Dragi dnevnik!

Kako je vsak dan težko,
oh kaj bi dala, da vsaj malo bilo bi mi lepo.

Želim si le, da nebi temne misli me morile,
iz tega življenja me podile.
Da nebi bil vsak obrok tak problem,
da pri tem koliko pojem nebi bilo dilem.
Da nebi bila tako grda in debela,
da nebi toliko špeha imela,
da nebi težko mi iti čez vsak dan,
ne zahtevam, da življenje bilo bi pravljica iz sanj.
Da nebi vsak dan glava bolela,
da nebi za sproščanje napetosti rezanja imela,
da bi lahko vse misli nekemu strokovnjaku zaupala,
da bi mi bilo vsaj toliko uredu živeti, da nebi obupala.

A vsega je preveč,
če to se ne bo spremenilo,
bom morala svojo zadnjo potezo izvleč.

Ali sem preveč zahtevna?
Ali nemogoče stvari sem omenla?
Mogoče res preveč si želim,
jaz čisto okej življenje živim.
Neham naj se pritoževati,
razloge za žalost iskati,
samo začnem naj že živet,
ne, mogoče lažje samo bo umret.

Hvala ker poslušaš deklico z depresijo<333
:black_heart::black_heart::black_heart: