilnico? Kje pa!
Nazaj v petem razredu, je bila moja BFF dežurna in je pospravljala razred po pouku. Nekaj fantov je šlo mimo in jo začelo klicati čistilka. ČISTILKA!? Zakaj nebi šli oni pospravljat učilnice namesto nje? Bi jih morda pobralo? NE!
In to se dogaja kar naprej!
Če je kdo mislil, da je to normalno, ni! To se mora nehat. Vsi bi morali imeti enake pravice že po zakonu! Ne da nas ločujejo po spolu! This has to STOP!
In če mi ne ukrenemo nič za to, kdo bo potem?
Predsednik vlade? Morda države? Ministri? Ali morda naši preljubi veleposlaniki?
Njim je všeč svet tak kot je. Saj veste, kako dolgo so se morale ženske boriti, da so dosegle izboljšavo. In uspelo jim je. Dobile so nekaj pravic. Še vedno ne moremo reči, da smo čisto enakopravni, pa o enakopravnosti lahko govorimo, kot o bodoči resničnosti. Kot o viziji. Želim si, da na svetu končno ne bi bilo več razlik med spoloma.
____________________________________________________________________________________________________
S tem blogom nočem nobenemu nič, samo želim vas obvestiti kakšna je resnica. Kaj se dogaja, pa si nihče noče priznati.
Se še komu zdi tako? Si še kdo želi, da bi na svetu končno prevladala enakost?
Link motivacijskega govora Emme Watson: https://www.youtube.com/watch?v=gkjW9PZBRfk&ab_channel=UnitedNations
LYSM in prosim sporočite, če naj napišem nov del.
Vesela bom tudi vseh komentarjev in tudi popravkov:wink::relaxed::worried::wink::relaxed:
Your writergirl14:stuck_out_tongue_winking_eye:
Tukaj sem, pišem svoj prvi blog.
Že nekaj časa sem se spraševala, kaj želim v svojem življenju doseči, postati, uresničiti. Razmišljala sem in se bala, da bi končala kot ena tistih zagrenjenih gospa, ki hodijo v službo, ki je ne marajo, zvečer pa pridejo domov v prazno hišo in samo sedijo pred televizijo in se dolgočasijo. Ob misli na to, sem postajala kar depresivna. Odločila sem se, da tako ne more bit! Takrat sem vedela, da želim nekaj doseči. Želim narediti spremembo.
Pred mesecem dni, me je učiteljica pri angleščini vprašala, kam bi šla, če bi lahko potovala kamor koli v času. Na pamet mi je padel samo en dogodek. Boj za ENAKOPRAVNOST ŽENSK - feminizem. Še cel dan sem se spraševala, zakaj ravno ta dogodek. Naslednji dan, ko sem skrolala pa YouTubu sem končno ugotovila zakaj.
Pa naključju sem naletela na posnetek Emme Watson (bom link pripela spodaj) in spoznala, kako daleč od resnice nas vsi vodijo. Vsi učitelji nam pravijo, kakšno srečo imamo, da živimo v času enakopravnosti. Ampak ali je res tako?
Zakaj smo v šoli samo punce, ki govorimo o tem v koga smo zaljubljene? Zakaj nas trenerji pri košarki podcenjujejo?
Samo zaradi spola!? To se ne bi smelo dogajati! Vsi bi morali biti enakopravni. Mar ni tako zapisano v splošni deklaraciji o človekovih pravicah?
V šoli nam dajo misliti, kot da se je ta boj končal s priznanjem enakopravnosti žensk. Ampak temu na žalost ni tako. Zavajajo nas, nas ovijajo v meglico prepričanj. Ko se bo ta meglica enkrat pretrgala in bomo spoznali kruto resničnost, bo še huje kot če bi jo spoznavali sčasoma in bi se z njo soočali sproti. Pravijo, da je vse dobro, ampak ni.
Ženske so ponekod še vedno plačane manj kot moški.
Še vedno je aktualno prepričanje, da so ženske in dekleta tista, ki morajo opravljati večino hišnih opravil. Kuhati, pospravljati, prati perilo in skrbeti za otroke. Ne obsojam, ponekod se je to občutno poboljšalo in se moški trudijo, ampak ni povsod tako.Težava je v tem, da se večina ljudi sploh ne zaveda, da smo ravnani drugače glede na spol.
Še en primer:
V šoli vse učiteljice pričakujejo, da bomo punce pisale lepo, da bomo imele urejne zvezke in oh in sploh. Moramo skrbeti za svoje ocene, učilnico, med odmori celo uzgajati sošolce:worried:. Oni ne rabijo imet urejenih zvezkov, učiteljice jih pohvaljio, če sodelujejo pri pouku, če dobijo trojko za oceno. Njim ni treba pospravljati učilnice. O, ne! Oni, da bi pospravljali učilnico? Kje pa!
Nazaj v petem razredu, je bila moja BFF dežurna in je pospravljala razred po pouku. Nekaj fantov je šlo mimo in jo začelo klicati čistilka. ČISTILKA!? Zakaj nebi šli oni pospravljat učilnice namesto nje? Bi jih morda pobralo? NE!
In to se dogaja kar naprej!
Če je kdo mislil, da je to normalno, ni! To se mora nehat. Vsi bi morali imeti enake pravice že po zakonu! Ne da nas ločujejo po spolu! This has to STOP!
In če mi ne ukrenemo nič za to, kdo bo potem?
Predsednik vlade? Morda države? Ministri? Ali morda naši preljubi veleposlaniki?
Njim je všeč svet tak kot je. Saj veste, kako dolgo so se morale ženske boriti, da so dosegle izboljšavo. In uspelo jim je. Dobile so nekaj pravic. Še vedno ne moremo reči, da smo čisto enakopravni, pa o enakopravnosti lahko govorimo, kot o bodoči resničnosti. Kot o viziji. Želim si, da na svetu končno ne bi bilo več razlik med spoloma.
____________________________________________________________________________________________________
S tem blogom nočem nobenemu nič, samo želim vas obvestiti kakšna je resnica. Kaj se dogaja, pa si nihče noče priznati.
Se še komu zdi tako? Si še kdo želi, da bi na svetu končno prevladala enakost?
Link motivacijskega govora Emme Watson: https://www.youtube.com/watch?v=gkjW9PZBRfk&ab_channel=UnitedNations
LYSM in prosim sporočite, če naj napišem nov del.
Vesela bom tudi vseh komentarjev in tudi popravkov:wink::relaxed::worried::wink::relaxed:
Your writergirl14:stuck_out_tongue_winking_eye:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Tudi jaz imam en resničen primer in verjamem, da ni edini.
V 6. razredu smo se pri gospodinjstvu učili kuhati in v moji skupini je bil fant, ki ni želel nič delati. Že tako je govoril, da so dekleta nesposobna, potem pa nam še ni hotel pomagati pri pripravljanju.
"Kako boš pa ti doma kuhal?" ga je pred vsemi vprašala učiteljica, ko je videla da samo stoji.
(citiram-) "Veste, mi moški, *bosanci, imamo ženske doma, da bodo kuhale pa pospravljale in mi ne bomo delali nič," ji je odgovoril.
Meni se je zdela ta izjava sporna zato sem vstala in se lepo zdrla na njega, kdo pač misli, da je.
Zagrozili so mi s podpisom (in po govoricah celo s klicanjem staršev), čeprav mislim, da se je učiteljica na tihem strinjala z mano.
Šele čez nekaj let sem ugotovila, kako imajo nekateri že pri majhnih letih predsodke in mnenja, da so ženske manj vredne. Čeprav živimo v enakopravni državi, imamo po zakonu enake pravice, je med spoloma velika razlika: NISMO ENAKOVREDNI.
Draga writergirl14! Močno podpiram tvoje mišljenje in upam, da boš z blogom nadaljevala in ostale ozaveščala o vseh razlikah, ki smo jih skrivaj deležna dekleta.
*Pač je druge vere & narodnosti, ampak to mu ne daje pravice, da ženske zaničuje, kajne?
V 6. razredu smo se pri gospodinjstvu učili kuhati in v moji skupini je bil fant, ki ni želel nič delati. Že tako je govoril, da so dekleta nesposobna, potem pa nam še ni hotel pomagati pri pripravljanju.
"Kako boš pa ti doma kuhal?" ga je pred vsemi vprašala učiteljica, ko je videla da samo stoji.
(citiram-) "Veste, mi moški, *bosanci, imamo ženske doma, da bodo kuhale pa pospravljale in mi ne bomo delali nič," ji je odgovoril.
Meni se je zdela ta izjava sporna zato sem vstala in se lepo zdrla na njega, kdo pač misli, da je.
Zagrozili so mi s podpisom (in po govoricah celo s klicanjem staršev), čeprav mislim, da se je učiteljica na tihem strinjala z mano.
Šele čez nekaj let sem ugotovila, kako imajo nekateri že pri majhnih letih predsodke in mnenja, da so ženske manj vredne. Čeprav živimo v enakopravni državi, imamo po zakonu enake pravice, je med spoloma velika razlika: NISMO ENAKOVREDNI.
Draga writergirl14! Močno podpiram tvoje mišljenje in upam, da boš z blogom nadaljevala in ostale ozaveščala o vseh razlikah, ki smo jih skrivaj deležna dekleta.
*Pač je druge vere & narodnosti, ampak to mu ne daje pravice, da ženske zaničuje, kajne?
4
Hvala za podporo.
Se mi pa zdi grozno, da si bila ti tista, ki so ji grozili s podpisom in ne on.
Z blogom mislim nadaljevati, ko naberem dovolj materiala. Ta bo najverjetneje kmalu.
Thx še enkrat za iskren komentar,
writergirl14
Se mi pa zdi grozno, da si bila ti tista, ki so ji grozili s podpisom in ne on.
Z blogom mislim nadaljevati, ko naberem dovolj materiala. Ta bo najverjetneje kmalu.
Thx še enkrat za iskren komentar,
writergirl14
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Se čisto strinjam. Nad tistim primerom o čistilki sem pa zgrožena. Ne vem zakaj, bi morala biti čistilka, če skrbi za matično učilnico. Naj grejo fantje enkrat pospravljati in a jih bomo klicali čistilci?! NE! To ni pošteno in o tem bi se v šoli morali pogovoriti:rage:
1
BlackAnnie
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
res lepo napisano! točno tako! svet je krut! res hvala, da si se spomnila na to in napisala sem! hvala še enkrat! in res super napisano!
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Se POPOLNOMA strinjam! Super napisano! Res je vsi nam govorimo kako smo enakopravni, ampak ni res! To kar si naštela je nekaj dobrih primerov! Celo v trgovinah (javne vstanove dostopne vsem!) prodajajo nekatere ženske izdelke dražje od moških! In to naj bi bil enakopraven svet!
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
vau zelo lepo di napisala:thumbsup:
lp upaj
lp upaj
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ja, čisto res!
Kar groza, da še vedno nism dosegli enakopravnosti:worried:
Kar groza, da še vedno nism dosegli enakopravnosti:worried:
1
WatsonGirl123
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
